Jedro

Zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede obstoja ničnostnega razloga pomeni, da mora organ v odločbi navesti konkretne okoliščine in dokaze, ki kažejo na to, da je bila sporna odločba izdana kot posledica pritiska oziroma drugega nedovoljenega dejanja, čemur pa v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno. Pri tem pa sodišče še opozarja, da je bilo treba po ZVCP-1 predlogu za registracijo vozila med drugim priložiti tudi dokaz o izvoru in lastništvu vozila (prva alineja prvega odstavka 194. člena). Če je organ za dokaz o izvoru in lastništvu vozila štel zgolj tožnikovo izjavo (kar zakon za obravnavani primer ne predvideva), in ni zahteval predložitve drugih dokazov, na primer računa in podobno, je sporna registracija lahko tudi posledica nestrokovnega ravnanja organa. To pa glede na povsem enotno upravnosodno prakso ne more biti razlog za izrek odločbe za nično.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 217-14/2014/5-00611146 z dne 11. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe za nične izrekla: prometno dovoljenje, serijska številka ..., ki ga je dne 22. 4. 2005 izdala Upravna enota Sežana, odločbe-podaljšanje veljavnosti tega prometnega dovoljenja, ki jih je izdala pooblaščena organizacija, A. d.d., dne 22. 4. 2006, 19. 4. 2007, 19. 4. 2008 in 19. 4. 2009, odločbo-prometno dovoljenje, serijska številka ..., ki jo je dne 19. 4. 2010 izdala pooblaščena organizacija A. d.d., odločbi-podaljšanje veljavnosti tega prometnega dovoljenja, ki ju je izdala pooblaščena organizacija A. d.d., dne 19. 4. 2011 in 19. 4. 2012 ter odločbo-podaljšanje veljavnosti tega prometnega dovoljenja, ki jo je izdala pooblaščena organizacija B. d.o.o., dne 19. 4. 2013. Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe je za ničen izrekla vpis lastništva vozila C., z identifikacijsko številko ... (TRAKTOR), ki je bilo evidentirano v evidenco registriranih vozil dne 22. 4. 2005. S 3. točko izreka je ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka.

V obrazložitvi odločbe, ki jo je toženka izdala po uradni dolžnosti, je navedeno, da je iz predložene dokumentacija in evidence o registriranih vozilih razvidno, da je bil 22. 4. 2005 pri Upravni enoti Sežana izveden vpis lastništva na predmetnem traktorju v evidenco registriranih vozil, in sicer tako, da je bil kot lastnik vozila naveden tožnik, pri tem pa je bilo v postopku registracije vozila izdano tudi prometno dovoljenje z dne 22. 4. 2005. Vpis lastništva spornega vozila je bil izveden na podlagi tožnikove neresnične izjave. D.D. je namreč pri Upravni enoti Sežana vložila vlogo za spremembo podatkov o lastniku na prometnem dovoljenju za sporno vozilo, k vlogi pa je priložila račun št. 103.93 na ime E.E. z dne 10. 3. 1993, uvozno carinsko deklaracijo, izdano E.E. dne 22. 3. 1993 in dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Sežani z dne 20. 6. 2013, iz katerega je razvidno, da je D.D. postala lastnica spornega vozila, kot dedinja po pokojnem E.E. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na 5. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Neresničnost tožnikove izjave ugotavlja na podatkih iz računa, carinske deklaracije in na podlagi dejstva, da tožnik ni imel nobene dokumentacije, da je lastnik spornega vozila. Neresnična izjava je nedovoljeno dejanje, ki ima za posledico izrek ničnosti vpisa lastninske pravice in odločb prometnih dovoljenj in njihovih podaljšanj. Neresničnost tožnikove izjave glede lastništva pa utemeljuje tudi na dodatnem sklepu o dedovanju.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta upravna organa kršila pravila postopka, saj mu nista dala možnosti, da kot stranka pojasni relevantne okoliščine, prav tako pa tudi ni bil seznanjen z zbranim procesnim gradivom. Opozarja na procesne kršitve v zvezi z opravljeno obravnavo z dne 7. 11. 2013, posledica katerih je bila odvzeta pravica do kontradiktornega obravnavanja. Tožniku je bilo onemogočeno, da organu pojasni okoliščine pridobitve traktorja. Navaja, da v času registracije ni imel računa, prav tako ga tudi ni imel njegov brat E.E. Dedinja je po pokojnem bratu E.E. račun našla šele šest let po njegovi smrti, zato je očitek tožniku, da naj bi račun zamolčal, neutemeljen. Prav tako je že v vlogi pojasnil, da je lastnik traktorja na podlagi dogovora, sklenjenega s pokojnim bratom. Pojasnjuje, da sta kmetijo skupaj obdelovala in tudi kmetijske stroje kupovala skupaj. Imela sta več traktorjev, ki sta jih skupaj uporabljala in prodajala. V spornem obdobju sta imela štiri traktorje, dva starejša in dva mlajša. Vsak brat je uporabljal enega starega in enega novega. Brata sta si nato traktorje razdelila tako, da je sam upravljal predmetni traktor in enega starejšega, čemur E.E. ni nikoli nasprotoval. Traktor je bil neregistriran do leta 2005, takrat pa je ga je tožnik po dogovoru z bratom registriral na svoje ime.

Tožnik je ves čas smatral, da je traktor njegov, saj je bil tudi tak dogovor o delitvi, s tem pa je soglašal tudi brat E.E. vse do svoje smrti. Poudarja, da si ob registraciji traktorjev ni ničesar izmislil in ni ravnal nepošteno ali podal neresnične izjave. Glede letnice proizvodnje je bil tožnik ob registraciji očitno v zmoti, poudarja pa še, da je traktor premičnina, lastninska pravica na premičnini pa se pridobi z njeno izročitvijo v posest in pisna pogodba ni potrebna. Poleg tega je imel tožnik traktor ves čas v posesti kot dobroverni posestnik, zaradi česar ga je tudi priposestvoval. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika. Poudarja, da lastninski spor o tem, kdo je lastnik traktorja, ne spada v upravno pristojnost. Če pa je organ obravnaval lastništvo na traktorju kot predhodno vprašanje, ima tožnik pravico, da se ga v postopku obravnava kot stranko. Meni, da so bile v postopku kršene tudi njegove človekove pravice, predvsem pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Da je izdana odločba posledica takšnega nedovoljenega dejanja drugega (ne upravnega organa), pa je v postopku treba izkazati. Zahteva po izkazanosti pravno pomembnih okoliščin glede obstoja ničnostnega razloga pomeni, da mora predlagatelj oz. kadar gre za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, organ v odločbi navesti konkretne okoliščine in dokaze, ki kažejo na to, da je bila sporna odločba izdana kot posledica pritiska oziroma drugega nedovoljenega dejanja.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi toženke, da je tožnik s posredovanjem neresničnih podatkov pri upravnem organu dne 22. 5. 2005 glede lastništva traktorja zavedel upravni organ, da je izdal sporno prometno dovoljenje in posledično ostale odločbe o podaljšanju prometnega dovoljenja.

Zgolj na podlagi teh ugotovitev pa po presoji sodišča še ni mogoče zaključiti, da obstaja razlog za obnovo po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Sodišče prvenstveno ugotavlja, da je razlog za izrek ničnosti odločbe po navedeni določbi nedovoljeno dejanje. Upoštevaje upravnosodno prakso to pomeni predhoden obstoj nekega nedovoljenega dejanja. Posredovanje neresničnih podatkov z namenom zavajanja organa bi načeloma lahko pomenilo takšno nedovoljeno ravnanje, vendar bi moralo biti to predhodno ugotovljeno. Po presoji sodišča pa toženka v obrazložitvi odločbe niti ni ustrezno utemeljila, da je tožnik organu resnično dal neresnične podatke glede lastništva traktorja.

Samo račun za nakup traktorja, ki se je glasil ne ime tožnikovega brata, in uvozna carinska deklaracija, po prepričanju sodišča še ne dokazujeta, da je bil tožnikov brat v času sporne registracije tudi njegov lastnik. Hipotetično bi bilo mogoče, da bi celotno kupnino za nakup traktorja dal tožnik, njegov brat pa bi ga šel samo kupit, ali pa celo, da bi kupnino za nakup traktorja prispevala oba ali pa samo tožnikov brat, pa bi ga tožniku podaril. Na takšno situacijo kažejo tožnikove navedbe, da sta se z bratom izrecno dogovorila, da traktor registrira na svoje ime. Teh tožnikovih navedb toženka ni preverila, niti v obrazložitvi ni pojasnila, zakaj jih ni upoštevala. Pritrjuje pa jim tudi dejstvo, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnikov brat umrl 10. 3. 2007, to je skoraj dve leti po sporni registraciji, kar kaže na to, da se je tožnikov brat z registracijo traktorja na tožnikovo ime strinjal. Prav tako toženka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, na podlagi česa sklepa, da je imel tožnik namen zavajati organ. Pri tem sodišče opozarja, da je bilo treba po v času sporne registracije veljavnem Zakonu o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) predlogu za registracijo vozila med drugim priložiti tudi dokaz o izvoru in lastništvu vozila (prve alineja prvega odstavka 194. člena). Če je organ za dokaz o izvoru in lastništvu vozila štel zgolj tožnikovo izjavo (kar zakon za obravnavani primer ne predvideva), in ni zahteval predložitve drugih dokazov, na primer računa in podobno, je sporna registracija lahko tudi posledica nestrokovnega ravnanja organa. To pa glede na povsem enotno upravnosodno prakso ne more biti razlog za izrek odločbe za nično.

Glede sklicevanja na dodatni sklep o dedovanju pa sodišče pripominja, da je uradna evidenca o lastniku motornega vozila ali osebi, na katero je to registrirano, evidenca registriranih vozil, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za promet (1. točka prvega odstavka 62. člena v zvezi z tretjim odstavkom 63. člena Zakona o motornih vozilih, ZMV), in na to evidenco je vezano tudi sodišče v zapuščinskih postopkih. Navedeno pomeni, da mora tudi sodišče v zapuščinskem postopku upoštevati podatke, ki jih vsebuje evidenca registriranih motornih vozil. Če pa pride v zapuščinskem postopku do spora glede obsega premoženja zapuščine, na primer, če dedič navaja, da sodi v zapuščino tudi motorno vozilo, ki je v evidenci motornih registriranih vozil vpisano na drugo osebo, pa zapuščinsko sodišče tega spora ne sme reševati samo, ampak mora zapuščinski postopek prekiniti, stranke pa glede rešitve spora napotiti na pristojno pravdno sodišče. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).