Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je bila med tožečo stranko in družbo M.M. sklenjena kupoprodajna pogodba po kateri je tožeča stranka prodala tej družbi pohištvo, obveznost plačila kupnine pa je bila z novo pogodbo prenovljena v obveznost vrniti posojilo, ima pritožba prav, da je za odločitev, ali je tožena stranka dolžna vrniti posojilo, bistven odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka svojo obveznost iz posojilne pogodbe izpolnila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo delno v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v K. z dne 29.4.1998 tako, da je toženec M.O. dolžan plačati tožeči stranki 16.781.721,50 SIT v roku treh dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.1998. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 15.4.1998 do 27.4.1998 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.116.891,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2006 dalje do plačila v 15-ih dneh.

Zoper sodbo je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Točna je ugotovitev sodbe, da je bila med tožečo stranko in družbo M.M. d.o.o. sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala družbi M.M. nakazati posojilo v višini 15.000.000,00 SIT, ki bi ga tožena stranka bila dolžna mesečno odplačevati. Za zavarovanje te obveznosti je tožena stranka izdala menico. Ker pa tožeča stranka svoje obveznosti do podjetja M. ni nikoli izpolnila, tudi ne more zahtevati izpolnitve obveznosti s strani toženca kot poroka, niti s strani družbe M.M.. Tožeča stranka ni nakazala v roku treh dni od sklenitve pogodbe denarne vrednosti iz posojila družbi M.M.. To ugotavlja v izpodbijani sodbi tudi sodišče prve stopnje. Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, to je izročitev pohištva. Ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, je toženec prepričan, da tudi on ni dolžan izpolniti svojih. Ni prišlo do realizacije posojilne pogodbe, zato nobena od strank ni dolžna izpolniti prevzete obveznosti. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga ugovor sočasnosti izpolnitve. V konkretnem primeru ni šlo za obliko sočasne izpolnitve po kateri bi obe obveznosti pravdnih strank bile izpolnjene v enem samem historičnem dogodku. Najprej je bila tožeča stranka dolžna izročiti pohištvo in šele nato bi lahko terjala od tožene stranke kupnino, ker je bilo tako med strankama dogovorjeno. Pohištvo je bilo ocenjeno na 15.000.000,00 SIT in dogovorjeno je bilo, da bo tožeča stranka najprej izročila pohištvo, nakar bo tožena stranka plačala kupnino, ki se je zatem spremenila v posojilo. Ker pa pohištvo ni bilo izročeno, tudi kupnina ni mogla zapasti v plačilo, posledično pa tudi ni bilo dano posojilo. Tožena stranka je v dokazne namene, da do pretoka denarja na račun druž4be M.M. ni prišlo, predlagala svoje zaslišanje. Sodišče tega dokaza ni izvedlo. Opustitev zaslišanja tožene stranke predstavlja dodaten razlog za napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče nepravilno ugotavlja, da tožena stranka ni dala ugovora neizpolnjene pogodbe, saj je takšen ugovor podala v pripravljalni vlogi, kjer je navajala, da ni dobila niti posojila, niti pohištva zaradi česar posledično tudi posojila ni dolžna vrniti. V danem primeru gre za prodajno pogodbo z elementi posojilne pogodbe, zato bi sodišče moralo uporabiti pravila o prodajni pogodbi pri kateri kupec ni dolžan plačati blaga dokler mu to ni izročeno oz. dokler mu prodajalec ne omogoči, da ga pregleda. V tej smeri sodba nima razlogov. Da pohištvo ni bilo izročeno, izhaja iz prevzemne dobavnice. Tožeča stranka je zaplenila pohištvo neposrednim uporabnikom in ga imela v hrambi, nikoli pa ga ni izročila družbi M.M.. Zahtevala je samo plačilo tega pohištva. Sodišče je očitno spregledalo, da obveznost tožene stranke dejansko nikoli ni nastopila, saj bi glede na novacijo ta obveznost nastala šele, če bi bilo pohištvo izročeno, ker je bila kupnina za pohištvo dogovorjena kot posojilo. Pohištvo je bilo ocenjeno na 15.000.000,00 SIT, kot je vrednost posojila, vendar je pohištvo ves čas hranila tožeča stranka, zato predstavlja ta vrednost korist tožeče stranke, na drugi strani pa prikrajšanje tožene stranke in je tudi ugovor pobota iz naslova neupravičene obogatitve bil utemeljen. Končno pritožba uveljavlja tudi kršitev postopka, ker naj bi sodba imela takšne pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in v nasprotju sami s seboj. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni našlo, saj ima sodba razloge in se jo da preizkusiti. Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker je ugotovilo, da je bila med tožečo stranko in družbo M.M. sklenjena kupoprodajna pogodba po kateri je tožeča stranka prodala tej družbi pohištvo, obveznost plačila kupnine pa je bila z novo pogodbo prenovljena v obveznost vrniti posojilo, ima pritožba prav, da je za odločitev, ali je tožena stranka dolžna vrniti posojilo, bistven odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka svojo obveznost iz posojilne pogodbe izpolnila. Po določilu 557. člena ZOR, ki se v tej zadevi glede na nastanek spornega razmerja še uporablja, je posojilno razmerje pogodbeno razmerje, s katerim se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oz. enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Iz te določbe jasno sledi, da obstaja najprej obveznost posojilodajalca, ki je v tem, da posojilojemalcu izroči predmet posojilnega razmerja. V konkretni zadevi ni sporno, da tožeča stranka družbi M.M. ni nakazala posojila v denarju, ampak je v skladu z določbo prvega člena posojilne pogodbe svojo pogodbeno obveznost lahko izpolnila tudi "po posebni pogodbi", to pa bi glede na predhodne ugotovitve, da je bila obveznost plačila za pohištvo prenovljena v obveznost vrniti posojilo, terjalo ugotovitev, ali je tožeča stranka izročila družbi M.M. pohištvo, saj šele, če bi to pohištvo izročila, bi bila tožena stranka dolžna namesto plačila dogovorjene kupnine vrniti posojilo v vrednosti kupnine. Sodišče prve stopnje zato zmotno v izpodbijani sodbi ugotavlja, da obveznost, ki je v izročitvi pohištva za obstoj dolga podjetja M.M. in njegovega solidarnega poroka, to je toženca, ni bistvena. Gre za bistveno vprašanje tega spora, od katerega je odvisno, ali je zahtevek tožeče stranke do toženca na vračilo posojila (ne)utemeljen. Zaradi tega zmotnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče moralo na podlagi določbe člena 355 ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Kot je bilo že pojasnjeno, bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z določbo 557. člena ZOR v tej zadevi najprej ugotoviti, ali je bila izpolnjena obveznost tožeče stranke, saj le v primeru, če je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost in je družba M.M. prevzela, ali imela možnost prevzeti pohištvo, je zahtevek tožeče stranke na vračilo posojila, s katerim bi bila plačana kupnina za to pohištvo, utemeljen.

Izrek o pridržanju odločitve o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.