Jedro

Proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest in kar je med drugim pripeljalo do težkega obolenja tožnika, pomeni nevarno dejavnost v smislu 173. člena ZOR. Če tožnikovo težavno bolezensko stanje ni le posledica poklicne bolezni, marveč tudi drugih obolenj in kajenja, je potrebno to deljeno vzročnost upoštevati pri odmeri višine odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati za tisti del škode, ki izvira iz vzroka, za katerega je odgovorna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 5.400.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v višini 271.183,00 SIT vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnik zbolel za poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu, da je azbestni prah škodljiv za zdravje delavcev, ki so mu neposredno izpostavljeni kot tudi za populacijo, ki živi v kraju, ker se taka proizvodnja opravlja, zato je dejavnost tožene stranke opredelilo kot nevarno v smislu 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker pa je ugotovilo, da je tožnikovo sedanje zdravstveno stanje posledica več vzrokov, saj so dokazane spremembe reberne mrene posledica tako prebolele TBC kot azbesta, kronični bronhitis pa posledica kajenja in izpostavljenemu azbestu, je odškodnino za telesne bolečine tožniku priznalo le v višini 1.200.000,00 SIT in ne 2.500.000,00 SIT kot je zahteval, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa v višini 3.500.000,00 SIT in ne 6.300.000,00 SIT, saj je izvedenka povedala, da je zaradi azbestobe pleure tožnik prizadet pri funkciji dihanja, vsaj za 45 % bolj kot bi bil samo zaradi svojih drugih bolezni; za strah pa mu je sodišče priznalo v celoti zahtevani znesek 700.000,00 SIT. Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje čl. 200 in 203 ZOR napačno uporabilo, ko tožniku ni prisodilo v celoti zahtevane odškodnine. Sodišče prve stopnje je korektno v obrazložitvi sodbe povzelo izvedeniško mnenje dr. E.M. Težko je natančno razmejiti vplive posameznih tožnikovih težav, vendar pritožnik meni, da je sedanje stanje zaradi azbestoze nevzdržno, nevšečnosti in bolečine pa so v napredovanju, kar bo spremljalo tožnika vse do njegove smrti. Zato bi mu moralo za telesne bolečine priznati v celoti zahtevani znesek. Prav tako bi mu moralo priznati v celoti odškodnino, ki jo je zahteval za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izvedenka povedala, da je zaradi posledic azbesta tožnik prizadet pri funkciji dihanja vsaj za 45 % bolj kot bi bil zaradi drugih svojih bolezni, da je zmanjšana tožnikova zmogljivost za vsak že minimalni telesni napor in da je stopnja zmanjšanja splošnih življenjskih zmogljivosti tožnika zaradi poklicne bolezni v obsegu približno 45 %. Pritožnik zato predlaga spremembo sodbe tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi in da se mu priznajo tudi višji stroški postopka. Tožena stranka pa je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi navaja, da bi v primeru, če bi oprlo odločitev na medicinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, vključno z izvedeniškim mnenjem dr. E.M., ne smelo priti do takšnega zaključka, kot ga je sprejelo. Tožnik je v zelo težkem zdravstvenem stanju, vendar tožena stranka meni, da to ni posledica poklicne bolezni, saj je tudi ob ponovni verifikaciji komisija prišla do zaključka, da poklicna bolezen pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu ni verificirana. Zato se je resen namen tožene stranke po medsebojni poravnavi izjalovil, saj je mnenje interdisciplinarne komisije strokovno neoporečno. Sodišče je dalo prednost izvedeniškemu mnenju dr. E.M., vendar prav določene navedbe te izvedenke kažejo, da komisija do drugačnega zaključka niti ni mogla priti. Izvedenka v mnenju z dne 26.6.2000 navaja, da je poglavitna motnja, ki tožnika onemogoča v normalnih aktivnostih, kronična obstruktivna pljučna bolezen, zaključuje pa, da pomembnejši del tožnikove telesne prizadetosti, zmanjšanja zmogljivosti dihanja in nezmogljivosti za telesni napor doprinaša KOPB dihalnih poti kot posledica kajenja, še pred njo pa brazgotinaste posledice zazdravljene pljučne TBC v obeh zgornjih pljučnih področjih. