Jedro

Iz vsebine sodne poravnave povsem jasno izhaja, da zemljiškoknjižni lastnik dovoljuje pridobitelju vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, da gre torej za zemljiškoknjižno dovolilo. Ker sodna poravnava nadomešča izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice in ni imela konstitutivne (oblikovalne) narave, bi moral predlagatelj predložiti listine iz 38. čl. ZZK-1 oziroma potrdilo občine, da ne uveljavlja predkupne pravice ali notarski zapisnik, v katerem je notar ugotovil dejstva, iz katerih izhaja, da je bila občini omogočena uresničitev predkupne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj in udeleženka Mestna občina nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 194/2017 dovolilo s sklepom z dne 20.6.2017 pri parcelah št. 338/2 in 364/1 k.o. X., last F. M., vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja M. M.. Ugovoru Mestne občine proti taki odločitvi pa je ugodilo in odločilo, da se predlog za vknjižbo zavrže. Odločitev je utemeljilo s tem, da predlogu niso bile priložene listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih, kot to določa 38. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), niti ni predlagatelj, ki je tujec, predložil potrdila o državljanstvu, ki bi bilo lahko podlaga za presojo, ali je potrebno zemljiškoknjižnemu dovolilu priložiti tudi ustrezno odločbo Ministrstva za pravosodja o ugotovitvi vzajemnosti.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagatelj po pooblaščenki. Najprej navaja, da naj zemljiškoknjižni sodnik sploh ne bi odločal o utemeljenosti ugovora, temveč je z izpodbijanim sklepom neposredno zavrgel predlog za vknjižbo. Tako odločanje kaže na odločanje po uradni dolžnosti, kar pa je v zemljiškoknjižnem postopku nezakonito. Zemljiškoknjižni sodnik bi moral tudi presoditi navedbe predlagatelja v odgovoru na ugovor, da vložnik ugovora nima pravnega interesa izpodbijati sklepa sodišča z dne 20.6.2017, saj mu morebitna ugodna odločitev ne bi prinesla nikakršne koristi. Ni bilo pojasnjeno, kakšno korist naj bi vložnik ugovora imel od tega, da bi bil še vedno vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik nasprotni udeleženec F. M.. V kolikor bi resnično menil, da se je njegov pravni položaj v čemerkoli poslabšal, bi lahko vložil tožbo za razveljavitev sodne poravnave v skladu s 392. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Slednjega pa v predvidenem roku treh mesecev ni storil. V nadaljevanju pritožbe povzema 5. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Za tako pravnomočno sodno odločbo šteje tudi sodna poravnava, zato sodna poravnava ustreza kvaliteti že podpisanega in overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. 38. člen ZZK-1 je del razdelka z naslovom Posebne določbe o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Če zemljiškoknjižnemu dovolilu ni priložena predpisana listina, overitev podpisa s strani notarja ni dovoljena. Razdelek se torej nanaša na listine, ki so nujna priloga le pri pravnoposlovnemu razpolaganju, medtem ko sodna poravnava že vsebuje vse sestavine popolnega zemljiškoknjižnega dovolila. Notar je tisti, ki mora po tretjem odstavku 38. člena ZZK-1 preveriti spoštovanje določb Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) o predkupni pravici, zato je zgrešen zaključek sodišča, da bi moral zemljiškoknjižni sodniški pomočnik iz potrdila o namenski rabi razbrati in ugotoviti, ali pri zadevnih nepremičninah obstaja predkupna pravica drugega udeleženca. V tej zadevi gre za prenos na podlagi odločbe državnega organa v smislu 39. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Pritožnik se sklicuje še na odločbo VS RS II Ips 219/2014, iz katere izhaja, da tedaj, ko se vpis predlaga na podlagi sodne poravnave, s katero je zemljiškoknjižni lastnik izrecno in nepogojno dovolil predlagano vknjižbo lastninske pravice, ni potrebno priložiti potrdila o plačilu davka na promet nepremičnin, ki ga sicer predvideva 37. člen ZZK-1. Ker nasprotni udeleženec spornih nepremičnin ni prodajal, predlagatelj pa ne kupoval, je zgrešeno izvajanje drugega udeleženca, da ni imel možnosti uveljavitve predkupne pravice. Predlagatelj je pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že s sklenitvijo sodne poravnave, ki ima naravo odločbe državnega organa, vknjižba v zemljiški knjigi je le deklaratornega značaja. Glede potrdila o državljanstvu pa navaja, da pridobitev lastninske pravice tujcev določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti in tudi obstoj teh pogojev je potrebno preveriti v postopku overitve zemljiškoknjižnega dovolila in ne v postopku pred zemljiškoknjižnim sodniškim pomočnikom. Poleg tega je predlagatelj iz previdnosti v odgovoru na ugovor pojasnil, da je državljan Združenih držav Amerike, ki je članica OECD, pridobivanje lastninske pravice državljanov članic pa je možno na podlagi Zakona o ratifikaciji konvencije o organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter dopolnilnih protokolov št. 1 in 2 h konvenciji ter Zakona o ratifikaciji sporazuma o pogojih pristopa RS h konvenciji. Predlagatelja zato ne zavezujejo določbe Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (v nadaljevanju ZUVza), saj je kot državljan ZDA neposredno na podlagi ratificiranih konvencij upravičen do pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji. Državljanstvo je predlagatelj izkazal z osebno izkaznico.

