Jedro

Sporazum o vzdrževanju hiše ne more spremeniti etažne lastnine, ki jo predstavlja kupljeno stanovanje, v solastnino na celi hiši.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru tožene stranke zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. I P 214/99 z dne 4.5.1999 se ugodi in se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne." Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe. S tem sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo s katero je toženi stranki prepovedalo odtujiti ali obremeniti ali spremeniti nepremičnine vpisane v vl.št. 134 k.o. .... Prepoved te obremenitve in spremembe nepremičnin vpisanih v vl.št. 134 k.o. ..., se po tej začasni odredbi zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, začasna odredba pa velja do pravnomočnosti tega pravdnega postopka.

Zoper sklep, s katerim je bil ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo zavrnjen, se pritožuje tožena stranka pri čemer uveljavlja pritožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v sporazumu z dne 23.10.1996 opredeljeno, da pripada mansarda izključno toženi stranki in da gre pri tej mansardi za celotno drugo etažo, ki jo tožeča stranka imenuje sedaj podstrešje. Nadalje navaja, da tožeča stranka uveljavlja solastninski delež do 34% celotne nepremičnine in je zato popolnoma nepravilna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka izkazala za verjeten obstoj terjatve. Začasna odredba se namreč nanaša na celo nepremičnino in ne le na 34%. Tožeča stranka, ki je po Stanovanjskem zakonu odkupila del stavbe, to je kompletno določeno stanovanje, sedaj preko zatrjevanega solastninskega deleža do 34% toženi stranki zapoveduje prepoved in obremenitev celotne nepremičnine. Sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP saj sodišče ob sklicevanju na določbe Stanovanjskega zakona v zvezi s solastninsko pravico na skupnih prostorih, napravah in funkcionalnem zemljišču "raztegne" solastninsko pravico tožeče stranke na vse ostale dele stavbe, ki niso skupni prostori,naprave in funkcionalno zemljišče. Zato ne more biti za verjetno izkazana terjatev tožeče stranke, da postane solastnica tudi tistih delov stavbe, ki niso skupni oziroma v solastnini po stanovanjskem zakonu. Zato bi bilo ob pravilni interpretaciji materialnega prava potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti, s tem pa tudi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Tudi parcelacija ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, ki tožeči stranki nedvomno pripada k njenemu stanovanju.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Začasne odredbe so le sredstva zavarovanja in njihov cilj je, da zavarujejo določeno stanje, da se ne bi onemogočila ali otežila poznejša izvršba. Začasna odredba je torej namenjena zavarovanju tožbenega zahtevka in tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom zahteva od tožene stranke izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos 34/100 lastninske pravice na nepremičninah parc.štev. 155 stavbišče s hišo in dvorišče, ki so vpisane v vl.št. 134 k.o. ... . Predlagana začasna odredba pa se ne nanaša samo na parc.štev. 155 ampak na cel zemljiškoknjižni vložek štev. 134 k.o. ..., v katerem pa sta vpisani tudi parceli štev. 79/9 in 79/16 kot je to razvidno iz z.k. i zpiska, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo. Na to okoliščino je tožena stranka vseskozi opozarjala, vendar prvostopno sodišče temu ni posvetilo nobene pozornosti in je začasno odredbo dovolilo bistveno širše kot pa je to potrebno za zavarovanje nedenarne terjAtve, izražene v tožbenem zahtevku. Če bi torej sodiče že izdalo začasno odredbo, bi jo lahko torej le v okviru potrebnem za zavarovanje tožbenega zahtevka, ob tem seveda, da bi upnik moral za verjeto izkazati, da terjatev obstoji in da mu bo zaradi spremembe obstoječega stanja terjatev onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa s katerim je začasni odredbi ugodilo navedlo, da je tožeča stranka izkazala za verjeten obstoj terjatve. Pritožbeno sodišče meni, da je ta ugotovitev vsaj preuranjena, če že ne močno vprašljiva. Kot je razvidno iz kupoprodajne pogodbe sta tožnika kupila vsak do polovice kot etažno lastnino 3 sobno stanovanje. Stanovanjski zakon v 12. členu v 1. odstavku določa, da je stanovanje kot posamezen del stanovanjske hiše lahko v lastnini pravnih in fizičnih oseb (etažna lastnina). V 3. odstavku pa določa, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče so v solastnini etažnih lastnikov, pri čemer je solastninski delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. 17. člen tega zakona pa določa, da mora biti pogodba s katero se prenese lastninska pravica na stanovanju pisna, lastninsko pravico pa je potrebno vknjižiti v zemljiško knjigo. Zakon torej ne omogoča pridobitve lastnine na kakršnemkoli prostoru v stanovanjski hiši marveč le na stanovanju in le takšna enota je lahko predmet vpisa v zemljiško knjigo. Tožnika pa svoj tožbeni zahtevek utemeljujeta s sporazumom, ki je bil sklenjen dne 23.10.1996 in iz katerega izhaja, da je bil sklenjen med današnjima pravdnima strankama o vzdrževanju objekta. Po tem sporazumu, kot je to določeno v 2. členu sta stranki sporazumni, da bosta v razmerju 66:34 vzdrževali skupne prostore, dele zgradbe in naprave. V tem sporazumu ni nikjer rečeno, da bosta tožnika postala lastnika do 34/100 na nepremičnini parc.štev. 155 ampak je govora samo o vzdrževanju. Na podlagi tega sporazuma ni mogoče slediti tožeči stranki in sodišču prve stopnje, da je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na sklenjeno kupoprodajno pogodbo, po kateri sta postala etažna lastnika, se lahko vknjižita le na stanovanju in je torej le stanovanje lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo. Nista izkazala za verjetno, da sta postala do 34/100 lastnika cele nepremičnine parc.štev. 155 in zato ni izpolnjen eden od pogojev iz člena 272 ZIZ. Seveda pri takem položaju ni mogoče izdati začasne odredbe še zlasti ne take, kakršna je bila predlagana in ki je merila na prepoved odtujitve in obremenitve ali spremembe nepremičnine vpisane v vl.št. 134 k.o. ....

Pritožba tožene stranke, ki na vse te okoliščine opozarja je torej utemeljena, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo ugodilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo.