Jedro

Četudi je tožnik kot pravni laik po lastnih navedbah zmotno domneval, da za plačevanje provizij obstaja njemu neznana podlaga, to še ne pomeni, da je provizije plačeval v zmoti. V konkretnem primeru pa tudi sicer ni mogoče govoriti o zmoti, saj je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj plačuje provizijo, tudi sam pa je izpovedal, da je vedel, da jo plačuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.080,43 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 23144/2014 z dne 26.2. 2014 v prvem odstavku razveljavilo za znesek 0,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2014 in postopek v tem delu ustavilo, (II.) v preostalem delu citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 9.123,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2014 dalje ter 189,20 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2014, (III.) zavrnilo tudi tožbeni zahtevek z plačilo zneska 20.925,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2014 ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točka izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med strankama ni bilo sporno medsebojno sodelovanje na podlagi dveh pogodb (pogodbe o poslovnem sodelovanju za Coris avtomobilsko asistenco - izposojo vozil z dne 8. 7. 2009 in pomoč na cesti z dne 20. 2. 2008), sporno pa je obračunavanje provizij v višini 10 %, ki jo je tožena stranka obračunavala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ob sklenitvi pogodbe za pomoč na cesti dne 20. 2. 2008 lestvica komercialnih popustov med strankama ni bila dogovorjena, je pa tožena stranka dokazala, da je bila provizija ustno dogovorjena, in sicer na sestanku septembra 2008. Da je bil sklenjen veljaven dogovor, ki je spreminjal obstoječe pogodbeno razmerje, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi konkludentnih ravnanj tožnika (prim. 18. člen Obligacijskega zakonika - OZ): na sestanku septembra 2008 je tožnik na izjavo tožene stranke, da mora plačati provizijo odgovoril tako, da je prikimal (priča P. je izpovedal, da je tožnik tudi odgovoril, da ve, da je treba plačevati provizijo in da je to čisto normalno), provizije je ves čas pogodbenega razmerja plačeval, plačevanja ni nikoli odklonil, prav tako pa ni nikoli zavrnil računov, s katerimi je tožena stranka provizijo obračunavala. Kot izhaja iz pričevanja tožnika, je enkrat sicer telefoniral toženi stranki, in sicer zaradi napačnega obračunskega obdobja, ne pa zato, da bi nasprotoval plačevanju provizije.

6. Na podlagi navedenega višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ustni dogovor za plačevanje provizije, s katerim sta pravdni stranki (ustno) spremenili obstoječe pogodbeno razmerje (54. člen OZ). Pritožnik v zvezi s tem opozarja, da je v pogodbi za pomoč na cesti z dne 20. 2. 2008 izrecno določeno, da morajo biti vse spremembe in dopolnitve pisne in podpisane na enak način, pri čemer pa že sam ugotavlja, da je izjema veljala za lestvico komercialnih ugodnosti. V kolikor je torej 10 % provizijo šteti kot lestvico komercialnih ugodnosti glede na obseg sodelovanja, je bila tudi sprememba pogodbe z določitvijo provizije kot "Coris lestvico" veljavno sklenjena ustno, o čemer je bila tožeča stranka kot izvajalec seznanjena, na podlagi zgoraj opisanih konkludentnih dejanj pa se je s tem strinjala. V kolikor pa provizija ne pomeni lestvice komercialnih ugodnosti (kot to izhaja iz pritožbe), je ustni dogovor prav tako veljaven, saj OZ za podjemno pogodbo (619. člen) pisne oblike ne predpisuje.

7. Pritožnik dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da kimanje tožnika na sestanku septembra 2008 ni mogoče šteti kot strinjanja s plačevanjem provizije. Četudi bi višje sodišče sledilo pritožbenim navedbam, da kimanje pomenilo zgolj gesto, da tožnik razume izjavo, da mora provizijo plačevati, ne pa njegovega soglasja k dogovoru o plačevanju provizij, pa ni mogoče spregledati njegovih nadaljnjih ravnanj (podrobneje opisanih že zgoraj), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se na podlagi tožnikovih ravnanj da zanesljivo sklepati na obstoj njegove volje.

