Jedro

V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 4. 2014 in št. ... z dne 7. 1. 2014 ter se ji prizna pravica do starostne pokojnine. Obenem je odločilo, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da v postopku izdaje odločb toženca in pred sodiščem prve stopnje, ni bilo ugotovljeno dejansko stanje in ni bilo zagotovljeno enako varstvo z Ustavo Republike Slovenije varovanih pravic. S tem je bila v neenakopravnem oziroma diskriminatornem položaju glede na nekatere druge osebe brez zaposlitve, ki jim omenjeni zavod omogoča upokojitev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), sklicujoč se na 394. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), čeprav temeljne pogoje za starostno upokojitev, kot so pokojninska doba, vštevanje otrok in dosežena predpisana starost po prejšnjem zakonu, izpolnijo kasneje kot ona. Po predhodnih informativnih izračunih toženca je pogoje po ZPIZ-1 izpolnila 10. 3. 2013 tako, da je v vseh primerih izdaje odločb o priznani pravici do starostne pokojnine osebam brez zaposlitve, ki so v ZPIZ-1 pogoje izpolnili po 10. 3. 2013, toženec ravnal v nasprotju z Ustavo RS, konkretno z določbami 14. in 2. člena. Meni, da bi sodišče moralo zagotoviti enakopravnost obravnave v postopkih odločanja o pravici do starostne pokojnine in ne privilegirati le določenih kategorij oseb brez zaposlitve, zgolj zaradi izvajanja časovno omejene pravice plačevanja nadomestila za primer brezposelnosti, pri tem pa celo neupoštevati dejstva, da pogoje izpolnijo kasneje kot nekatere osebe, ki so bile dlje časa brez zaposlitve. Meni, da bi enakopravnost pri uporabi 394. člena ZPIZ-2 morala biti zagotovljena za vse osebe brez zaposlitve, ki jim je po predpisih pripadala pravica do denarnega nadomestila, ne glede na to, kdaj so jo bili primorani izkoristiti. Ker je tudi sama pred leti izgubila zaposlitev brez krivdnih razlogov, pričakuje, da se ji v postopku pred tožencem in v sodnem postopku zagotovi enako varstvo pravic pri obravnavanju zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine v takšni meri, kot se sedaj priznava brezposelnim osebam, ki so bili na dan 31. 12. 2012 prejemniki denarnega nadomestila. Toženec se v obrazložitvi odločbe ni opredelil, kakšna je razlika med njo kot brezposelno osebo, prijavljeno na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije in osebo, ki je bila na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila. Tudi sodišče prve stopnje je to vprašanje le na splošno utemeljilo. Da so določbe 7. in 394. člena ZPIZ-2 sporne kaže dejstvo, da so obravnavane pred Ustavnim sodiščem RS pod št. U-I-249/13. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je zagotovilo enakopravnost obravnavanja tožnice v primerjavi z drugimi zavarovanci, pri katerih je podano enako dejansko stanje. Do neenakopravnega obravnavanja in v nasprotju z določbami Ustave RS bi prišlo le v primeru, če bi sodišče enako dejansko in pravno stanje obravnavalo različno.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 4. 2014, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 7. 1. 2014. S slednjo odločbo v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 24. 1. 2014 je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev. Sporno v tej zadevi je, ali so pri tožnici izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. V zvezi s tem vprašanjem pa je sporno predvsem to, ali se lahko tožnico obravnava po določbi 394. člena ZPIZ-2 enako kot brezposelne osebe, ki so bile na dan 31. 12. 2012 uživalci nadomestila, čeprav tožnica 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba in prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, na ta dan ni bila uživalka nadomestila za čas brezposelnosti.

6. Po določbi 394. člena ZPIZ-2 zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je to pravico užival vse do izteka obdobja, za katerega mu je bila dodeljena, ali mu je ta pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona.

