Jedro

Delavec se je sicer dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, vendar pa mora delodajalec takšna ravnanja konkretizirati v postopku pred odpovedjo in v odpovedi. Drugih morebitnih razlogov, ki bi lahko privedli do odpovedi in glede katerih se delavec niti ni mogel zagovarjati, sodišče ne ugotavlja, ampak presoja le odpovedni razlog in obrazložitev tega razloga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku odpovedala s sklepom št. ... z dne 24. 4. 2008 v zvezi s sklepom št. ... z dne 29.5.2008 nezakonita, zato je sklepa odpravilo (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 9. 6. 2008 ni prenehalo, pač pa mu od 10. 6. 2008 dalje (razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 23. 8. 2008 do 23. 10. 2008) še traja (2. tč. izreka).Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku osem dni pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja (vključno s priznanjem razlike regresa za letni dopust za leto 2008 ter celotnega regresa za letni dopust za leto 2009), ga za čas od 10. 6. 2008 dalje prijavi v vsa potrebna socialna zavarovanja in mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 10. 6. 2008 do 22. 8. 2008 ter za čas od 24. 10. 2008 do 31. 12. 2008 (3. tč. izreka). Nadalje ji je naložilo, da je dolžna tožniku od 19. 4. 2008 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto nadomestila plač, kot da tožnik ob uvedbi postopka izredne odpovedi ne bi bil začasno odstranjen z dela in kot da bi od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo ves čas delal pri toženi stranki, jih znižati za bruto zneske plač iz naslova delovnega razmerja v času od 23. 8. 2008 do 23. 10. 2008 ter za bruto zneske denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti v času od 24. 10. 2008 do 23. 4. 2008, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestila plač, znižana za neto prejemke iz naslova delovnega razmerja v času od 23. 8. 2008 do 23. 10. 2008 in iz naslova brezposelnosti v času od 24. 10. 2008 do 23. 4. 2008, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, kar znese od aprila 2008 do vrnitve tožnika nazaj na delo naslednje zneske v bruto oziroma neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih datumov dalje do plačila: za april 2008 v višini 213,02 EUR bruto oziroma 139,31 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2008, za maja 2008 v višini 745,99 EUR bruto oziroma 522,19 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008, za junij 2008 v višini 1.496,36 EUR bruto oziroma 983,41 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2008, za julij 2008 v višini 1742,93 EUR bruto oziroma 1.123,62 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2008, za avgust 2008 v višini 1.566,85 EUR bruto oziroma 992,63 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2008, za september 2008 v višini 1.084,52 EUR bruto oziroma 656,66 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2008, za oktober 2008 v višini 944,26 EUR bruto oziroma 476,46 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2008, za november 2008 v višini 956,79 EUR bruto oziroma 568,12 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2008, za december 2008 v višini 816,81 EUR bruto oziroma 491,34 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009, za januar 2009 v višini 867,43 EUR bruto oziroma 521,58 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009, za februar 2009 v višini 1.091,26 EUR bruto oziroma 653,93 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2009, za marec 2009 v višini 922,85 EUR bruto oziroma 558,16 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2009, za april 2009 v višini 1.099,91 EUR bruto oziroma 672,52 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009, za maj 2009 v višini 2.013,72 EUR bruto oziroma 1.270,62 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009, za junij 2009 v višini 1.585,92 EUR bruto oziroma 1.038,45 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2009, za julij 2009 v višini 1.704,38 EUR bruto oziroma 1.105,81 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2009, za avgust 2009 v višini 1.580,99 EUR bruto oziroma 1.035,65 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009, za september 2009 v višini 1.478,44 EUR bruto oziroma 977,33 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2009, za oktober 2009 v višini 1.780,38 EUR bruto oziroma 1.149,04 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009, za november 2009 v višini 1.745,84 EUR bruto oziroma 1.129,39 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009, za december 2009 v višini 1.775,29 EUR bruto oziroma 1.146,15 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2010, in tudi za nadaljnje mesece vse do tožnikove vrnitve nazaj na delo v bruto oziroma neto višini nadomestila plače kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za pretekli mesec (4. tč. izreka).

