Jedro

Pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in dosojo odškodninske rente dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih. Takšno predvidevanje lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka, in splošno znana dejstva. S stopnjo prepričanja tu dejstev ni mogoče ugotoviti, pač pa se upošteva večja stopnja verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se za III. točko izreka doda nova IV. točka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna izpolniti svojo obveznost do višine vrednosti premoženja, ki ga je podedovala po pokojnem S. B., kot dedinja po J. B. pa do višine vrednosti premoženja, ki ga je ta podedoval po S. B., vendar glede slednjega ne več, kot znaša vrednost po J. B. podedovanega premoženja.“

II. Dosedanja IV. in V. točka izreka postaneta V. in VI. točka izreka.

III. Sicer se pritožba zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v 1. točki izreka tako, da nagrada in stroški v bruto znesku znašajo 952,20 EUR, 20 % DDV 190,44 EUR, skupaj torej 1.142,64; da se znesek 1.809,18 EUR v 2. točki izreka nadomesti z zneskom 1.142,64 EUR in se znesek manjkajočega predujma v 4. točki izreka, ki ga je dolžna plačati tožeča stranka, zniža na 442,60 EUR.

V. Sicer se pritožba zoper sklep zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep potrdi.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom v višini 26,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka do plačila. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 11. 11. 2014 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 16.368,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 25.867,34 EUR zapadle mesečne rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, v obdobju od 1. 3. 2009 do 1. 11. 2014 v višini in z zapadlostjo, kot to izhaja iz II. točke izreka (stran 2 do 5 sodbe). Za obdobje od 1. 12. 2014 je toženi stranki naložilo plačilo mesečne rente tožeči stranki v višini 373,68 EUR do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 22.994,97 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. S sklepom z dne 28. 4. 2010 je sodišče prve stopnje Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja odmerilo nagrado in stroške za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja v bruto znesku 1.507,65 EUR, skupaj z DDV v višini 1.809,18 EUR. Plačilo skupnega zneska izvrši finančna računovodska služba, pri čemer je Univerza v Ljubljani zavezanka za plačilo DDV, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa dopolniti manjkajoči predujem v znesku 1.109,18 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, sicer bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo.

3. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo, ki jo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede ugovora tožene stranke, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja. Sodišče namreč v izrek sodbe ni zapisalo, da tožena stranka odgovarja le do višine podedovanega premoženja, čeprav je tožena stranka v zvezi s tem večkrat podala ugovor. Opozarja na sodno prakso, po kateri bi moralo sodišče v izrek sodbe zapisati, da dediči odgovarjajo le do višine premoženja, podedovanega po zapustniku, ne da bi se ob tem določila konkretna višina tega jamstva. Ker sodišče tega v izrek sodbe ni zapisalo, je napačno uporabilo določbo 142. člena Zakona o dedovanju. Nadalje pritožba zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z izgubljenim zaslužkom in rento. Glede dodatka iz naslova povečanega obsega dela zaradi dela v mešani komisiji S. - F. opozarja, da iz dopisa generalnega direktorja Direktorata ... z dne 19. 10. 2005, na katerega se je oprlo sodišče, ni razvidno, da bo tožnik član komisije, temveč je bil za novega člana le predlagan ministru ..., kar ne pomeni, da bi bil res potrjen kot član komisije. Za člana je bil predlagan že oktobra 2005, pa do škodnega dogodka 15. 3. 2006 v komisijo ni bil imenovan. Tudi iz e-maila z dne 25. 10. 2005 ne izhaja, da je bil tožnik že imenovan v komisijo, temveč iz njega izhaja le dodatna obrazložitev predloga ministru ... Sklep Vlade RS z dne 31. 1. 2006 sodišče obravnava kot gotovo dejstvo, da je bil tožnik imenovan za stalnega člana v komisijo S. – F. od junija 2006 do junija 2008, to iz sklepa ne izhaja, iz njega je razvidno le, da je bil tožnik eden izmed članov mešane komisije S. – F. zgolj za dva dni. Glede višine dodatka iz naslova povečanega obsega dela sodišče v celoti sledi izpovedbi tožnika, da bi prejemal maksimalen dodatek, čeprav tožnik tega ni z ničemer izkazal. Ni mogoče določiti, kakšen znesek bi tožeča stranka prejemala v tem obdobju, ker je višino dodatka določal predstojnik organa, kar pomeni, da je šlo za oceno predstojnika organa. Odločitev sodišča, da bi tožnik zagotovo prejemal ves čas dodatek v maksimalni višini, ni pravilna. Neutemeljena je tudi navedba sodišča prve stopnje, da naj bi iz e-maila M. V. z dne 25. 10. 2005 izhajalo, da je bil tožnik že leta 2005 ocenjen z odlično oceno, saj je bil s takšno oceno ocenjen le glede priprave resolucij o prometni politiki. To pa je nekaj povsem drugega kot sodelovanje v komisiji S. – F. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede trditve, da bi bil tožnik zagotovo imenovan v komisijo, kot glede trditve, da bi prejemal dodatek v maksimalni višini. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, da bi ob normalnem teku stvari pridobil akademski naslov magister znanosti že decembra 2006, zgolj na podlagi izpovedbe tožnika je štelo za dokazane navedbe tožnika, da je redno opravljal študijske obveznosti, da je leta 2005 opravil vse izpite, da je leta 2005 začel pisati seminarski nalogi, ki naj bi bili pogoj za magistrsko nalogo in da je z delodajalcem sklenil pogodbo o izobraževanju, čeprav v zvezi s temi navedbami ni predložil nobenih listinskih ali drugih dokazov. Sodišču tako ni predložil indeksa niti pogodbe o izobraževanju. Če bi želel magistrirati do konca leta 2006, bi moral imeti do dneva škodnega dogodka že odobreno temo magistrske naloge oziroma najmanj oddati vlogo za odobritev, tožniku pa je bila šele 19. 11. 2007 odobrena tema magistrske naloge ter potrjen mentor. Dokazno sredstvo zaslišanja stranke je skrajno nezanesljivo, pri strankah kot dokaznem sredstvu gre za „latentno pristranskost“. Strankina mnenja, stališča, pogledi in dokazni argumenti so del njenih navedb, ki morajo biti strogo ločene od dokaznih izpovedb. Sodišče je izpovedbi tožnika sledilo v celoti, ne da bi jo kritično obravnavalo. Tožnik je glede končanja magisterija izrazil zgolj svoje mnenje, ni pa predložil drugih dokazov. Splošno znano je dejstvo, da pri pripravi diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog, študent ne ve, kdaj bo njegova naloga primerna za zagovor. Sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik dejansko magistriral januarja 2008, vendar ni pojasnilo, zakaj bi bilo to dejstvo relevantno tudi za obdobje od marca 2006 do januarja 2008. Glede dodatka za napredovanje na zahtevnejše delovno mesto je sodišče ocenilo, da bi tožnik že junija 2007 napredoval na zahtevnejše delovno mesto, do takšnega zaključka je prišlo na podlagi tožnikovih trditev, da bi magistriral že decembra 2006, da je bil v letu 2005 ocenjen z odlično oceno, da je sodeloval v komisiji S. – F. ter da je dejansko 1. 6. 2008 napredoval na zahtevnejše delovno mesto. Sodišče je ponovno sledilo zgolj izpovedbi tožnika. Ni pojasnilo, zakaj meni, da bi tožnik napredoval ravno junija 2007, čeprav naj bi hipotetično magistriral že decembra 2006, že leta 2005 pa naj bi bil ocenjen z oceno odlično. Sodišče je tudi popolnoma prezrlo navedbe izvedenke finančne stroke, ki je v izvedenskem mnenju z dne 23. 7. 2012 zapisala, da je iz pojasnila Ministrstva ... razvidno, da tožnik ni bil prikrajšan iz naslova rednega napredovanja. Glede rente navaja, da se sodišče, ki je tožniku prisodilo mesečno rento v višini 373,68 EUR od 1. 12. 2014 dalje, ni opredelilo, do kdaj je tožena stranka dolžna plačevati rento, čeprav bi moralo zapisati, da je dolžna plačevati rento, dokler znesek plačanih rent skupaj z odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi in znesek stroškov ne dosežejo višine podedovanega premoženja po S. B. oziroma do popolne upokojitve tožnika, kar pač nastopi prej. Sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, da naj bi pridobi od ZPIZ-a vsa mnenja invalidske komisije in poročila vseh kontrolnih pregledov tožnika po 18. 6. 2008 in pridobi od tožnikovega delodajalca oceno tveganja ter opis del in nalog za delovno mesto svetovalec, na katerem je zaposlen tožnik. Posamezna dejstva so postala sporna po dopolnitvi izvedenskega mnenja in dokazni predlogi niso bili podani prepozno. Navedeni dokumenti bi pokazali, ali je tožnik 8 let po škodnem dogodku še vedno upravičen do statusa invalida III. stopnje ter bi pokazali, ali poškodbe, ki jih je utrpel, še vedno vplivajo na delazmožnost tožnika. Glede stroškov navaja, da sodišče toženi stranki ni priznalo vseh stroškov, pravilno priglašenih na glavni obravnavi dne 23. 10. 2014 in je odločitev o pravdnih stroških napačna. Sodišče namreč toženi stranki ni priznalo po 10 % povišanja za zastopanje dveh strank za odgovor na pritožbo, za 10. in 11. pripravljalno vlogo ter za naroka dne 17. 9. 2014 in 23. 10. 2014. 4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o odmeri nagrade za dopolnilno izvedeniško mnenje, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Odločitev sodišča je napačna in preuranjena, saj je krivda za to, da je bila potrebna izdelava dopolnitve izvedeniškega mnenja izključno na strani izvedeniške komisije. Pripombe pravdnih strank so bile podane zgolj v okviru vprašanj, na katera bi morali izvedenci izčrpno podati odgovore že ob izdelavi osnovnega mnenja. Sodišče zato ne bi smelo na tožečo stranko prevaliti stroškov, ki so nastali zaradi pomanjkljive izdelave prvotnega mnenja. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani v tej fazi ni upravičena do nagrade za pisno dopolnitev izvedenskega mnenja. Tožeči stranki ni jasno, na podlagi katerih kriterijev je bilo dr. S. ovrednoteno, da gre za študij manj zahtevnega spisa, pri dr. T. za zelo zahtevnega in pri dr. C. za izjemno zahtevnega. Takšno razhajanje je nerazumljivo. Po mnenju tožeče stranke je šlo pri dopolnitvi mnenja za z medicinskega stališča običajno zadevo, izvedenci so že ob pripravi osnovnega mnenja preštudirali spis, tako da jim je bila za isto delo v bistvu dvakrat priznana nagrada. Napačno je odmerjena nagrada za študij spisa, ko je pri dr. C. upoštevano, da je šlo za izjemno zahtevno zadevo in odmerjena nagrada v višini 230,00 EUR, saj je sodišče dr. C. že za izdelavo osnovnega izvedeniškega mnenja priznalo nagrado za zelo zahtevno zadevo, sodišče prihaja s tem samo s seboj v nasprotje. Nepravilna je tudi odmera nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije dr. C. v višini 138,00 EUR, saj ni šlo za zelo zahtevno zadevo v smislu 46. člena Pravilnika, dodatno je vpogledal le še v tožnikov zdravstveni karton, z obsežno medicinsko dokumentacijo se je seznanil že ob izdelavi in študiju pri izdelavi prvotnega izvedeniškega mnenja. Ni specificirano, za zbiranje in proučevanje katere dodatne dokumentacije je šlo, sodišče zato nagrade v tem delu izvedencu ne bi smelo priznati. Iz dopolnitve mnenja ne izhaja, kateri del dopolnitve je delo dr. S., nagrade zanj sodišče ne bi smelo priznati. Napačno je odmerjena tudi nagrada za izdelavo dodatnega izvedenskega mnenja po 47. členu Pravilnika, ko je pri dr. T. upoštevano, da je šlo za zelo zahtevno zadevo, pri dr. S. za zahtevno zadevo, čeprav je bila za študij spisa dr. S. priznana nagrada za manj zahtevno zadevo in tudi pri izdelavi prvotnega mnenja nagrada za izdelavo manj zahtevnega izvedenskega mnenja, sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. Napačno je odmerjena nagrada za izdelavo dopolnitve izvedeniškega mnenja pri dr. C. v višini 414,00 EUR, saj 47. člen Pravilnika nagrade v odmerjeni višini niti ne predpisuje, za dopolnitev zelo zahtevne zadeve pa kvečjemu 207,00 EUR. Glede na to, da je nagrada za dopolnitev izvedeniškega mnenja napačno odmerjena, je posledično napačno odmerjen tudi znesek materialnih stroškov. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo manjkajočega predujma. Pripomb na mnenje v delu, ki se nanaša na prvotno mnenje dr. T. tožeča stranka ni imela, zato teh stroškov ni dolžna nositi. Stroške za izdelavo dopolnitve mnenja v tem delu je v celoti dolžna nositi tožena stranka. Pripombe v ostalem delu izvedeniškega mnenja sta podali obe pravdni stranki, zato morata nositi obe pravdni stranki stroške za dopolnitev manjkajočega predujma.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

7. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z izgubljenim zaslužkom in rento. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo in opisalo, kako je gradilo dokazno oceno; da pri zahtevkih zaradi izgube zaslužka in dosojo odškodninske rente dokazne ocene ni moč graditi drugače, kot na hipotetičnih predvidevanjih. Takšno predvidevanje lahko sodišče opravi le z razlago življenjsko logičnega sosledja dogodkov, pri čemer upošteva človeka z lastnostmi, kot jih zatrjuje tožeča stranka in splošno znana dejstva. S stopnjo prepričanja tu dejstev ni mogoče ugotoviti, pač pa se upošteva večja stopnja verjetnosti. To je sodišče prve stopnje za vse sporne postavke tudi ugotovilo. Tožena stranka je namreč ugovarjala dejstvu, da bi bil tožnik prikrajšan za dodatek za magisterij že od decembra 2006, da bi bil prikrajšan za dodatek za napredovanje na zahtevnejše delovno mesto od junija 2007 ter za dodatek iz naslova povečanega obsega dela zaradi dela v mešani komisiji S. – F. od junija 2006. Sodišče prve stopnje se je do vseh teh spornih vprašanj v izpodbijani sodbi podrobno opredelilo, pri čemer sodišče druge stopnje zaključke sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne, tožeča stranka pa jih v pritožbi ponovno izpodbija z enakimi navedbami, kot jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Kot že navedeno, sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema za pravilno, odgovarja pa v zvezi s tem še na posamezne pritožbene navedbe.

