19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Kp 77/2006 z dne 27. 2. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju št. K 275/2003 z dne 16. 2. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 178. člena istega zakona in mu izreklo enotno kazen štirih let in šestih mesecev zapora. Ob izreku obsodilne sodbe je pritožniku z izpodbijanim sklepom iz razloga po drugi točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. –ZKP) v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 201. člena istega zakona podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da ga je sodišče v sklepu ocenilo za nevarnega za okolico, ker naj bi bil "nor" in zato na zdravljenju v priporu. Navaja, da je izpodbijani sklep neutemeljen in zanj žaljiv. Sodišču očita neupoštevanje izvedenskih mnenj, ki so mu v korist. Poleg tega izraža nestrinjanje z ravnanji policistov in paznika v zaporu, z delom državnega tožilstva ter sodišč. Pretepel naj bi ga paznik in sozapornik, tudi policisti naj bi ga pretepali in grozili. Policija in tožilstvo naj ne bi resno vzela njegovih obvestil. Pet njegovih ovadb naj bi bilo zavrženih. Pritožnik zatrjuje kršitve 1., 2., 3., 14., 18., 19., 21., 27., 31., 32., 35., 47., 52., 53., 54., 55., 56. in 157. člena Ustave. Predlaga "takojšnje ukrepe" in izpustitev iz pripora.

B.

3.Pritožnik je na poziv Ustavnega sodišča, da pomanjkljivo ustavno pritožbo dopolni, ustavno pritožbo dopolnil tako, da je poleg manjkajočega sklepa in pritožbe priložil še nekaj drugih sklepov, ki so se nanašali na pripor in so bili izdani ali pred vložitvijo ustavne pritožbe ali po njej. Ustavne nanje ni razširil. Zato Ustavno sodišče šteje, da pritožnik izpodbija le v izreku tega sklepa navedena akta.

4.Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrajno sodišče v Velenju, izhaja, da je pripor v zadevi tega sodišča št. K 275/03 trajal do pravnomočnosti sodbe, glede na priloženo sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 123/2006 z dne 30. 5. 2006 torej očitno do 30. 5. 2006.

5.Veljavnost izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je v času njegove presoje in izdaje tega sklepa potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Drugačno stališče je Ustavno sodišče sprejelo glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave v zadevi št. Up-315/00 (odločba z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03) in v tej zadevi se Ustavno sodišče sklicuje nanj.

6.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika.

7.Pritožnik z ustavno pritožbo pretežno izraža svoje stališče v zvezi z ugotovitvami o utemeljenosti suma in obstoja pripornega razloga. Zgolj s tem glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe prava.

8.Pritožnik očitka, da sodišče ne upošteva izvedenskih mnenj, ki so mu v korist, ne pojasni niti s tem, za katera mnenja naj bi šlo, prav tako ne pojasni, na ugotovitev katerih dejstev in okoliščin naj bi se ta mnenja nanašala. Očitek, da ga tožilec in sodnik sama obsojata z ugotovitvijo, da naj bi bil nevaren za okolico, ker je "nor", je mogoče razumeti kot očitek ugotovitve dejstev, ki nimajo podlage v dokaznem gradivu. Tak očitek bi lahko pomenil očitek samovoljne oz. arbitrarne odločitve in s tem kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar v izpodbijanih sklepih očitek nima podlage. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni zapisalo nobene izrecne ugotovitve, ki bi se nanašala na pritožnikovo duševno sfero. Drugostopenjsko sodišče pa je zapisalo, da je k ugotovljenim okoliščinam, ki narekujejo podaljšanje pripora, to je teže, načina storitve obravnavanih kaznivih dejanj, kaznovanosti zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, storitve obravnavanih kaznivih dejanj v sorazmerno kratkem času, potrebno upoštevati ugotovitve izvedenca psihiatra, da gre pri pritožniku za čustveno neuravnovešeno osebnost. Sodišče se je sklicalo torej na izvedensko mnenje psihiatrične stroke. Glede na navedeno očitek ni utemeljen.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer