Jedro

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba ter sklepa sodišča prve stopnje razveljavijo in se zadeve vrnejo sodišču prve stopnje v nov postopek in sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 267.398,59 EUR in mesečne rente s pripadajočimi z zakonskimi zamudni obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 4. 2022 je sodišče naložilo tožnici, da toženki povrne 175,63 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (I. točka izreka), stranskemu intervenientu pa 12.887,76 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka). Z izpodbijanim popravnim sklepom z dne 11. 5. 2022 pa je sodišče popravilo očitno pomoto v sklepu z dne 22. 4. 2022 in znesek 175,63 EUR nadomestilo z zneskom 205,63 EUR (I. točka izreka), v preostalem delu pa sklepa z dne 22. 4. 2022 ni spreminjalo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo in oba sklepa se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov.

V pritožbi zoper sodbo napada odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi stranske intervencije na strani toženke. Meni namreč, da je motiv za udeležbo stranskega intervenienta (delodajalca oškodovanca) v varovanju ekonomskega in ne pravnega interesa. Iz navedb in predloženih listin stranskega intervenienta namreč izhaja, da je imel s toženko sklenjeno zavarovalno pogodbo s trajanjem do 31. 12. 2013. Če bi toženka v pravdi propadla, do stranskega intervenienta na tej podlagi ne bi imela nobenih zahtevkov, saj je ta za leto 2013 doplačal premijo po polici za ''zavarovanje brez udeležbe''. Zato v primeru izplačila zavarovalnine ne bo plačal odbitne franšize, niti ne bo zavezan z višjo premijo, kot je to navajal v svoji vlogi. Sicer je vloga o priglasitvi stranske intervencije vsebinsko prazna in dokazno nepodprta, stranski intervenient pa je z dopolnitvijo svojih navedb v vlogi 12. 10. 2016 prekludiran. Zgolj dejstvo, da bo ob negativnem izidu pravde morebiti v bodoče stranski intervenient plačeval višjo premijo zavarovanja, pa izkazuje le njegov ekonomski interes in ne pravnega. Sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem zgolj pavšalno obrazloži, zato je odločitev o dopustitvi intervencije nepreverljiva in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je odločitev o stranski intervenciji napačna, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev o zadevi. Prav stranski intervenient je namreč v pravdi predložil procesno gradivo, ki je bistveno vplivalo na potek postopka, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni podana niti njegova objektivna niti krivdna odgovornost. Tožnik graja tudi odločitev sodišča o temelju tožbenega zahtevka, saj sodišče v zvezi z varnostno ustreznostjo bagra, iz katerega je padel oškodovanec, ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. V pravdi je tožnik trdil, da bager ni bil varnostno ustrezen, saj ni imel nameščenih opor za vstop in izstop in je bil zato stroj nevaren za uporabo. Izvedenka pa je v pravdi pojasnila, da je tak sistem opor bistvena sestavina bagra in je nujen za pridobitev izjave o skladnosti stroja ter oznake CE. Brez teh opor stroja ni dovoljeno uporabljati. Ključno vprašanje v pravdi je bilo, ali je bager na dan delovne nesreče 24. 12. 2013 imel nameščene opore (naslone) na gosenici, ki so namenjene varnemu vstopu in izstopu iz stroja. Po pregledu fotografij v spisu (fotografija št. 2) na dan škodnega dogodka je mogoče ugotoviti, da bager teh opor ni imel nameščenih. Izvedenka je svoje prvotno mnenje, da ni mogoče z gotovostjo potrditi, ali so varnostne opore bile nameščene ali ne, v svojih dopolnitvah popravila in pojasnila, da le-te najverjetneje niso bile nameščene. Temu pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sicer je to mogoče ugotoviti že iz samih fotografij v spisu, saj je sistem opor tako ''velik'', da se na fotografiji z dne 24. 12. 2013 ne bi mogel skriti v blatu. Takšno je nenazadnje tudi mnenje izvedenke. Ta je nesporno zaključila, da bager brez nameščenega sistema opor ni brezhiben in varen in bi moral delavec v tem primeru uporabo takšne delovne opreme odkloniti. Delavec bi namreč moral ob pravilnem sestopu z bagra uporabiti sistem opor na sredini gosenice, saj stopanje na gosenico ni pravilno. Izvedenka je pojasnila, da bi v tem primeru delavcu pri sestopu na zablateno površino (na mestu za sestop, vstop) spodrsnilo in tega zdrsa brez sistema opor ni mogoče preprečiti. Sestop na zablateno gosenico je torej nevaren in prepovedan. Sodišče je zmotno največjo težo dalo dejstvu, da kabina bagra ni bila poravnana z gosenicami. Če je bil namreč stroj zaradi odsotnosti varnostne opore za sestop nevaren do te mere, da v nobenem primeru iz njega ni mogoče varno sestopiti in je torej prav vsak sestop nevaren, tedaj morebitno ravnanje delavca, ki si je ob takšnem stanju omislil sestop na način, za katerega je menil, da je najbolj varen, za presojo temelja ni bistveno. Dokazni postopek je tako pokazal, da je delodajalec oškodovanca opustil dolžnost delavcu zagotoviti brezhibno delovno opremo in je opustil izvedbo ukrepov, s katerimi bi morebitno nevarnost zmanjšal na najmanjšo možno mero. Ravnal je v nasprotju z dolžnostmi, ki mu jih nalaga Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) v 5. in 19. členu, torej protipravno, kar vodi v zaključek o njegovi odškodninski odgovornosti. Pomanjkljivost bagra je očitno v neposredni vzročni zvezi z nesrečo, saj gre za sistem, ki edini zagotavlja varen sestop iz bagra. Delavec pa se je poškodoval ravno pri sestopanju iz bagra. Sicer tudi iz izpovedb prič, na katere se je naslonilo sodišče prve stopnje, izhaja, da bager že od vsega začetka ni imel nič za vstop v kabino, in da se je iz bagra sestopalo na način, da se stopi na bok gosenice. Delodajalec je očitno dovoljeval različne načine za sestop iz bagra (iz višine 1 metra) neposredno na tla, ki pa niso bili pravilni in varni. Iz izpovedb prič A. A. in B. B. izhaja, da delavci stranskega intervenienta, ki so bili oškodovancu nadrejeni, niti sami ne poznajo pravilnega načina sestopanja iz bagra. Glede na to je zmotno tudi stališče sodišča, da bi moral oškodovanec kot izkušen delavec opozoriti delodajalca, da sestop iz bagra ni varen. Pritožnica še opozarja, da je priča C. C. izpovedal, da je bilo kritičnega dne na mestu nezgode vse blatno in je bil teren posut z ilovico lepljiv ter spolzek. Sestop z bagra je bil tako še posebej nevaren, zato je tudi izstopanje in vstopanje na bager predstavljalo nevarno dejavnost. To pa utemeljuje tudi objektivno odgovornost delodajalca.