Kar je zahteval tožnik več (priznanje delovnega razmerja v času od 23. 8. 2008 do 23. 10. 2008, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 23. 8. 2008 do 23. 10. 2008 ter od 1. 1. 2009 dalje, višji reparacijski zahtevek od priznanja) ali drugače, je zavrnilo (5. tč. izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku osem dni povrniti stroške postopka v višini 1.683,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (6. tč. izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (smiselno zoper ugodilni del sodbe in stroške postopka) zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi primarno opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi neutemeljeno zaključuje, da ni relevanten očitek tožene stranke, da je tožnik s kraja nesreče pobegnil. ZVCP v 3. odst. 135. čl. izrecno določa, da mora neposredni udeleženec prometne nesreče, ki je zapustil mesto prometne nesreče, nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov iz prejšnjega odstavka (osebi, ki ji je povzročena škoda, v konkretnem primeru DARS) ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, posredovati podatke o kraju in ostalih okoliščinah nesreče, svoje podatke, registrsko številko vozila in navesti kraj, kjer se nahaja, ter omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev. Tega pa tožnik ni storil, čeprav bi to, glede na to, da je zapeljal na začetek kovinske varnostne ograje in jo s tem poškodoval, moral. V konkretnem primeru je resda šlo za prometno nesrečo I. kategorije, vendar dejstvo, da je pri prometni nesreči nastala materialna škoda na ograji, tožnika ne opravičuje dolžnosti, da o prometni nesreči obvesti policijo ali vsaj oškodovanca. Zato je tožena stranka tožniku povsem upravičeno očitala, da je pobegnil s kraja prometne nesreče. Tožnik je s prikrivanjem dejstva, da je bil voznik, več kot očitno onemogočal naknadno ugotavljanje dejstev, nenazadnje tudi preizkus alkoholiziranosti. S takim ravnanjem pa je nedvomno ravnal v nasprotju z določbami, katerih kršitev mu je tožena stranka očitala v izredni odpovedi. Določba 35. čl. ZDR določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ne glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, ki bi lahko materialno ali moralno škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnikovega ravnanja prav gotovo ne moremo okvalificirati kot skladnega s to določbo. Prvostopno sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta (pred)kazenski postopek in postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dva različna medsebojno neodvisna postopka, ki pa lahko obravnavata isti historični dogodek. Odločitev delodajalca, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in da ima kršitev znake nekega kaznivega dejanja, zato ni odvisna od predhodne odločitve o kazenski odgovornosti delavca. Delodajalec se tako lahko v izredni odpovedi sklicuje na kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, tudi brez posebnega kazenskega postopka oz. celo v primeru, da je kazenska ovadba zoper njega zavržena. Sodišče prve stopnje se je tudi napačno omejilo zgolj na preizkus 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, pri tem pa spregledalo, da je bilo tožniku delovno razmerje odpovedano tudi na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožnikovo ravnanje (neobveščanje policije oz. DARS-a in pobeg s kraja) ter prikrivanje dejstva, da je bil on tisti, ki je vozil osebno vozilo v spornem času, prav gotovo pomeni naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva. Dejansko stanje glede kršitev, ki so bile predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pravilno in popolno ugotovilo, njegova obrazložitev je logična, koherentna, natančno obrazložena ter materialno pravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in k tem razlogom pravzaprav nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je (ob izpolnjenih formalnih zahtevah, ki jih določa ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) ugotavljalo, če so bili podani utemeljeni (vsebinski) razlogi za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 110. člena ZDR je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Ob obstoju enega od zakonskih razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR, je potreben še nadaljnji pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Delodajalec, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazati obstoj utemeljenega razloga.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno iz razloga ker naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi imele znake kaznivega dejanja goljufije s tem, ko naj bi tožnik z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin poskušal spraviti v zmoto Zavarovalnico … d.d., da bi mu izplačala škodo, ki je nastala v prometni nesreči dne 1. 3. 2008. Iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da naj bi tožnik z naklepom navajal neresnično dejstvo, da je njegovo vozilo v času nesreče vozila M.M.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ni izkazan goljufivi namen, saj ni jasno, zakaj naj bi tožnik v sostorilstvu z M.M. skušal Zavarovalnico ... d.d. spraviti v zmoto glede tega, da ni on vozil, pač pa M.M., iz pomanjkljivih navedb tožene stranke pa tudi ni mogoče ugotoviti, katero okoliščino iz 11. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (zaradi katere mu zavarovalnica ne bi krila škode) naj bi tožnik sploh želel prikriti.