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja izhaja, da so podani obvezni kriteriji za diagnoze pleure, vendar v nobenem od mnenj ni izvedenka navedla, da bi bil podan obvezni kriterij po točki 3 pravilnika, to je 2.4., da so diagnostično izključeni drugi vzroki bolezni pleure, na kar je tožena stranka izrecno opozorila tekom postopka. Tudi na zaslišanju je izvedenka dajala izjave, ki kažejo, da na vprašanje: Ali so diagnostično izključeni drugi vzroki pleure, ni mogoče pritrdilno odgovoriti. Zato obvezni kriteriji po pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu niso izpolnjeni in je odločitev sodišča, da je pri tožniku prišlo do poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu napačna. Drugi vzroki poklicne bolezni kot je ugotovilo prvostopno sodišče namreč niso izključeni. Če je prvostopno sodišče že štelo, da gre postopek verifikacije mimo pravil zgoraj navedenega pravilnika, pa nikakor ni mogoče mimo kriterijev, ki jih pravilnik navaja, to je, da bi bilo mogoče povezati bolezen tožnika z izpostavljenostjo azbestu ne glede na to ali gre za kumulativno izpostavljenost 25 vl/cm3 let ali kratkotrajnejšo izpostavljenostjo kot na primer rušilna ali sanacijska dela, postopke razprševanja in podobno. Sodišče se pri utemeljitvi odločbe sklicuje tudi na mnenje dispanzerja za medicino dela, prometa in športa, pri tem pa prezre, da je v tem mnenju zapisano, da kronološki razvoj sprememb na pleuri in pljučih tožnika, ki ga je mogoče razbrati iz razpoložljive dokumentacije ob pozitivni delovni anamnezi govori le na sum na poklicno intersicijsko fibrozo v smislu kriterijev pravilnika o določitvi poklicnih bolezni. Tudi to kaže, da kriteriji za določitev poklicne bolezni, ker niso izključeni drugi vzroki bolezni pleure, niso izpolnjeni. Tožena stranka zato vztraja, da vzročna zveza med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki, ni podana in da ni njene odškodinske odgovornosti. Zato je odškodnina, ki jo je sodišče priznalo z izpodbijano sodbo brez pravne podlage, ni dokazano, da so telesne bolečine posledica azbestoze, enako velja za strah. Najbolj sporna pa je sploh odškodnina zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti, saj gre po mnenju izvedenke za sumacijo vseh dejavnikov, kvantitativna odločitev izvedenke v procentu pa je vprašljiva. Tožnikove zdravstvene težave so številne in tožena stranka jih ne namerava zmanjševati, ne more pa mimo dejstva, da se težave tožnika prepletajo z vzroki za te težave. Zaradi detajlnejše razmejitve bi bilo potrebno pri tožniku opraviti dodatne preiskave, kar po mnenju tožene stranke kaže najmanj na to, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve. Pritožbi nista utemeljeni. K pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninskega zahtevka: Odločitev o temelju odškodninske odgovornosti je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in jo pritožbene navedbe niso uspele omajati. Vsi izvedeni dokazi so v izpodbijani sodbi skrbno ocenjeni in dokazna ocena prepriča. Izvedeniški mnenji dr. E.M. in Interdisciplinarne komisije, imenovane po Pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu o naravi tožnikove bolezni nista skladni, saj je izvedenka bila decidirana v ugotovitvi, da je tožnikove zdravstvene težave pripisati tudi poklicnemu obolenju in je njegovo bolezensko stanje tudi posledica izpostavljenosti azbestu, interdisciplinarna komisija pa je še v dopolnjenem mnenju vztrajala, da pri tožniku niso izpolnjeni vsi kriteriji po Pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in zato ni verificirala poklicne bolezni. Sodišča prve stopnje mnenje interdisciplinarne komisije ni prepričalo in ima o tem izpodbijana sodba obsežne razloge. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da že določene navedbe izvedenke kažejo nato, da komisija ni mogla priti do drugačnega zaključka. Tožnik je delal najprej 13 let v obratu izdelave in obdelave cevi, nato pa je bil 17 let v zunanjem skladišču, kjer je bil neposredno izpostavljen azbestnemu prahu. Že ti podatki nakazujejo pozitivno delovno anamnezo. Za diagnozo poklicne bolezni azbestoze mora biti po Pravilniku izpolnjen kriterij, da je bil tožnik izpostavljen določeni količini azbestnega prahu dalj časa ali da je šlo za kratkotrajnejšo izpostavljenost, kot na primer rušilna ali sanacijska dela, postopki razprševanja azbesta in podobno. Da obstoja tudi ta kriterij je v sodbi pojasnjeno, saj je sodišče iz mnenja dispanzerja za medicino dela, prometa in športa z dne 20.12.1998 in iz izpovedi tožnika ugotovilo, da je pri tožniku šlo za ekstremno visoke ekspozicije azbestu ob nadomeščanju delavcev pri holendrih in pri raztovarjanju azbesta z vagonov. Zato ni točna pritožbena navedba, da ta kriterij, ki se zahteva po Pravilniku, v tožnikovem primeru ni izpolnjen. Pritožbena navedba, da po podatkih, ki jih je tej interdisciplinarni komisiji posredovala tožena stranka, tožnik ni bil izpostavljen mejni kumulativni vrednosti 25 vl/m3 let, pa je sicer točna, ni pa odločilna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo drug kriterij, ki je po pravilniku enakovreden temu, ki ga navaja interdisciplinarna komisija. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da izvedenka v dopolnitvi izvedeniškega mnenja tudi ni upoštevala vseh obveznih kriterijev za diagnozo pleure, saj se ni izjavila o obstoju kriterija iz 3. člena tč. 2.4. . Tudi tej pritožbeni navedbi ni mogoče pritrditi. Izvedenka je namreč v dopisu sodišču z dne 12.12.2000 (list.št. 91 spisa) dopolnila izvedensko mnenje z zapisom: "da podan je pogoj pravilnika pod točko 2/4 - diferencialno diagnostično izključeni drugi vzroki bolezni pleure, gre za primer I.V. (P 180/97). Iz podatkov spisa sicer ni mogoče ugotoviti, ali je ta dopolnitev bila toženi stranki predočena, vendar pa je tudi iz izpovedi izvedenke na obravnavi 23.1.2001 razvidno, da je izvedenka v celoti vztraja pri svojem stališču glede značaja tožnikove bolezni. Izvedenka je argumentirano obrazložila tožnikove rtg. slike in teste pljučne funkcije, pojasnila je razliko med spremembami, ki se kažejo pri azbestozi in tistimi, ki so posledica tuberkuloze. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo njeno izvedeniško mnenje, ki je povsem jasno v zaključku, da je tožnik zbolel za azbestozo. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je oprlo na mnenje dispanzerja za medicino dela, prometa in športa z dne 20.12.1998, ki v mnenju govori le o sumu na poklicno intersticijsko fibrozo v smislu kriterijev Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni. Iz obrazložitve sodbe se da razbrati, da je sodišče prve stopnje o poklicni bolezni sklepalo potem, ko je analiziralo tako mnenje dispanzerja, ki ga navaja pritožba kot tudi mnenje specialista pulmologa v Tolminu, ki je že v letih 1994 do 1998 posumil pri tožniku na azbestozo in upoštevalo izvedeniško mnenje dr. E.M. Če se upoštevajo vsi ti dokazi skupaj, pa to le še dodatno potrjuje pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, saj je mnenje interdisciplinarne komisije osamljeno. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik vsa leta, ko je delal pri toženi stranki izpostavljen azbestu, ugotovilo je, da je eden od vzrokov tožnikovega sedanjega stanja azbestoza, zato je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, ki izvira iz tega vzroka. Proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest in kar je med drugim pripeljalo do težkega obolenja tožnika, pomeni nevarno dejavnost v smislu 173. čl. ZOR, zato je odločitev o temelju odškodninske odgovornosti pravilna. Pritožba ima sicer prav, da je tožnikovo sedanje težko zdravstveno stanje posledica tudi drugih obolenj in ne le poklicne bolezni, vendar je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine upoštevalo deljeno vzročnost in toženi stranki naložilo plačilo tistega dela škode, ki izvira iz vzroka, za katerega odgovarja tožena stranka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti temelju odškodninske odgovornosti kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). K pritožbi tožnika: Obseg tožnikove škode, ki je posledica poklicne bolezni je pravilno ugotovljen in ga pritožba niti ne napada. Iz izvedeniškega mnenja dr. E.M. povsem jasno izhaja, da so tako sprememba reberne mrene kot kronični bronhitis posledica prvi prebolelega TBC in izpostavljenosti azbestu, druga pa kajenja in izpostavljenosti azbestu. Tožnikove sedanje funkcijske motnje, zaradi katerih trpi duševne bolečine, je zato treba pripisati samo delno poklicni bolezni. Tožnik je prizadet pri funkciji dihanja za 45 % bolj kot bi bil samo zaradi drugih bolezni, ki jih trpi. Če se upoštevajo te ugotovitve o deljeni vzročni zvezi za sedanje tožnikovo bolezensko stanje, pa je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo povsem ustrezna, saj je tožena stranka dolžna plačati le tisti del škode, ki odpade na vzrok, za katerega ona odgovarja. Upoštevaje ta dejstva odškodnina, ki je priznana z izpodbijano sodbo za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prenizka kot trdi pritožba. Tožena stranka odgovarja za manj kot polovico sedanje tožnikove škode, zato je prisojena višina v okviru odškodnin, ki se za podobne primere priznavaja drugim oškodovancem in ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj sta določbi 200. in 203. čl. ZOR pravilno uporabljeni. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožnika zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe zavrnilo in tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).