Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino 32. člena ZUS-1 s tem, ko je poudarilo, da mora pritožnica posledice, ki zanjo pomenijo težko popravljivo škodo, ne le zatrjevati temveč tudi (verjetno) izkazati. Glede na splošne navedbe pritožnice, tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pritožnica zatrjevane škode ni opredelila niti po vsebini niti po obsegu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-180/2015-50 z dne 25. 3. 2016, ki je postala dokončna z zavrnitvijo njene pritožbe s strani Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-129/2015/5 z dne 20. 7. 2016. Z navedeno prvostopenjsko odločbo ji je bila naložena obveznost, da mora prenehati z uporabo predmetnega gostinskega lokala, ki mu je spremenila namembnost (iz avtoservisa in avto salona v gostinski lokal) brez pridobitve potrebnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), ob tem pa ji je tožena stranka izrekla opozorilo, da se bo v primeru neizpolnitve navedene obveznosti začel postopek izvršbe s prisilitvijo (2. točka izreka ) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka). Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka hujših posledic, ki naj bi ji nastale zaradi izpodbijane odločbe in ki naj bi pretehtale javni interes, ki se z navedeno odločbe zasleduje, ne izkazuje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: pritožnica) je dne 30. 9. 2016 vložila pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 29. 11. 2016. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in zadrži izvršitev izpodbijanega akta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

6. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami tako Vrhovno sodišče najprej poudarja, da ob navedeni temeljni obveznosti, da stranka poda celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, tudi v pritožbenem postopku zoper sklep o izdaji začasne odredbe nedovoljenih pritožbenih novot ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnica je na prvi stopnji utemeljevala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ker je ukrep inšpekcijskega organa nesorazmeren, drugotožeča stranka bo prikrajšana za prihodek, ki ga ustvarja s poslovanjem, čeprav razpolaga z veljavno najemno pogodbo, prvotožeča stranka pa bo s tem lahko utrpela škodo, ker odškodninsko odgovarja za neizpolnitev pogodbe v razmerju do prizadete osebe. S tega vidika so nedovoljene pritožbene novote vse navedbe, ki v tožbi niso bile vsebovane in se nanašajo na družinsko stanje in vire prihodkov (da sta tožeči stranki izvenzakonska partnerja, da poslovanje predstavlja edini vir preživljanja, itd.), saj ni pritožnica v ničemer navedla, zakaj tega ni predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz enakega razloga so nedovoljene pritožbene novote tudi vsi dokazi, ki jih je pritožnica predlagala v dopolnitvi pritožbe (informativni izračun dohodnine, akontacije dohodnine, potrdilo iz evidence itd.). Navedenih dejstev in dokazov torej Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ne more upoštevati.

8. Pritožnica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je izvršitev izpodbijanega akta ter s tem povzročitev prenehanja poslovanja gostinskega lokala (okrepčevalnice B.) težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, oziroma, da je težko popravljiva škoda navedena izguba prihodka iz poslovanja ter z neobratovanjem povzročen nastanek odškodninske odgovornosti. Vendar pa navedeni očitek ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino 32. člena ZUS-1 s tem, ko je poudarilo, da mora pritožnica posledice, ki zanjo pomenijo težko popravljivo škodo, ne le zatrjevati temveč tudi (verjetno) izkazati. Glede na splošne navedbe pritožnice, tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da pritožnica zatrjevane škode ni opredelila niti po vsebini niti po obsegu. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje lahko ugotovilo le na podlagi pravilno in pravočasno predloženih dokazov, kar pa za ugotovitev s strani pritožnice zatrjevanih okoliščin ni zadoščalo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.