Udeleženka Mestna občina je po pooblaščenki podala odgovor na pritožbo, v katerem zavrača argumente pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je sodna poravnava po izrecni določbi drugega odstavka 40. člena ZZK-1 izenačena s pravnomočno sodno odločbo kot listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo in da se določbe ZZK-1, ki se nanašajo na obvezo priložiti predlogu tudi listine o izpolnitvi pogojev po posebnih predpisih, nahajajo v poglavju z naslovom Posebne določbe o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Vendar pa pritožbeni tezi, da predlagatelju v konkretni zadevi zato ni bilo treba priložiti potrdila pristojnega organa o namenu rabe nepremičnine po prostorskih aktih in o morebitnih prostorskih ukrepih, ki veljajo na območju, na katerem nepremičnina leži, ni mogoče pritrditi. Sodna poravnava ni imela konstitutivne (oblikovalne) narave, zato ne drži, da je pritožnik, kot sam meni, na njeni podlagi že pridobil lastninsko pravico, da gre za pridobitev na podlagi odločbe državnega organa in da naj bi bil vpis le deklaratornega značaja. Iz vsebine sodne poravnave povsem jasno izhaja, da F. M. dovoljuje M. M. vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, da gre torej za zemljiškoknjižno dovolilo, zato je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno poudarilo, da sodna poravnava nadomešča izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice. Zemljiškoknjižno dovolilo je tista listina, ki pridobitelju šele omogoča pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zavezovalnega pravnega posla (49. člen Stvarnopranega zakonika). Da bi imela konkretna sodna poravnava drugačno pravno in dejansko podlago in kakšno, pritožnik ne navaja. Res se je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 219/2014, v kateri je bil predlagan vpis na podlagi sodne poravnave s podobno vsebino kot je obravnavana, postavilo na stališče, da predlagatelju vpisa ni potrebno priložiti potrdila o plačilu davka na promet nepremičnin, ki ga sicer predvideva 37. člen ZZK-1. Štelo je, da bi širjenje uporabe sicer jasne in izrecne določbe 37. člena ZZK-1, ki se nanaša primere, ko gre za vpis na podlagi zavezovalnega posla in zemljiškoknjižnega dovolila, predstavljalo nesorazmeren in nedopusten poseg v pridobiteljevo pravico na račun varstva fiskalnih interesov. Tu obravnavana zadeva je drugačna. Mestna občina je potencialna predkupna upravičenka, to, ali ji taka pravica tudi dejansko gre, kot zatrjuje sama, pa je mogoče preveriti le na podlagi potrdila pristojnega organa o namenu rabe nepremičnine po prostorskih aktih in o morebitnih prostorskih ukrepih, in v primeru, če ti akti predkupno pravico potrjujejo, bi moral predlagatelj predložiti tudi potrdilo občine, da ne uveljavlja predkupne pravice, oziroma notarski zapisnik, v katerem notar ugotovi dejstva, iz katerih izhaja, da je bila občini omogočena uresničitev predkupne pravice v skladu z zakonom, ki ureja postopek uresničitve predkupne pravice in da je ta ni uveljavljala oziroma uresničila. Gre torej za varstvo predkupne pravice, določene v javnem interesu, ki je občina drugače (razen izjemoma1), ne bi imela možnosti realizirati2. Zato Mestni občini tudi ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev ugovora v tem postopku.

Ker torej v obravnavanem primeru ni bila podlaga vpisu sodna odločba oziroma sodna poravnava, s katero bi sodišče vzpostavilo ali ugotovilo obstoj predlagateljeve lastninske pravice, temveč poravnava po svoji vsebini predstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da bi moralo biti potrdilo pristojnega organa o namenu rabe nepremičnine priloženo in ker temu ni bilo tako, predstavlja ta pomanjkljivost razlog za zavrženje predloga (drugi odstavek 146. člena ZZK-1).

Izrek izpodbijanega sklepa sicer ne vsebuje besedne zveze, da se "ugovoru ugodi", je pa tak zapis naveden v obrazložitvi sklepa in tudi sicer je iz konteksta obrazložitve povsem jasno, da je sodišče odločitev sprejelo na podlagi ugovora Mestne občine, ki mu je ugodilo in je zato v izreku pravilno odločilo, da se nepopoln predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrže. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ne da bi se spuščalo v utemeljenost ostalih pritožbenih navedb (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1. 1 npr. odločba VS RS II Ips 180/2015 2 Po 392. členu ZPP lahko tožbo za razveljavitev sodne poravnave vložijo le stranke poravnave