Jedro

Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri prvotoženi stranki, delo na gradbišču kanalizacije pa je opravljal za drugotoženo stranko, na podlagi naročila drugotožene stranke oziroma, ker naj bi bil „posojen“ drugotoženi stranki, ki je izvajala gradbena dela. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, je ta kot delodajalec odškodninsko odgovorna po 184. členu ZDR. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke pa se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava iz 131. OZ.

Prvotožena stranka kot delodajalec delavcev ni podučila o varnem delu pri izkopavanju kanala niti ni izvajala nadzora nad njihovim delom. Prav tako ni pogodbeno določila s podizvajalcem del (drugotoženo stranko) skupnih varnostnih ukrepov pri delu na gradbišču. Zato je s tem kršila določbo

5. člena ZVZD (po kateri je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi) in je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku.

Do tožnikove nezgode je prišlo na globini 1,5 m ali več, ko bi drugotožena stranka morala uporabljati zaščitne opaže. Ker tega ni storila, je s tem svojim ravnanjem kršila obveznost zagotavljanja varnega dela delavcem ter je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki tožeči stranki iz naslova vtoževane odškodnine za nesrečo pri delu solidarno odgovorni in sicer je prvotožena stranka (A. d.o.o.) dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 15.898,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne, glede drugotožene stranke (B. d.o.o. – v stečaju) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do drugotožene stranke v višini 15.898,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2009 dalje in se višji tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša nanjo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne in odloči o stroških postopka oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so na mestu izkopa, kjer je prišlo do poškodbe tožnika, že bile položene cevi v jami. To pomeni, da takrat, ko je bil tožnik v jami, kjer so se zasipale cevi, tožnik ni imel kaj početi in bi se moral odstraniti iz jame. Zato tudi ne drži navedba tožnika, da je bil v jami in valjal pesek, na katerega se polagajo cevi. Takrat, ko se jama zasipa, se ne uporablja zaščitne brežine, ker je sicer ni več mogoče odstraniti. Direktor prvotožene stranke A.A. ni bil ob nezgodi na kraju in je v poročilu zapisal globino 2,5 metrov, kot so mu povedali po nestrokovni oceni. Zato pritožba izpostavlja, da glede na dejstvo, da so v bližini našli okostja, globina jame ni mogla biti večja od 1,3 metra. To pa je višina, za katero ni potrebna varstvena oprema za preprečevanje zrušitve terena. Prav tako je napačna ocena sodišča, da je prvotožena stranka odgovorna za delavca, ki ga je napotila na delo k drugemu delodajalcu in da bi morala ves čas nadzirati delavca med delom. Ker prvotožena stranka ni bila niti izvajalec del za naročnika niti podizvajalec, temveč je posodila svojo delovno silo drugotoženi stranki, ki je kot pogodbeni izvajalec za naročnika organizirala delo in s tem tudi izvajala ukrepe za varovanje delavcev in njihovega zdravja pri delu. Uporabljala je tudi stroj za izkop in zasutje izkopa kot nevarno stvar. Prvotožena stranka ni izvajala del na gradbišču, ni imela ustreznih naprav in kot delodajalec tudi ni odgovorna za delovni proces. Vsa navodila za varno delo in naloge posameznim delavcem so se izvrševale neposredno s strani drugotožene stranke. Ker se je tožeča stranka poškodovala pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki, za gradbišče pa je bila ta tudi odgovorna, prav tako tudi za zagotavljanje varnosti na gradbišču, saj se je delalo s stroji, ki so v lasti drugotožene stranke, je podana odgovornost drugotožene stranke za škodo. Nadalje pritožba opozarja, da direktorja prvotožene stranke na gradbišču ni nihče opozoril, da je karkoli narobe oziroma da se pri delu pojavlja povečana nevarnost. Prvotožena stranka je zagotovila vse, kar je v njeni moči, za zagotovitev varnega opravljanja gradbenih del in sicer ustrezna oblačila, delavci pa so tudi opravili izpit iz varstva pri delu. Pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 659/2007, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je prvotoženec svoje delavce „posodil“ drugotoženi stranki, le-ta pa jim je kot neformalni delodajalec odrejala delo in tudi nadzirala in zato nosi riziko nastale škode iz nevarne dejavnosti, ker se ukvarja z njo, oziroma, ker se je dejavnost izvajala v njenem interesu. Delavec bi moral zavrniti delo, če se ni počutil sposobnega ali izobraženega za posamezno delo. V danem primeru ni šlo za zahtevno delo niti za delo, ki bi zahtevalo intelektualni napor, da ne bi pred strojnim zasipanjem delavec zapustil jame. Pa še za to je odgovoren tisti, ki je nosilec dela. Če je bil material sipek, bi moral biti tožnik toliko bolj previden in na to opozoriti delovodjo oziroma nadzornega delavca.

Glede višine zahtevka pri tožniku ni izkazano, da bi imel zapleten zlom stegnenice. Bolnišnico je zapustil po 6 dneh, vendar pri takšni poškodbi ne bi smelo zdravljenje potekati več kot pol leta niti ne bi smelo biti nobenega šepanja, ker je to posledica neupoštevanja navodil lečečega zdravnika. Zato je določitev 9,3 povprečnih neto plač neprimerna odškodnina. Prav tako odškodnina za strah, ali se bo poškodba ustrezno sanirala. Sanacija je bila povsem odvisna od tožnika. Dejstvo je, da tožnik ni upošteval navodil, ali pa ni bil pravilno zdravljen. Vsekakor to ni odgovornost toženih strank. Tožnik naj bi šepal zaradi vijakov v stegnenici, na odstranitev vijakov pa ni prišel, kljub temu, da je bil naročen na poseg odstranitve. Zato je vsa škoda, priznana iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pretirana in neutemeljena. Izkazano je tudi, da je tožnik opravljal dela pri drugem delodajalcu. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 29.050,00 EUR, sodišče pa je dosodilo polovico manjši znesek in bi torej sodišče prve stopnje moralo odločiti o stroških postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti prvotoženi stranki, saj je njen uspeh v pravdi manj kot 50 %.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično odločitve o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko v celoti zavrne. Navaja, da so razlogi sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč v 8. točki sodbe zapisalo, da izpoved B.B. daje podlago za zaključek, da zaradi valovitega terena, spreminjajoče globine jarka in različne nagnjenosti terena na gradbišču A. ni bilo povsod zagatnih sten, ter da sodišče prve stopnje ne dvomi, da je tožena stranka uporabljala predpisano zaščito, vendar očitno ne povsod, kar je odvisno od samega terena. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala predpisano zaščito v obliki zagatnih sten tam, kjer je bilo to potrebno, potem ne more biti nepomembna navedba v knjigi obračunskih izmer o uporabi zagatnih sten v januarju 2008 v količini 448 metrov (dolžinski metri). Podatki iz knjige obračunskih izmer dodatno potrjujejo resničnost izpovedbe priče B.B. in pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na gradbišču uporabljala predpisano zaščito. Obravnavanje izvedenih dokazov je enostransko in kaže na prisilno iskanje razlogov za naprtitev krivde toženima strankama. Dokaza, ki ga je na naroku 7. 12. 2011 predložila prvotožena stranka, drugotožena stranka niti ni mogla predložiti, saj na narok sploh ni bila vabljena in ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je listina povsem verodostojna in njene dokazne vrednosti ni mogoče presojati z vidika, katera izmed toženih strank jo je predložila. Sodišče je v nasprotju z zaključki v 9. točki ugotovilo, da niso bili izpolnjeni vsi predpisani varnostni ukrepi za konkretno delo tožnika. Sodišče je neutemeljeno verjelo tožniku, da se je prvič srečal s takšnim delom. Zaposlen je bil pri prvotoženi stranki kot gradbeni delavec – zidar, kar izhaja iz zapisnika o izpovedbi teoretičnega in praktičnega usposabljanja ter preizkuse za varno delo in varstvo pred požarom z dne 24. 5. 2007. Pred tem je delal na gradbišču D. v Ljubljani, gradbišču Avtoceste C. – E. in še na drugih gradbiščih. Ni dvoma, kar je razvidno iz izpovedbe samega dolžnika, da je poznal delo na gradbiščih in torej ne more biti res, da se je prvič srečal s takšnim delom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku, da ni opravljal izpita iz varstva pri delu, saj nasprotno dokazuje listina z dne 24. 