Jedro

Vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo oziroma vodno pravico se lahko pridobi le za tista območja, kjer ni zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe (javnim vodovodom). Ob upoštevanju, da so tožniki že v postopku in nato tudi še v pritožbi in tožbi zatrjevali, da oskrba njihovih hiš s pitno vodo iz javnega vodovoda ni možna, je po presoji sodišča ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem (dejanske) oskrbe s pitno vodo na območju, kjer živijo tožniki, nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, št. 35526-10636/2004 z dne 27. 2. 2008 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečim strankam v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 35526-10636/2004 z dne 27. 2. 2008 je Agencija RS za okolje kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) odločila, da se vloga strank za izdajo vodnega dovoljenja zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopni organ najprej navedel, da iz njegove evidence in iz mnenja, ki ga je dne 29. 3. 2007 dala Mestna občina Maribor izhaja, da so stavbe (v lasti tožnikov) priključene oziroma imajo možnost priključitve na javni vodovod. Nato se sklicuje na Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02, 2/04, 10/04 in 41/04, v nadaljevanju ZV-1), ki v 125. členu določa, da je treba za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo ali oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, pridobiti vodno dovoljenje. V 117. členu ZV-1 pa je določeno, da je potrebno za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pridobiti vodno pravico. Postopek izdaje vodnega dovoljenja je podrobneje opredeljen v Pravilniku o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06, v nadaljevanju Pravilnik), ki v 13. členu določa, da na oskrbovanem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena lastna oskrba s pitno vodo. Pravilnik pa tudi določa, da mora lastnik stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta, če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod (14. člen). V postopku je bilo ugotovljeno, da je na obravnavanem območju zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe glede oskrbe s pitno vodo. Ko je prvostopni organ v zvezi s tem stranko pozval, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih, je ta navedla, da nobena od stavb ni priključena na javni vodovod. Zato je odločil, da niso podani pogoji za izdajo vodnega dovoljenja.

Tožniki so zoper navedeno odločbo vložili pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo št. 3555-27/2008-4 z dne 3. 6. 2008 zavrnilo. S sklepom z isto opravilno številko pa je drugostopni organ pritožbe osemnajstih pritožnikov združil v en postopek, pritožbo A.A. pa zavrgel. Drugostopni organ je v obrazložitvi svoje odločbe najprej pojasnil odločitev glede sklepa. V nadaljevanju pa se sklicuje na 1. odstavek 117. člena ZV-1, ki določa, da je treba na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo pridobiti vodno pravico. To pa se pridobi na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije, skladno z ZV-1 (1. odstavek 119. člena). Vodno dovoljenje se lahko pridobi samo za območje, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, kar izhaja tudi iz 3. člena Pravilnika. Da se lastna oskrba s pitno vodo lahko izvaja, na območju poselitve ne sme biti zagotovljena oskrba s pitno vodo. To pa pomeni, da ni treba, da je oskrba s pitno vodo zagotovljena do vsakega gospodinjstva, temveč mora biti zagotovljena za območje poselitve tako, da imajo posamezna gospodinjstva možnost priključitve na javni vodovod. Ob ugotovitvi, da je za območje naselja B. zagotovljena oskrba s pitno vodo z izvajanjem lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, kar izkazuje mnenje Zavoda za varstvo okolja Mestne občine Maribor, čemur tožniki ne nasprotujejo, je odločitev po oceni drugostopnega organa pravilna.

Tožeče stranke se z odločitvijo ne strinjajo in odločbo izpodbijajo s tožbo, v kateri najprej povzamejo navedbe obeh upravnih organov. Nato pa navajajo, da zaključek, po katerem je za območje B. zagotovljena oskrba s pitno vodo z izvajanjem lokalne javne službe in zato tožniki niso upravičeni do izdaje vodnega dovoljenja, ni pravilen. Zaključek je celo nasproten dejanskemu stanju. Za naselje B. namreč v območju poselitve tožečih strank ni zagotovljena oskrba s pitno vodo z javnim vodovodom. Iz obrazložitve obeh upravnih organov izhaja stališče, da v primeru, če je za polovico naselja B. oskrba s pitno vodo zagotovljena, druga polovica do take oskrbe ni upravičena, čeprav prebivalci nimajo nobene možnosti za priključitev na javni vodovod. Tožniki pa se na javni vodovod ne morejo priključiti, saj vodovodno omrežje ni zgrajeno. Sodišču predlagajo, da odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, dodatnih argumentov pa ne navaja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Podlago za izdajo vodnega dovoljenja predstavlja določba 125. člena ZV-1, ki določa, da je treba pridobiti vodno dovoljenje (tudi) za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo. V 117. členu ZV-1 pa je določeno, da je potrebno za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, pridobiti vodno pravico. Vendar pa na oskrbovanem območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, skladno s 13. členom Pravilnika lastna oskrba s pitno vodo ni dovoljena. Pravilnik pa tudi določa, da mora, če se v stavbi oziroma gradbenem inženirskem objektu na poselitvenem območju, kjer se zagotavlja oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, rabi pitna voda, lastnik stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta zaradi oskrbe s pitno vodo zagotoviti izvedbo priključka stavbe na sekundarni vodovod (14. člen).

Glede na navedene določbe se torej vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo oziroma vodno pravico lahko pridobi le za tista območja, kjer ni zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe (javnim vodovodom). V obravnavanem primeru sta oba upravna organa navedla relevantne določbe ZV-1 in Pravilnika. Prvostopni organ pa je nato, ob upoštevanju pisnega mnenja Mestne občine Maribor z dne 29. 3. 2007 zaključil, da so tožniki (oziroma vlagatelji) priključeni oziroma imajo možnost priključitve na javni vodovod. Na podlagi navedenega je, ne glede na to, da so tožniki z vlogo z dne 29. 6. 2007 sporočili, da nimajo možnosti oskrbe s pitno vodo, dne 27. 2. 2008 izdal izpodbijano odločbo, s katero je vlogo tožnikov zavrnil. Prvostopni organ je tako svojo odločitev oprl zgolj na mnenje Mestne občine Maribor, po katerem je na obravnavanem območju zgrajen javni vodovod in je priključitev objektov na javno vodovodno območje možna z običajnimi stroški. Tožniki so v vlogi z dne 29. 6. 2007 sicer navedli, da drži, da je do kote 340 za področje ... izveden javni vodovod, vendar oskrba s pitno vodo za hiše v ulici ... ni možna, za ... pa je delno slab dotok vode, delno pa oskrba ni možna zaradi nezadostnega pritiska. Število hiš na navedenem območju pa predstavlja večino. Ob dejstvu, da so tožniki že v postopku in nato tudi še v pritožbi in tožbi zatrjevali, da oskrba njihovih hiš s pitno vodo iz javnega vodovoda ni možna, je po presoji sodišča ostalo dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem oskrbe s pitno vodo na obravnavanem območju, kjer živijo tožniki, nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno, posledično pa odločba temelji na napačni uporabi določb 117. člena ZV-1. V postopku namreč niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, saj se ob zavzetem pravnem stališču dejanska oskrba s pitno vodo za tožnike ni ugotavljala.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 105/06, 119/08-odl.US in 62/10, v nadaljnjem besedilu ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopni organ odločiti o vlogi tožnikov ob preveritvi dejanske možnosti oskrbe njihovih objektov na območju ... s pitno vodo iz javnega vodovoda in nato ponovno odločiti.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, sodišče pa je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, priznajo stroški v višini 80 EUR.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.