V pritožbi zoper sklepa z dne 22. 4. 2022 in 11. 5. 2022 pa tožnica navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo, kdo je dolžan nositi stroške postopka. Če je sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 22. 4. 2022 o tem odločilo brez ustreznega predloga za dopolnitev sodbe, je takšna odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka in jo je treba razveljaviti. Iz napadenih sklepov je razvidno, da je sodišče odločalo tudi na podlagi vlog toženke in stranskega intervenienta z dne 3. 3. 2022 in 4. 3. 2022, ki pa tožniku nikoli nista bili vročeni in tožnica pravzaprav ne pozna njihove vsebine. Kršena je bila tožničina pravica do izjave in je s tem podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v predmetni zadevi sodišče ni izdalo dopolnilne sodbe, temveč sklep. Gre za delno sodbo (kdo je dolžan povrniti komu stroške postopka in ne le v kateri višini), pri čemer je bistveno, da bi odločitev o stranskem zahtevku moral izdati isti sodnik, ki je izvedel glavno obravnavo in izdal sodbo. Odločitev o stroških je izdal sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi in tožnica ni seznanjena, da bi bila zadeva dodeljena drugemu sodniku. Sodišče je odločalo o stroških, ki so bili priglašeni po koncu glavne obravnave, kar je v nasprotju z določbami ZPP. Vlogo toženke in stranskega intervenienta bi zato sodišče moralo zavreči. Napadena odločitev o stroških pa je zmotna tudi iz razloga, ker je napačna odločitev sodišča o glavni stvari – temelju zahtevka.