8. Tožena stranka navaja, da iz dopisa generalnega direktorja Direktorata ... z dne 19. 10. 2005, na katerega je sodišče tudi oprlo svojo odločitev o dodatku iz naslova povečanega obsega dela zaradi dela v mešani komisiji S. – F., ni razvidno, da bo tožnik član komisije in da ni razvidno, da bi bil tožnik tudi res potrjen kot član komisije. Iz dopisa z dne 19. 10. 2005 res izhaja, da je bil tožnik za novega člana mešane komisije šele predlagan, sodišče pa je upoštevalo tudi dopis Ministrstvu ... (A57), v katerem je bilo sporočeno, da bo član navedene komisije tožnik. Tudi iz elektronskega pisma M. V. ministru ... z dne 25. 10. 2005 izhaja, da je bil tožnik predlagan za člana v mešani komisiji S. – F. Vendar pa ne drži, da je sodišče zmotno trdilo, da je bil tožnik v komisijo S. – F. imenovan (primerjaj razloge v 29. točki sodbe sodišča prve stopnje). Je pa pravilno ocenilo, da je s predloženimi dokumenti tožnik izkazal, da bi bil za člana mešane komisije S. – F. imenovan po normalnem teku stvari. Poleg že navedenega je namreč ugotovilo, da iz sklepa Vlade RS z dne 31. 1. 2006 izhaja, da je bil tožnik v sestavi delegacije RS za udeležbo na zasedanju mešane komisije S. – F. v B. 6. in 7. februarja 2006. Dejstvo, da je bil tožnik januarja 2008 v obdobju predsedovanja Slovenije EU s strani Vlade dejansko imenovan v mešano komisijo Ministrstva ..., pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, ker ni bilo prerekano. Sodišče navedenega sklepa ni obravnavalo kot gotovo dejstvo, da je bil tožnik imenovan z stalnega člana, pač pa kot enega izmed dokazov, na podlagi katerih je zaključilo, da bi bil po normalnem teku stvari za člana mešane komisije S. – F. imenovan že junija 2006. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Glede višine dodatka iz naslova povečanja dela je sodišče upoštevalo 20 % osnovne plače javnega uslužbenca mesečno, glede na to, da je bil tožnik že v letu 2005 ocenjen z odlično oceno. Drži, kot navaja pritožba, da je bil tožnik ocenjen z oceno odlično glede priprave resolucij o prometni politiki. Kot izhaja iz že navedenega elektronskega pisma z dne 25. 10. 2005 je tožnik vodil vso korespondenco, od zapisnikov do popravkov dokumentov o prometni politiki. Pripravljenih je bilo 26 verzij resolucije o prometni politiki, verzija, ki jo je sprejela Vlada RS, je bila 27. verzija in vse je pripravil S. M., ki si je za to delo zaslužil oceno odlično. Res je navedeno pripravljal po navodilih in pripombah delovne skupine, ministrstev, službe Vlade RS za zakonodajo, vendar, kot je bilo že navedeno, je sodišče dokazno oceno pravilno gradilo na predvidevanjih ter večji stopnji verjetnosti. Glede na že predhodno pridobljeno oceno odlično, je bila takšna stopnja verjetnosti tudi za v bodoče podana. Drugače dokazne ocene graditi sploh ni bilo mogoče. 10. Tudi glede dodatka za magisterij je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Ne drži, da ni tožnik z ničemer dokazal, da bi pridobil akademski naslov magister že decembra 2006, kar tožena stranka utemeljuje s tem, da tožnik sodišču ni predložil indeksa o opravljenih izpitih ter predložil pogodbe o izobraževanju, saj je sodišče upoštevalo izpoved tožnika, da bi po normalnem teku stvari na podlagi pogodbe z delodajalcem magistriral najkasneje decembra 2006, izpoved tožnika pa je enakovreden dokaz ostalim dokazom, zato ne drži, da je tožnik glede končanja magisterija izrazil le svoje mnenje. Sodišče je tako pravilno štelo za dokazano, da je tožnik vpisal magistrski študij v letu 2002 oziroma 2003 na Fakulteti ..., v letu 2005 je opravil zadnji izpit in začel pisati seminarski nalogi, ki sta pogoj za magistrsko nalogo oziroma teoretičen uvod v magistrsko nalogo. Magistrski študij je nameraval zaključiti v prvi polovici leta 2006, saj se je s pogodbo o izobraževanju z delodajalcem zavezal, da bo študij dokončal do decembra 2006. Dejansko je nato magistriral v januarju 2008. Sodišče je pravilno sledilo trditvam tožnika, da bi z magistrskim študijem zaključil najkasneje decembra 2006, če mu tega ne bi preprečil škodni dogodek, saj je tožnik do škodnega dogodka redno opravljal študijske obveznosti ter naredil vse izpite, kasneje pa je v januarju 2008 tudi dejansko magistriral. Tožena stranka glede tega navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj bi bilo to dejstvo relevantno za obdobje od marca 2006 do januarja 2007, vendar je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je bil to dodaten razlog, da je sodišče tožniku verjelo, da bi brez škodnega dogodka magistriral v rokih, kot je zatrjeval. Res pri pripravi diplomskih, magistrskih in doktorskih nalog študent ne ve, kdaj bo njegova naloga primerna za zagovor, vendar je bila, kot navaja sama tožena stranka v pritožbi, tožniku 19. 11. 2007 odobrena tema magistrske naloge, v januarju 2008 (torej dva meseca kasneje) pa je že magistriral, zato ne drži, da bi, če bi želel magistrirati do konca leta 2006, moral imeti do 15. 3. 2006 že odobreno temo magistrske naloge. Tožnik je bil v konkretnem primeru zaradi škodnega dogodka v bolniškem staležu 11 mesecev, tudi po oceni sodišča druge stopnje je podana večja stopnja verjetnosti, da bi tožnik, če navedenega 11-mesečnega zastoja ne bi bilo, magistriral že do konca leta 2006. 11. Tudi glede dodatka za napredovanje na zahtevnejše delovno mesto pritožba ni utemeljena in je tudi v tem delu sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Sodišče je zaključilo, da bi tožnik junija 2007 napredoval na zahtevnejše delovno mesto na podlagi ugotovitev, da bi tožnik po normalnem teku stvari magistriral decembra 2006, da je bil v letu 2005 ocenjen z odlično oceno in bi sodeloval v komisiji S. – F., 1. 6. 2008 pa je dejansko napredoval na zahtevnejše delovno mesto. Sodišče je glede trditev o napredovanju v juniju 2007 na podlagi izvedenega dokaznega postopka sledilo tožniku, zato ni relevantno, da naj bi magistriral že pred tem in da je bil tudi z oceno odlično ocenjen že prej. Prav tako niso relevantne navedbe izvedenke finančne stroke, ki je v izvedenskem mnenju z dne 23. 7. 2012 zapisala, da je iz pojasnila Ministrstva ... razvidno, da tožnik ni bil prikrajšan iz naslova rednega napredovanja, saj je šlo v konkretnem primeru za napredovanje na zahtevnejše delovno mesto.

