Jedro

Znižanje preživnine bi nedopustno poseglo v načelo največje koristi otroka, saj prevalitev dela preživninske obveznosti toženca na tožnikovo mater ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan namesto preživnine, ki je bila določena z dogovorom o preživljanju dne 18.8.2003 (po zadnjem obvestilu CSD je znašala 70,97 EUR), od 1.2.2008 dalje plačevati zvišano preživnino na znesek 264,00 EUR. Tožnikov višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožencu pa še naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 343,06 EUR.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zvišano preživnino zniža na znesek 110,00 EUR in odloči, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, sklicujoč se na določilo 132. člena ZZZDR, da sodišče ni ugotavljalo okoliščin, v katerih je bil med staršema sklenjen dogovor o višini preživnine. Okoliščine, ki utemeljujejo zvišanje preživnine, pa je zmotno ugotovilo. Okoliščine se niso spremenile tako, da bi pogojevala 3,5-kratno zvišanje preživnine. Novo določena preživnina za štirikrat presega cenzus o stroških potreb mladoletnih otrok, ki jih objavlja Jamstveni in preživninski sklad in ki za otroke do 6 leta starosti po podatkih sklada znašajo 66,88 EUR mesečno. Sodišče je neutemeljeno v potrebe preživljanja štelo najem garaže v mesečnem znesku 30,00 EUR, stroške vzdrževanje osebnega avtomobila in stroške vzdrževanja stanovanja v mesečnem znesku 80,00 EUR, stroške telefona v mesečnem znesku 70,00 EUR in stroške bencina v mesečnem znesku 96,00 EUR. Ti stroški so neutemeljeni in pretirani. Glede njegovih zmožnosti je sodišče zmotno ugotovilo, da biva skupaj s svojimi starši v skupnem stanovanju in da se morajo posledično stroški, ki jih ima s prebivanjem, deliti na vse tri. Tožena stranka je tekom postopka navajala, da živi ločeno od staršev, saj starša večino časa živita v Slavoniji na Hrvaškem. Ko se sodišče sklicuje na tožnikovo plačo 1.784,00 EUR za čas od januarja 2008 do aprila 2008 zanemarja dejanske stroške, ki jih je tožena stranka v tem času imela na službenih poteh, poleg tega pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj v preživninskih sporih odloči sodišče o tožbenem zahtevku ob upoštevanju okoliščin, ki so podane v zaključku glavne obravnave, to je novembra 2008. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka del plače skriva v prevoznih stroških, saj ta del dohodkov porabi za pokritje teh stroškov. Toženec ima namreč terensko delo. Sodišče tudi ni upoštevalo njegovih navedb, da ima določene mesečne stroške s preživljanjem tožeče stranke pri hrani, oblačilih, obutvi in rekvizitih. Njegovi prihodki so približno enaki prihodkom tožnikove matere, ki po ugotovitvah sodišča zasluži od 650,00 do 750,00 EUR mesečno. Neutemeljen je zato zaključek sodišča, da je dolžan kriti kar 65% otrokovih potreb. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je preživnino določilo od 1.2.2008, čeprav je bila tožba vložena šele 6.2.2008. Zato bi moralo njegovo preživninsko obveznost določiti od 1.3.2008 dalje. Predlaga tudi, da naj se obroki preživnine nakazujejo na bančni račun zakonite zastopnice tožnika, ne pa s plačilom na roke. Iz obrazložitve ne izhaja, katere stroške in v kakšnem obsegu jih je sodišče prisodilo tožeči stranki. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga skupno obravnavanje te zadeve in zadeve za dodelitev tožeče stranke v vzgojo, varstvo in oskrbo materi in določitev stikov in odločitev, da naj vsaka stranka sama krije stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec neutemeljeno uveljavlja napačno uporabo določbe 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, ZZZDR – uradno prečiščeno besedilo). Po navedenem določilu lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca na podlagi katerih je bila preživnina določena. Pritrditi je treba tožencu, da je predpogoj za utemeljenost takšnega zahtevka sprememba okoliščin bodisi na strani otroka, očeta ali matere in da je sklepanje na spremenjenost okoliščin mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnjem izvršilnem naslovu. V obravnavanem primeru ni bilo spora, da je bil dogovor o preživnini dne 18.8.2003 sklenjen v času, ko sta starša mladoletnega tožnika živela v zunajzakonski skupnosti. Nedvomno je razpad zunajzakonske skupnosti okoliščina, ki narekuje poseg v preživnino, ki je bila določena v času, ko sta oba starša skupaj v ekonomski skupnosti zadovoljevala otrokove potrebe. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil mladoletni tožnik v času dogovora star dva meseca, sedaj pa je star več kot pet let in obiskuje vrtec, kar pogojuje nove stroške preživljanja, ki v času dogovora niso obstajali.

Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti torej v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev. Toženec izpodbija tako dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje o višini preživninskih potreb, ki jih morata zadovoljiti oba starša mladoletnega tožnika, kot tudi dejansko ugotovitev o njegovih zmožnostih za preživljanje. Pri tem neutemeljeno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je treba med stroške življenjskih potreb otroka šteti tudi stroške, povezane z vzdrževanjem stanovanja, avtomobila, najema garaže, bencina in telefona. Gre za stroške, ki jih je po sodni praksi mogoče umestiti med t. i. kolektivne stroške oziroma stroške, ki jih ima posamezno gospodinjstvo, v katerem otrok zadovoljuje svoje življenjske potrebe, ki nedvomno nastajajo in zaradi katerih ima tisti od staršev, pri katerem otrok živi, zmanjšane zmožnosti za otrokovo preživljanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ima tožnica delovno mesto v od doma oddaljenem kraju. Poleg tega ima troizmensko delo tako, da nedvomno potrebuje avtomobil. Prav tako ga potrebuje zaradi prevoza mladoletnega tožnika. Nedvomno potrebuje tudi telefon in mora vzdrževati stanovanje. Vse to so stroški namenjeni tudi zadovoljevanju bivanjskih potreb otroka.

Toženec tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča o njegovih preživninskih zmožnosti. Sodišče je ugotovilo, da poleg neto plače v znesku 600,00 EUR prejema še skoraj 400,00 EUR na račun prevoznih stroškov. Pri tem ni nikakršnega dvoma, da se del toženčeve plače skriva tudi v znesku prevoznih stroškov. To izhaja iz toženčevih dejanskih trditev in njegove izpovedi, ko je bil zaslišan kot stranka. Tako je toženec (pripravljalna vloga z dne 7.7.2008) sprva zatrjeval, da znaša njegova neto plača 801,26 EUR, ostalo pa so prevozni stroški. Zaslišan kot stranka pa je izpovedal, da sta s sodelavcem pritisnila na šefico, da naj jima to razmerje spremeni. Toženec je res izpovedal, da opravlja terensko delo vendar, da ga opravlja s službenim avtomobilom. Tako ni mogoče, da bi le na račun prevoza od Tržiča do Ljubljane mesečno prejemal po 400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da toženec ni dolžan prevzeti bremena stroškov stanovanja, ki odpade na njegove starše. Najprej ima obveznost do svojega otroka. Tudi, če bi držala pritožbena trditev toženca, da je njegova mesečna plača približno enaka mesečni plači matere tožnika, pa je treba navesti, da ima mati bistveno višje stroške, da ima preživninsko obveznost še do enega mladoletnega sina, ki živi z njo in tožnikom, da mora plačevati visok znesek hipotekarnega kredita, ki je namenjen zadovoljitvi osnovne življenjske potrebe oziroma temu, da družina živi v primernem stanovanju in navsezadnje, da je razen v času vsakega drugega vikenda, ko je tožnik na stiku pri tožencu, vsa skrb, varstvo in oskrba tožnika izključno na njej. Ob takšni zasedenosti tožnikova mati nima nikakršnih možnosti, da bi si poiskala dodaten vir zaslužka, kar pa za toženca nikakor ne velja. Znižanje preživnine bi zato nedopustno poseglo v načelo največje koristi mladoletnega otroka, saj prevalitev dela preživninske obveznosti toženca na zakonito zastopnico mladoletnega tožnika, glede na navedeno, ni mogoča. Toženec tudi neutemeljeno oporeka sodišču, da ni upoštevalo, da je imel stroške s preživljanjem tožnika pri hrani, oblačilih, obutvi in rekvizitih. To bi toženec lahko uveljavljal le, če bi se z zakonito zastopnico tožnika sporazumel, da preživnino lahko daje tudi na drug način kot v denarju. Takšnega dogovora pa toženec niti ni zatrjeval. Brezpredmetna pa sta pritožbena očitka toženca, da bi sodišče lahko odločilo o preživnini le za čas od 1.3.2008 dalje, ne pa od 1.2.2008, saj je bila tožba vložena 6.2.2008 (pravilno 5.2.2008) in da bi sodišče moralo odločiti, da mora svojo obveznost izpolniti na bančni račun zakonite zastopnice, ne pa na njene roke. Drži, da se sme preživnina presoditi od dneva vložitve zahteve. Tožnik je vložil tožbo 5.2.2008 z zahtevkom na plačilo preživnine tudi za mesec februar. Ker je kot dan izpolnitve obveznosti določil 20. dne v mesecu za tekoči mesec, je sodišče pravilno odločilo, da mu je toženec dolžan preživnino tudi za mesec februar 2008 oziroma od 1.2.2008 dalje. Pritrditi je treba tožencu, da za naložitev izpolnitve obveznosti na roke tožnikove zakonite zastopnice ni razlogov, vendar pa to ni nikakršne ovira, da svoje obveznosti ne bi mogel izpolnjevati tudi na njen bančni račun. Izpolnitev preživninske obveznosti na bančni račun zakonite zastopnice mladoletnega tožnika izvršilno sodišče ne bi moglo šteti za neizpolnjeno obveznost. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo na podlagi določila 413. člena ZPP v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in na podlagi predloženega stroškovnika tožnikovega pooblaščenca. Ta stroškovnik je v pravdnem spisu, iz njega pa je razvidna odmera vseh potrebnih stroškov. V sodni praksi je enotno stališče, da je stroškovna odločitev obrazložena, če se sklicuje na odmero stroškov v predloženem stroškovniku. Za tak primer gre tudi v obravnavanem primeru, zato toženec ne more uveljavljati pritožbenega razloga neobrazloženosti stroškovne odločitve, zaradi katere se ta ne bi mogla preizkusiti.

Glede na navedene razloge je toženčeva pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).