3. Toženka in stranki intervenient sta na pritožbi odgovorila. Nasprotovala sta pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila sta tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti stranskega intervenienta (delodajalca) za škodo, ki je nastala njegovemu delavcu Č. Č. (v nadaljevanju oškodovanec) dne 24. 12. 2013 na enem izmed njegovih delovišč. Oškodovanec je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje kritičnega dne pri sestopu iz mirujočega bagra padel z višine približno enega metra na tla in se pri tem telesno poškodoval. Pri tem je oškodovanec zatrjeval, da na delovišču ne bi smel biti sam, da je imel neustrezne delovne čevlje in varnostno neustrezen delovni stroj, saj ta ni imel nosilcev – ''stopničk'', nameščenih na gosenicah bagra, ki bi mu glede na zablaten teren (in gosenice bagra) omogočile varen sestop iz bagra.1

6. Sodišče prve stopnje je upoštevaje dejstvo, da je stranski intervenient v pogodbenem razmerju s toženko po zavarovalni pogodbi, utemeljeno dopustilo stransko intervencijo. Stranski intervenient je namreč v svojih vlogah2 svoj pravni interes za udeležbo v pravdi na strani toženke utemeljeval na dejstvu sklenjene zavarovalne pogodbe s toženko o zavarovanju splošne odgovornosti, tega pa potrdil tudi s sklicevanjem na določbo 944. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in morebitne regresne zahtevke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) po 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ter Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) po 191. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) za primer povzročene škode zaradi odgovornosti delodajalca, ker niso bili izvedeni vsi ukrepi za varnost in zdravje pri delu. Na tej podlagi pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegov pravni interes za udeležbo v pravdi na strani toženke izkazan (prvi odstavek 199. člena ZPP). Pritrditi je namreč stališču, da za izkaz pravnega interesa zadošča že sam obstoj zavarovalne pogodbe stranskega intervenienta s toženko, saj tožnica zahteva izplačilo odškodnine neposredno od toženke prav na temelju te pogodbe (964. člena OZ). Izid pravde tako lahko neposredno vpliva na pravni položaj stranskega intervenienta po tej pogodbi3, pri čemer je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi toženkin ugovor pasivne legitimacije v delu, ki presega zavarovalno vsoto po sklenjeni zavarovalni pogodbi, ki jo lahko oškodovanec v tem primeru terja le neposredno od stranskega intervenienta. S sodelovanjem v pravdi na strani toženke si tako lahko stranski intervenient učinkovito zavaruje svoj pravni položaj ter s tem prepreči morebitne zahtevke, ki bi bili ob njegovi odgovornosti za nastalo škodo lahko usmerjeni neposredno zoper njega.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je oškodovanec sestopal iz mirujočega bagra, zaradi česar je pravilno zaključilo, da bager v tem primeru ne šteje za nevarno stvar. Prav tako je pritrditi zaključku sodišča, da sestop iz bagra v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot delo na višini (sestop iz višine 1 metra), in da blatne gosenice glede na naravo oškodovančevega dela niso predstavljale izjemnih okoliščin, ki bi utemeljevale povečano nevarnost pri delu. Dejavnost, ki jo je oškodovanec opravljal (čiščenje kabine bagra) tako ne predstavlja niti nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odgovornost delodajalca oškodovanca (drugi odstavek 131. člena OZ). Dejstvo, da delodajalec ni zagotovil pogojev za varnost in zdravje delavca pri delu je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo v okviru delodajalčevega protipravnega ravnanja in njegove krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ).

8. V tej zvezi pa pritožba utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, da krivdna odgovornost delodajalca (stranskega intervenienta) ni podana, ker gre vzrok za nastalo škodo v celoti pripisati nepravilnemu (protipravnemu) ravnanju oškodovanca. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je stranski intervenient kritičnega dne ustrezno razporedil delo in je oškodovancu zagotovil tudi varno delovno opremo (delovne čevlje in ustrezno varnostno opremljen delovni stroj – bager) in je tako zadostil vseh pogojem za varno delo oškodovanca. Pritožba v tej zvezi utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje varstva pri delu dr. D. D., na katerega se je pri tem zaključku oprlo sodišče prve stopnje, takšne ugotovitve ne izhajajo. Izvedenka je namreč v svojem pisnem in ustnem mnenju pojasnila, da se varen sestop iz bagra opravi z uporabo tritočkovne podpore, in sicer tako, da delavec poravna kabino bagra z gosenicami ter se z rokami oprime ročajev za varen izstop iz bagra, z nogo pa se opre na varnostni naslon za nogo (ki je/bi moral biti nameščen na spodnjem konstrukcijskem delu bagra). Iz njenega mnenja je tako razvidno, da mora imeti bager, ki ga je kritičnega dne upravljal oškodovanec, na sredini gosenic nameščene opore (naslone) za varen sestop. Ti nasloni so v skladu s proizvajalčevimi navodili obvezna sestavina bagra in so pogoj za pridobitev izjave o skladnosti bagra in oznake CE stroja. Brez njih pa bager ni brezhiben in varen za uporabo, saj ob sestopu iz njega tudi ob uporabi ročajev za roke ter pravilno poravnani kabini bagra z gosenicami ni mogoče zagotoviti varnega sestopa oziroma preprečiti zdrsa.