7. V citirani prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma mora biti glede nadomestila podano stanje kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. 8. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica na dan 31. 12. 2012 bila brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti in tožnica tudi ne navaja, da bi bil pri njej izpolnjen katerikoli drug pogoj določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Tako tožnica ne sodi med taksativno določene osebe določene v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2. 9. Ker je tožnica zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložila 24. 12. 2013, to je v času, ko je že veljal ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje pravilno skladno z določbo 391. člena ZPIZ-2 ugotavljalo, ali je tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. To je pogoje določene za pridobitev pravice do starostne pokojnine v 36. členu, ob upoštevanju določbe 193. člena ZPIZ-1 in časa, v katerem je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje (razen, če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo) oziroma tako imenovana dodana doba.

10. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1 so zavarovanke v letu 2012 pravico do starostne pokojnine pridobile pri starosti 57 let in 4 mesece in dopolnjenih 37 letih in 9 mesecev pokojninske dobe oziroma pri starosti 61 let in 20 letih dopolnjene pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let in 15 letih zavarovalne dobe. Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let in 4 mesece starosti in zavarovalno dobo 23 letih in 17 dni ne izpolnjuje pogojev po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

11. Tožnica pa ne izpolnjuje pogojev niti z upoštevanjem določbe 193. člena in časa, v katerem je bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve (razen, če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo). Gre za tako imenovano dodano dobo, ki se skladno z določbo 405. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma in sicer v letu 2012 za 12 mesecev 11 mesecev. Tožnici, ki je po potrdilu z dne 18. 12. 2013 bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in se vodi v evidenci brezposelnih oseb od 29. 11. 2002, je obdobje od 29. 11. 2002 do 26. 8. 2003 že všteto v zavarovalno dobo, zaradi česar se lahko dodana doba za čas brezposelnosti šteje šele od 27. 8. 2003 dalje. Od 27. 8. 2003 do 31. 12. 2012 je tako tožnica dopolnila 9 let, 4 mesece in 4 dni dejanskega trajanja brezposelnosti, kar ob upoštevanju določbe 405. člena ZPIZ-1 znaša 8 let, 6 mesecev in 24 dni. Skupna pokojninska doba z upoštevanjem dodane dobe v takšnem trajanju tako znaša pri tožnici 31 let, 7 mesecev in 11 dni. To pa pomeni, da tožnica tudi z upoštevanjem dodane dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Teh pogojev ne izpolnjuje niti z upoštevanjem znižanja starostne meje po določbi 37. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-1, ker se ji zaradi skrbi in vzgoje dveh otrok v letu 2012 starost zniža za 16 mesecev in 8 dni. Tožnica bi ob dopolnjeni pokojninski dobi, morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti vsaj 59 let in 7 mesecev starosti, dopolnila pa jih je 59 let in 4 mesece starosti.

12. Tožnica pa ne izpolnjuje niti pogojev določenih v ZPIZ-2 v določbi 27. člena. Po tej določbi v letu 2013 zavarovanke pridobijo pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let in 6 mesecev, če dopolnijo najmanj 15 let zavarovalne dobe oziroma pridobijo pravico do starostne pokojnine, če dopolnijo 61 let in 6 mesecev starosti in 20 let pokojninske dobe ali če dopolnijo 58 let starosti ter 28 let in 4 mesece pokojninske dobe brez dokupa.

13. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na to, da je pogoje po ZPIZ-1 izpolnila 10. 3. 2013. Predhodni variantni izračun o datumu izpolnitve pogojev za starostno upokojitev je bil opravljen 12. 3. 2010, to je v času veljavnosti ZPIZ-1. Ker je z dnem 1. 1. 2013 začel veljati ZPIZ-2, takšen izračun ne pride več v poštev, razen v primeru, če so izpolnjeni pogoji za varstvo pričakovanih pravic določenih v 394. členu ZPIZ-2. Ker tožnica teh pogojev ne izpolnjuje, v letu 2013 ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, niti ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2, ker pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 ne izpolnjuje.

14. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do starostne pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo razliko med brezposelno osebo in uživalcem denarnega nadomestila med brezposelnostjo in poudarilo, da gre pri takšnem zavarovancu za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da se mu obdobje prejemanja nadomestila šteje v zavarovalno dobo v primerjavi z osebami, ko so le prijavljene v evidenco brezposelnih oseb in je posledično zanje različno urejen njihov položaj. Ne glede na to, če se pred Ustavnim sodiščem RS že presoja ustavnost določb 7. in 394. člena ZPIZ-1, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo 394. člena ZPIZ-2. 15. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.