12. V zvezi z rento tožeča stranka glede ugotovljenega dejanskega stanja graja ravnanje sodišča, ki ni pridobilo od ZPIZ-a mnenj invalidske komisije in poročil kontrolnih pregledov tožnika po 18. 6. 2008 ter ni pridobilo od tožnikovega delodajalca oceno tveganja ter opis del in nalog za delovno mesto svetovalec, na katerem je zaposlen tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč te dokazne predloge zavrnilo (in to pravilno) kot prepozne, saj tožena stranka ni izkazala, da navedenih dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogla predlagati že predhodno. Pravilno je zaključilo tudi, da so bile neutemeljene navedbe, da so dejstva (ki bi jih dokazovala s temi dokazi) postala sporna po dopolnitvi izvedeniškega mnenja, saj to ni bilo izkazano. Tožeča stranka je sicer svoje dokazne predloge utemeljevala z dopisom ZPIZ-a z dne 12. 6. 2013 glede kontrolnega pregleda, pri čemer je navedene dokazne predloge podala šele 26. 9. 2014, torej več kot eno leto kasneje. Sodišče je sicer glede dodatka oziroma zneska delne invalidske pokojnine opravilo poizvedbe še v maju 2014 in podatke do vključno 30. 4. 2014 tudi pridobilo (l. št. 715a), te podatke je upoštevala tudi izvedenka pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Kot že navedeno, pa je dodatne dokazne predloge tudi v zvezi s tem oziroma kontrolnimi pregledi tožena stranka podala prepozno, saj ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla podati prej. Sicer pa je bila odmerna odločba izdana v letu 2008 (5. 9. 2008, A 91), torej bi bil kontrolni pregled v letu 2013 (vsakih 5 let), podatki pa so bili pribavljeni do konca aprila 2014. 13. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče omejiti plačevanje rente do popolne upokojitve tožnika. Tožena stranka ima namreč možnost, da v prihodnosti glede na določbo 175. člena Obligacijskega zakona, OZ zaradi spremenjenih okoliščin zahteva odpravo rente, kar bo lahko storila, ko bo tožnik izpolnil pogoje za starostno pokojnino. Trenutka upokojitve namreč zaenkrat še ni mogoče ugotoviti, glede ne spreminjajočo se pokojninsko zakonodajo je namreč negotov.

14. Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno uporabo materialnega prava glede ugovora tožene stranke, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja. V konkretnem primeru je do pravnega nasledstva prišlo že v pravdnem postopku in sodišče prve stopnje je že v izreku vmesne sodbe zapisalo, da sta dediča M. Š. B. in J. B. dolžna tožniku kot dediča po pokojnem S. B. plačati odškodnino do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar pa se je v nadaljevanju situacija dodatno spremenila, saj je umrl tudi J. B., njegova dedinja je M. Š. B. Kljub temu, da je torej sodišče že v vmesni sodbi v tem primeru, ko je do pravnega nasledstva prišlo že v pravdnem postopku in se sodba glasi na dediča, omejitev zapisalo, je zapis potreben tudi v končni odločbi. Po izdaji vmesne sodbe je, kot že navedeno, prišlo do dodatnih sprememb, zato je bilo treba tudi v končni sodbi, ob ugovoru dediča, da odgovarja le do višine podedovanega premoženja, v izrek sodbe omejitev zapisati, ne da bi se ob tem določala konkretna višina tega jamstva. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo in dodalo zapis, da dedinja M. Š. B. odgovarja za prisojene obveznosti do višine vrednosti premoženja, ki ga je ona podedovala po pokojnem S. B. in ki ga je po pokojnem S. B. podedoval J. B., vendar glede slednjega ne več kot znaša vrednost po J. B. podedovanjega premoženja.

15. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede stroškovnega dela odločitve in sicer, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki priznati 10 % povišanje za zastopanje dveh strank za odgovor na pritožbo, 10. in 11. pripravljalno vlogo ter naroka 17. 9. 2014 in 13. 10. 2014. Vsa navedena dejanja so nastala v obdobju po smrti J. B. (16. 2. 2013 – odgovor na pritožbo 30. 8. 2013, pripravljalni vlogi 14. 4. 2014 in 15. 9. 2014, naroka 17. 9. 2014 in 23. 10. 2014), zato 10 % povečanje toženi stranki ne gre, edina dedinja po J. B. je M. Š. B., ki je že sicer tožena stranka.

16. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka te sodbe, na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. V preostalem delu je iz že navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep:

17. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je napačna odločitev sodišča, ki je odmerilo nagrado za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja, ker naj bi bila krivda za to, da je bila potrebna dopolnitev, izključno na strani izvedeniške komisije. Že po izdelavi osnovnega mnenja je bil namreč zaslišan tudi tožnik in ne drži, da naj bi stroški nastali zaradi pomanjkljive izdelave prvotnega mnenja.

18. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče napačno plačilo manjkajočega predujma naložilo tožeči stranki, ker ta pripomb na mnenje dr. T. ni imela, pripombe v ostalem delu pa sta podali obe pravdni stranki in morata zato obe nositi stroške za dopolnitev manjkajočega predujma. Gre za dokaz tožeče stranke in dejstvo, kdo je podajal pripombe ni odločilno, tudi glede dopolnitve mnenja je bil predujem naložen le njej, plačati je dolžna tudi manjkajoči predujem.