Tožena stranka v pritožbi neosnovano zatrjuje, da sodišče prve stopnje v sodbi neutemeljeno zaključuje, da ni relevanten očitek tožene stranke, da je tožnik s kraja nesreče pobegnil. V zvezi z navedenim očitkom pritožbeno sodišče opozarja na nekonsistentnost tožene stranke v navedbah, ki jih očitno prilagaja potrebam postopka. Tožena stranka sama je namreč v odgovoru na tožbo pojasnjevala, da razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prometna nesreča oz. pobeg s kraja prometne nesreče, sedaj pa v pritožbi trdi nasprotno. Da razlog za odpoved ni bila niti prometna nesreča oz. pobeg s kraja nesreče, niti zatrjevano onemogočanje preizkusa alkoholiziranosti, je razvidno iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer tožena stranka kot razlog za izredno odpoved ne omenja niti pobega s kraja prometne nesreče, niti onemogočanje preizkusa alkoholiziranosti. Tožena stranka je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje skušala širiti razloge za izredno odpoved, s takšnim poskusom pa neutemeljeno nadaljuje tudi v pritožbi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca nujno, da se delavec natančno seznani z razlogom, zaradi katerega mu lahko sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi že v postopku pri delodajalcu, zato, da se, glede teh razlogov na zagovoru lahko tudi izjasni. Izhodišče in okvir materialnopravnega preizkusa izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem je zato izključno odpovedni razlog in obrazložitev tega razloga v izredni odpovedi, zato delodajalec v sodnem postopku ne more dokazovati drugih morebitnih razlogov, ki so privedli do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede katerih se delavec, v postopku pri delodajalcu (zagovor), ni mogel izjasniti. Glede na navedeno se izkažejo vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na to, da je tožnik kršil svoje obveznosti s tem, ko je zapustil mesto prometne nesreče, za brezpredmetne. Poleg tega pa navedbe v delu, ki se nanašajo na DARS (materialna škoda v zvezi z poškodovano ograjo) predstavljajo tudi pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, zato se pritožbeno sodišče do njih niti ne opredeljuje (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP).

Neutemeljeno je nadaljnje zatrjevanje tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje napačno omejilo zgolj na preizkus 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, pri tem pa spregledalo, da je bilo tožniku delovno razmerje odpovedano tudi na podlagi 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje se je, kot rečeno, natančno opredelilo do vseh razlogov, ki jih je tožena stranka navedla kot vzrok za izredno odpoved. Pri tem je upoštevalo, da je bila odpoved podana tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR (str. 4., str. 8 izpodbijane sodbe). Kot je razvidno iz izredne odpovedi je tožena stranka iz previdnosti odpoved podala tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, čeprav konkretnih razlogov (ki bi jih vezala izključno na 2. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR), poleg tistih, ki so bili vezani na 1. alineo in do katerih se je sodišče jasno opredelilo, v izredni odpovedi, ni navajala. Sodišče prve stopnje je kljub takšni pomanjkljivi podlagi v izredni odpovedi, izvedlo dokazni postopek in se natančno opredelilo tudi do drugih razlogov, ki jih je tožena stranka pričela navajati šele tekom postopka pred sodiščem po tem, ko je priča D.B. izpovedal o tem, katerih primerov škode kasko zavarovanje ne krije (alkoholiziranost, fingirana prometna nesreča, pobeg s kraja nesreče). Tožena stranka ima sicer prav, da je v 35. čl. ZDR določeno, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, vendar pa mora delodajalec takšna ravnanja konkretizirati že v postopku pri delodajalcu in tako delavcu omogočiti, da se do njih izjavi, kar pomeni, da morajo biti tako v pisni obdolžitvi kot izredni odpovedi določno opredeljena, če naj jih sodišče kasneje materialnopravno preizkusi. Tega tožena stranka ni storila, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče se nadalje sicer strinja s toženo stranko, da delovno sodišče ob presoji zakonitosti izredne odpovedi iz razloga po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR samo preizkusi, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ne glede na to, če zoper delavca ni bil uveden kazenski postopek. Odločitev delodajalca, da je delavec kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, in da kršitev ima znake nekega kaznivega dejanja, zato dejansko ni odvisna od predhodne odločitve o kazenski odgovornosti delavca. Vendar pa ugotovitev o poteku kazenskega postopka zoper tožnika, v tem sporu, ni predstavljala odločilnega dejstva, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje odločilo, da je bila izredna odpoved nezakonita, temveč je sodišču predstavljala le dodaten argument za odločitev. Tudi, če bi bila ta ugotovitev napačna, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, kar velja tudi za odločitev v zvezi z reintegracijo in reparacijo. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank, tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).