Jedro

Sprememba podatkov v carinski deklaraciji in uporaba izrednih pravnih sredstev v carinskih postopkih nista primerljivi ravnanji. Medtem ko je sprememba podatkov v carinski deklaraciji možnost deklaranta, ki jo ima ta v fazi carinskega postopka, ko še ni bilo odločeno o carinski obveznosti, je uporaba izrednih pravnih sredstev možnost stranke ali organa, da poseže v dokončno oziroma pravnomočno odločitev o carinski obveznosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 30. 4. 2009 po odvetniku vložila revizijo. V njej navaja, da je vrednost spora 103.035,48 evrov, ter da je dovoljena iz razlogov po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 18. 3. 2005 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 11. 6. 2007), s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za vpis spremembe podatkov v carinsko deklaracijo (z dne 23. 12. 2003) in posledično za povračilo uvoznih dajatev. Svoj zahtevek tožeča stranka utemeljuje s tem, da je v deklaracijo napačno vpisala preveliko število kosov oziroma količino blaga, ki je bilo predmet carinjenja, zaradi česar so ji bile carinske dajatve previsoko obračunane.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Po presoji Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008 in Up-1057/08-20 z dne 2. 4. 2009) to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov.

6. Kljub temu, da tožeča stranka zatrjevane vrednosti spora ne obrazloži, je Vrhovno sodišče glede na stališča, ki jih je Ustavno sodišče izrazilo v odločbah št. Up- 1186/08 z dne 23. 4. 2009 (Ur. l . RS, št. 38/09) in Up- 2343/08 z dne 11. 6. 2009 (Ur. l . RS, št. 49/09), preizkusilo, ali je vrednost spora, ki jo zatrjuje tožeča stranka, očitno vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta.

7. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in odločbe tožene stranke izhaja, da zatrjevana vrednost spora (103.035,48 evrov) ni vrednost zahtevka tožeče stranke, ampak vrednost carinske osnove, to je vrednost 381.034 kosov uvoženega blaga, za katere so bile odmerjene uvozne dajatve v višini 9.192.445,00 SIT. Vendar tudi ta znesek ne predstavlja sporne vrednosti, saj tožeča stranka zahteva, da se ji dovoli vpis manjše količine uvoženega blaga (202.896 kosov) in posledično vrne preplačilo v višini 2.996.736,00 SIT carine in 1.198.139,00 SIT davka na dodano vrednosti, kar sešteto predstavlja 17.504,90 evrov. Šele slednji znesek bi – če bi bil utemeljen zahtevek po vpisu spremembe količine blaga v carinsko deklaracijo – torej lahko predstavljal vrednost spornega dela izpodbijanega dokončnega upravnega akta, a ker ne dosega mejne vrednosti za dovoljenost revizije, revizija iz tega razloga ni dovoljena.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Po mnenju tožeče stranke stališče tožene stranke in posledično stališče sodišča prve stopnje, da carinska deklaracija ni spremenljiva, odstopa od siceršnje prakse prvostopenjskega sodišča in Vrhovnega sodišča, po kateri je zoper carinsko deklaracijo dovoljena uporaba izrednih pravnih sredstev. Navedenemu Vrhovno sodišče ne more pritrditi, saj sprememba podatkov v carinski deklaraciji in uporaba izrednih pravnih sredstev v carinskih postopkih nista primerljiva inštituta. Medtem ko je sprememba podatkov v carinski deklaraciji pravica deklaranta, ki jo ima ta v fazi carinskega postopka, ko še ni bilo odločeno o carinski obveznosti, je uporaba izrednih pravnih sredstev pravica stranke ali organa, da poseže v dokončno oziroma pravnomočno odločitev o carinski obveznosti. Kdaj in pod katerimi pogoji lahko deklarant spremeni podatke v carinski deklaraciji (ki predstavlja njegovo vloga oziroma zahtevek za izvedbo carinskega postopka), ureja 50. člen Carinskega zakona – CZ. Kdaj in pod katerimi pogoji se lahko spremeni carinska deklaracija, ki jo je carinski organ že sprejel in potrdil (in ki zato predstavlja odločbo v carinski zadevi), pa urejata Zakon o splošnem upravnem postopku in CZ. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje s sklicevanjem na nespremenljivost deklaracije ni odstopilo od sodne prakse, ampak odločilo v skladu z zgoraj povzeto ureditvijo.

10. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.