19. Glede posameznih postavk, priznanih izvedencem, je pritožba delno utemeljena. Neutemeljeno sicer navaja, da naj bi sodišče pri študiju spisa zmotno upoštevalo težo izvedeniškega mnenja, saj je pri študiju spisa pomemben obseg spisa (glej 45. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je veljal v času odločitve, Pravilnik). Pri tem pripada izvedencu pri obsegu nad 50 do 200 strani 92,00 EUR, tako da je utemeljena pritožbena navedba, da je v tem delu sodišče dr. T. in dr. C. priznalo napačno 138,00 oziroma 230,00 EUR (dr. S. je priglasil manj). Vsakemu od njiju gre, glede na število na novo preštudiranih strani (in ne celotnega spisa, saj drži, da so tega izvedenci preštudirali že za izdelavo osnovnega mnenja), po 92,00 EUR (dr. T. torej za študij 46,00 EUR manj, dr. C. pa 138,00 EUR manj, kot jima je priznalo za študij sodišče prve stopnje).

20. Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje previsok znesek dr. C. priznalo tudi za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Dodatno je namreč vpogledal v tožnikov zdravstveni karton, česa drugega pa ni specificiral, zato mu gre po tej postavki 92,00 in ne 138,00 EUR. Napačno je sodišče posameznim izvedencem odmerilo tudi nagrado za dopolnilno izvedeniško mnenje. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je šlo pri dr. S. že pri osnovnem mnenju za manj zahtevno mnenje, za izdelavo manj zahtevnega dopolnilnega mnenja mu gre zato 92,00 (in ne 138,00 EUR). Dr. C. je bila pri izdelavi prvotnega mnenja priznana nagrada za zelo zahtevno mnenje, za zelo zahtevno dopolnitev mu gre tako 207,00 EUR in ne 414,00 EUR (takšnega zneska za dopolnilno izvedensko mnenje Pravilnik sploh ne pozna).

21. Ne drži pa, da dr. S. nagrada za dopolnitev sploh ne gre, saj mu je bilo delo naloženo in ga je tudi opravil, kot izhaja tudi iz navedbe v samem izvedeniškem mnenju.

22. Skupno gre torej komisiji 483,00 EUR manj nagrade, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Napačno je zato sodišče odmerilo tudi znesek materialnih stroškov, ki se prav tako zniža - za 72,45 EUR, DDV se zniža za 111,09 EUR. Skupaj se tako Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja priznan znesek zniža za 555,45 EUR (bruto znesek 952,20), DDV se zniža za 111,09 EUR (na 190,44 EUR), skupni znesek se zniža na 1.142,64 EUR in plačilo tega zneska bo izvršila finančno računovodska služba, znesek, ki ga je dolžna doplačati tožeča stranka pa znaša 442,64 EUR (in ne 1.109,18 EUR). Temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijani sklep, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

23. Tožeča stranka je glede odmere izvedenine uspela s 36,84 % izpodbijanega zneska, zato ji gredo v tem obsegu tudi njeni potrebni pritožbeni stroški. Stroški za zastopanje po odvetniku znašajo: 50,00 EUR po tar. št. 3220 – nagrada za postopek, materialni stroški 10,00 EUR, DDV pa 13,20 EUR, skupaj torej 73,20 EUR. Uspeh tožeče stranke je 36,84 % in v tem odstotku je tožena stranka tožeči dolžna povrniti pritožbene stroške v zvezi s sklepom, torej v višini 26,97 EUR. Stroške v zvezi s sodbo pa nosi vsaka stranka sama. Tožena stranka je namreč s pritožbo zoper sodbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, medtem ko odgovor tožeče stranke na pritožbo ni bil potreben (154, 155 in 165. člen ZPP).