Jedro

V tem sporu obstaja dvom o procesni sposobnosti toženca. Iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke (ki ga je angažiralo okrajno sodišče v nepravdni zadevi zaradi predloga okrožnega državnega tožilca, da se uvede postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča na oddelek s posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice) je med drugim razvidno, da obstaja v duševni sferi toženca duševna motnja, katera, ne glede na njegove visoke umske sposobnosti, bolezensko psihološko usmerja njegovo motivacijo, in predstavlja strokovno indikacijo za delni odvzem opravilne sposobnosti, ter da izvedenec posledično ocenjuje, da toženec ni niti procesno sposoben in da gre pri njem za postopno utrjevanje (kronifikacijo) duševne bolezni, ki traja najmanj dve leti. Po mnenju izvedenca je bil toženec nesposoben skrbeti za svoje pravice in koristi že v času vlaganja številnih tožb in predlogov najmanj zadnji dve leti; takrat so bili pri njem zanesljivo prisotni strokovni kriteriji (bolezenska, blodnjava motivacija), zaradi katerih ni bil opravilno (in procesno) sposoben. Na obstoj procesne sposobnosti, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Zato so utemeljene pritožbene navedbe toženca, ki se sklicuje na svojo pravdno nesposobnost in v zvezi s tem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno z uvodoma navedenim popravnim sklepom, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.305,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih mesečnih zneskov od datumov, razvidnih iz izreka sodbe, do plačila (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da toženec sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da sodba ni zakonita, ker ne upošteva enakopravnosti razmerja in medsebojne vzajemnosti in da je štipenditorjevo ustrezno financiranje predpogoj uveljavljanja zahtevka iz naslova nedokončanega študija, tožencu pa manjka le še diploma. Prosi za podaljšanje roka za pritožbo, ki jo namerava še dopolniti, ker odvetnik A.A. ni prišel na obravnavo in ni opravil nobenega dela. Vztraja pri svojem zagovoru v zadevi in pri podanih dokaznih predlogih. Navaja pa še, da je naknadno, po izdaji in vročitvi sodbe, pridobil nov dokaz – izvedensko mnenje psihiatra dr. B.B., ki je ugotovil, da toženec ni poslovno sposobna oseba, zato tudi nima procesne sposobnosti v obravnavanem sporu. Pojasnjuje, da se je v postopku kljub dodelitvi odvetnika po brezplačni pravni pomoči moral zastopati sam, odvetnik tudi pritožbe ni sestavil pravočasno. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve na sodišče prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pri preizkusu pravočasnosti vložene pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je toženec pritožbo vložil s priporočeno poštno pošiljko dne 18. 10. 2013, to je v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka. Pritožbo je sicer vložil na Višje sodišče v Ljubljani, ki je pošiljko odstopilo Okrajnemu sodišču v Idriji, oziroma sodišču prve stopnje, kot je razvidno iz podatkov v spisu. V obravnavanem primeru je bila pritožba poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, k pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka, vendar gre za primer iz 8. odstavka 112. člena ZPP, ko je vložitev pritožbe pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati očitni pomoti vložnika. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s citirano določbo 8. odstavka 112. člena ZPP vloženo pritožbo tožene stranke štelo za pravočasno. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožencu sicer odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje za postopek in narok v postopku na prvi stopnji, vendar se imenovani odvetnik postopka v obravnavani zadevi sploh ni udeleževal kljub večkratnim preložitvam narokov za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da skupaj s pritožbo na novo predloženi dokaz kaže na to, da toženec v obravnavanem postopku ni imel procesne sposobnosti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti.