9. Sodna izvedenka je po opravljenem ogledu bagra v dopolnitvi svojega mnenja zaključila, da varnostni nasloni za nogo na dan nezgode na bagru najverjetneje niso bili nameščeni. Takšen zaključek je sodna izvedenka sprejela na podlagi primerjave fotografij bagra, posnetih po ogledu bagra 11. 6. 2021 in fotografij, posnetih po nesreči kritičnega dne 24. 12. 2013 (priloga B9), na katerih nasloni, kot so prikazani na sliki št. 7 dopolnitve izvedenskega mnenja niso vidni. Na to dejstvo utemeljeno opozarja tudi pritožba. Ob takšnem dejanskem stanju4 pa je pritrditi pritožbenemu stališču, da je delodajalcu v konkretnem primeru utemeljeno očitati, da kritičnega dne ni izvedel vseh ukrepov za zagotovitev varnosti delavca (oškodovanca) pri delu z ustrezno organiziranostjo dela oziroma varnimi delovnimi stroji, kar predstavlja kršitev obveznosti, ki mu jih nalaga ZVZD-1. Ob tem dejstvu pa bi bilo mogoče ravnanje oškodovanca pri sestopu iz bagra (neporavnana kabina in neizvedba tritočkovne opore z oprijemom ročajev za roke), na katerega se je pri odločitvi naslonilo sodišče prve stopnje, presojati le v okviru njegovega soprispevka k nastali škodi.5 Stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru oškodovanec kot izkušen delavec tisti, ki bi bil dolžan opozoriti na morebitne nepravilnosti bagra, tako ni pravilno, saj je predvsem delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za varno delo svojih delavcev. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD-1). Ob tem pa mora stalno nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru je zato treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD-1 zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca (10. in 11. člen ZVZD-1). Šele v primeru, da delodajalcu iz tega naslova ni mogoče očitati nobene kršitve, je tako mogoče izključno odgovornost za nastalo škodo očitati delavcu, ki dela ni opravljal s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje oziroma življenje in zdravje drugih oseb (12. člen ZVZD-1).

10. Glede na vse navedeno je pritožba tožnice zoper izpodbijano sodbo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP). Izpodbijana odločitev se namreč nanaša na temelj tožbenega zahtevka, ki ga bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava znova presojati in ob podanih vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti obravnavati tudi tožbeni zahtevek po višini. Te pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (355. člen ZPP). Zaradi razveljavitve odločbe o glavni stvari pa je treba razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tudi pritožbi tožnice zoper to odločitev ter izpodbijana sklepa z dne 22. 4. 2022 in 11. 5. 2022 razveljavilo in zadevi vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretja točka 356. člena ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju podane obrazložitve ter trditvene in dokazne podlage strank znova presoja, ali so podane vse predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost stranskega intervenienta ter v tem primeru odloči tudi o višini tožbenega zahtevka in posledičnem stroškovnem zahtevku tožnice. Pri odločanju o temelju zahtevka naj kot ključno ugotovi, ali je oškodovancu glede na delovne razmere in lastnosti delovnega stroja, ki ga je uporabljal kritičnega dne, mogoče pri sestopu iz bagra očitati neskrbno ravnanje glede na ustrezna navodila delodajalca o pravilnem načinu sestopa in je bilo to dejanje v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.6

12. Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

1 Ker je oškodovanec tekom pravdnega postopka umrl, je kot tožnica po tožbi v pravdo vstopila njegova dedinja (žena). 2 Sprva v vlogi z dne 19. 9. 2016, po ugovoru tožnice pa v pravočasno dopolnjeni vlogi z dne 12. 10. 2016 in nadaljnjimi. 3 Prim. tudi VSM I Cp 854/2012, VSL I Cp 3314/2014 in VSC I Cp 278/2018. 4 Ko sestop iz bagra zaradi neobstoja naslonov za noge v nobenem primeru ni varen. 5 Če bi se v postopku ugotovilo, da je kljub pravilnim in ustreznim navodilom delodajalca o varnem sestopu iz bagra delavec ravnal v nasprotju s temi navodili in je to prispevalo k nastanku škode. 6 Ali je neporavnana kabina z gosenicami in drugačen način sestopa pravzaprav posledica dejstva, da ob odsotnosti naslonov za noge oškodovanec drugače ne bi mogel ('varno') sestopiti iz bagra in mu v tem primeru soprispevka ni mogoče očitati.