8. Odveč so zato pritožbena navajanja, da s strani tožeče stranke ni bila podana svobodna in resna volja za sklenitev spornega dogovora o plačevanju provizije, saj tožnik niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj ni nikoli izrazil nestrinjanja s plačevanjem provizije oziroma zavrnil računov, s katerimi je bila provizija zaračunana, prav tako pa ni pojasnil, zakaj ni ugovarjal izvedenim pobotom. Na podlagi njegovega ravnanja zato ni mogoče zaključiti, da ni tožnik ni vedel, kaj plačuje in zakaj.

9. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati niti pritožbeno poudarjanje, da je tožena stranka med postopkom svoje navedbe spremenila, saj je tožena stranka to ustrezno pojasnila: vlogo z dne 5. 3. 2015 je sestavil bivši predsednik uprave M. V., ki je svoje napačne navedbe iz te vloge popravil na naroku 17. 3. 2016, ko je bil zaslišan kot priča. Tudi sicer pa zgolj dejstvo, da je tožena stranka svoje navedbe o tem, kdaj točno je bil sklenjen dogovor o plačevanju provizij, med postopkom (pravočasno) spremenila (pravilno: popravila), ne more voditi do zaključka, da dogovora o zaračunavanju provizij ni dokazala oziroma zgolj to dejstvo ne more biti toženi stranki v škodo, saj je dokazni postopek tak dogovor potrdil. 10. Višje sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam o tem, da je tožnik provizijo plačeval zaradi ekonomske prisile. Predvsem ne gre spregledati, da je bil tožnik tisti, ki se je zanimal za sodelovanje s toženo stranko in tudi sam navezal kontakt z njo, dokazni postopek pa je potrdil, da je tožena stranka tožniku omogočila sodelovanje zaradi njegovega vztrajanja in zagotovil o zmožnosti mehaničnega popravila vozil na terenu. Tožnik niti v odpovedi pogodbe z dne 6. 1. 2014 ekonomske prisile ni omenjal, prav tako ga ni omejevala nobena klavzula o odvisnosti od tožene stranke. Sklepanje pogodb z drugimi naročniki tožniku ni bilo prepovedano; dejstvo, da pri pridobivanju drugih naročnikov ni bil uspešen, pa ne more voditi do zaključka, da je provizijo plačeval zaradi ekonomske prisile. Tožnik je dejavnost opravljal kot samostojni podjetnik, kar pomeni, da je tudi sam prevzemal rizike (in koristi), ki iz opravljanja dejavnosti na trgu izhajajo.

11. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi niti v delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje, da je bil tožnik v pravni zmoti glede plačevanja provizije. Te navedbe so deloma nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), tudi sicer pa niso izkazane. Četudi je tožnik kot pravni laik po lastnih navedbah zmotno domneval, da za plačevanje provizij obstaja njemu neznana podlaga, to še ne pomeni, da je provizije plačeval v zmoti (prim. 46. člen OZ). V konkretnem primeru pa tudi sicer ni mogoče govoriti o zmoti, saj je bilo tožniku pojasnjeno, zakaj plačuje provizijo, tudi sam pa je izpovedal, da je vedel, da jo plačuje. O zmoti tako ni mogoče govoriti.

12. Neutemeljene pa so tudi navedbe, ki se nanašajo na znesek, ki naj bi ga tožena stranka pobotala s terjatvami tožeče stranke. Res je sicer, da je tožena stranka v vlogi 17. 12. 2015 navedla, da znašajo v pobot ugovarjane fakture za neplačane provizije 7.835,88 EUR, vendar je ta znesek na naroku 17. 12. 2015 popravila. V vlogi 4. 2. 2016 je tožena stranka še dodatno pojasnila, kako je zapirala izdane fakture, pritožba pa z ničemer ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na predpravdno pobotanje (to je, da je tožeča stranka prejela vse račune tožene stranke in kompenzacijske predloge z navedbo, da potrjeno kompenzacijo pošlje v osmih dneh na faks tožene stranke, sicer bo slednja kompenzacijo izvedla enostransko), zaradi česar višje sodišče njenim navedbam tudi v tem delu ne more slediti. Ne drži namreč pritožbena navedba, da je bila terjatev v višini 9.123,10 EUR med strankama nesporna, prav tako ne, da je tožena stranka v pobot uveljavila le terjatev v višini 7.835,88 EUR.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.