Toženec se v pritožbi, ki jo je vložil sam, sklicuje na to, da nima procesne sposobnosti v obravnavanem individualnem delovnem sporu, kar dokazuje z izvedenskim mnenjem psihiatra dr. B.B.. Iz predložene fotokopije posameznih delov psihiatričnega izvedenskega mnenja, to je Psihiatričnega izvedenskega poročila o tožencu, ki ga je dne 23. 9. 2013 izdelal mag. B.B., dr. med., sodni izvedenec – psihiater na zahtevo Okrajnega sodišča v Idriji v zadevi opr. št. Pr 136/2013, izhaja, da je bilo navedeno mnenje vloženo na Okrajnem sodišču v Idriji dne 2. 10. 2013, to je po zaključeni glavni obravnavi v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Zato ni nobenega dvoma, da ga toženec pred zaključkom postopka na prvi stopnji ni mogel predložiti sodišču prve stopnje. S tem je toženec izkazal, da v pritožbi utemeljeno navaja nova dejstva in predlaga nov dokaz, saj tega dokaza ni mogel predložiti pred koncem glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP).

Iz posameznih delov Psihiatričnega izvedenskega poročila o tožencu z dne 23. 9. 2013, ki ga je predložil toženec, izhaja, da je izdelavo izvedenskega mnenja za toženca odredilo Okrajno sodišče v Idriji v nepravdni zadevi zaradi predloga ODT, da se uvede postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča na oddelek s posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v C.. Naloga izvedenca je bila, da opravi pregled toženca, vpogleda v razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in spis in poda mnenje o zdravstvenem stanju zadržane osebe, o tem, ali zadržana oseba boleha za duševno boleznijo ali motnjo v smislu 39. člena ZDZdr ter to duševno bolezen ali motnjo opredeli, in poda mnenje, ali zadržana oseba zaradi duševne bolezni ali motnje ogroža svoje ali tuje življenje, svoje zdravje ali če povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, v kolikor oceni, da je potrebno zadržanje zadržane osebe na varovanem oddelku, pa naj opredeli potreben čas pridržanja na tem oddelku. Toženca je sodni izvedenec psihiater mag. B.B., dr. med. pregledal dne 13. 9. 2013 na njegovem domu, ker se toženec nikoli ni zdravil zaradi duševnih težav, pa ne razpolaga z zdravstveno dokumentacijo. Iz mnenja izvedenca je med drugim razvidno, da obstaja v duševni sferi toženca duševna motnja, katera, ne glede na njegove visoke umske sposobnosti, bolezensko psihološko usmerja njegovo motivacijo, in predstavlja strokovno indikacijo za delni odvzem opravilne sposobnosti, ter da izvedenec posledično ocenjuje, da toženec ni niti procesno sposoben in da gre pri njem za postopno utrjevanje (kronifikacijo) duševne bolezni, ki traja najmanj dve leti. Po mnenju izvedenca je bil toženec nesposoben skrbeti za svoje pravice in koristi že v času vlaganja številnih tožb in predlogov najmanj zadnji dve leti; takrat so bili pri njem zanesljivo prisotni strokovni kriteriji (bolezenska, blodnjava motivacija), zaradi katerih ni bil opravilno (in procesno) sposoben.

Iz navedenega izhaja, da obstaja dvom o procesni sposobnosti tožene stranke v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Na obstoj procesne sposobnosti, ki je procesna predpostavka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (80. člen ZPP). Zato so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se sklicuje na svojo pravdno nesposobnost in v zvezi s tem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik.

Ker je podan uveljavljani pritožbeni razlog oziroma razlog, na katerega se pazi tudi po uradni dolžnosti, to je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po citirani 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbo 3. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče, glede na to, da obstaja sum o pomanjkanju procesne sposobnosti tožene stranke, preveri vse okoliščine v zvezi z navedenim vprašanjem, po potrebi s poizvedbami na Okrajnem sodišču v Idriji, z vpogledom v že izdelano psihiatrično izvedensko mnenje mag. B.B., dr. med. oziroma s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Pri tem naj preveri tudi, ali je morebitna duševna motnja oziroma duševna bolezen, če je pri toženi stranki obstajala že v preteklih letih, morda vplivala na izpolnjevanje (študijskih) obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o štipendiranju. Po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč določbe ZPP o zastopanju za primer, če bo ugotovljena toženčeva pravdna nesposobnost, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.