5. 2007, katere verodostojnosti tožnikova izpovedba ne more ovreči. Prav tako zaključek sodišča, da ni dokazano, da je bil tožnik s strani toženih strank pravočasno poučen o tem, kakšen namen imajo podporne stene, ni relevanten. Varstveni ukrepi so bili navedeni v projektu za izvedbo, saj je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Priča B.B. je izpovedala, da se geološke raziskave delajo pri pomembnih objektih, ne pa pri gradnji kanalizacije. Tožnik je izpovedal, da je prišlo do nesreče, ko so postavljali podložni material. Vendar je to nemogoče, saj ga je posuta zemlja pritisnila ob cev. Takrat, ko se je postavljal podložni material, cevi še niso mogle biti v jarku. Tožnik je sicer izpovedal, da se jašek izkoplje za dolžino dveh cevi in da je takrat, ko ga je zasulo, pripravljal podlago za drugo cev, vendar če je pripravljal podlago za drugo cev, ni mogel biti ob cevi in cevi ni moglo biti v jarku. Zato ga zemlja ob posutju ne bi mogla pritisniti ob cev. Zahteve sodišča prve stopnje glede poučevanja tožnika o morebitnih nevarnosti pri delu so prestroge ter nakazujejo stališče sodišča, da tožnik ni bil dolžan, niti sposoben predvideti nenadnega vdora zemlje. Enako tudi od tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi morala predvideti možnost nenadnega vdora, saj se za ta objekt niso zahtevale predhodne geološke raziskave. Zmotna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila ukrepe za preprečevanje nevarnosti pri delu in škodnih dogodkov, pri čemer sodišče ni verjelo priči B.B., da je tožnika opozoril oziroma poučil o tem ter dal izrecna navodila, kdaj smejo biti v jašku in kdaj ne. Tožniku pa je verjelo popolnoma vse, kar je izpovedal. Drugotožena stranka se je zanesla na zagotovilo prvotožene stranke, da je tožnik usposobljen opravljati delo, za katerega je bil najet, saj je bil gradbeni delavec in je imel potrdilo o opravljenem usposabljanju za varno delo. Protispisno in nevzdržno je tudi sklicevanje sodišča na tožnikov osnovni poklic, ko ni dvoma, za kakšna dela je tožnik dobil dovoljenje za delo v Sloveniji in da je delal kot gradbeni delavec. Zato ni bistveno, ali je bil njegov osnovni poklic kamnosek ali pa še ni imel opravljene srednje šole za tekstil. Tožnik je sam izpovedal, da se je zavedal, kdaj je lahko v jašku in kdaj ne, pri čemer se tožena stranka sklicuje na 8. stran zapisnika z dne 23. 3. 2011, ko je tožnik pojasnil, da so se takrat, ko je bager zasuval cevi, delavci nahajali izven jaška. Tožnik torej ni govoril resnice, ker je trdil, da je razgrinjal podložni material, ko ga je zasulo in pritisnilo ob cev. Če bi razgrinjal podložni material, cev ne bi bila že položena in ga vanjo ne bi moglo pritisniti. V nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 23. 3. 2011 je zapis v sodbi, da je tožnik v jami naravnal drugo cev k prvi že položeni cevi, pri čemer sta sodelavca to cev do njega usmerjala. Operacija predstavlja delo, ki so jo lahko opazili delavci v bližini, kot tudi njim nadrejeni vodje del. Tožnik ni trdil, da je do nesreče prišlo pri uravnavanju cevi na že položeno cev, ampak da je v trenutku nesreče razgrinjal podložni material za naslednjo cev. To pomeni, da niso uravnavali druge cevi na predhodno, ampak ravnali podložni material. Cevi so bile dolge 3 metre in široke 1 meter, zato je nemogoče, da bi se zasutje z zemljo pripetilo takrat, kot je navajal tožnik.

Tožnik je med posledicami poškodbe navajal tudi nezmožnost ukvarjanja s košarko in nogometom, prvotožena stranka pa je to prerekala, da je to nemogoče in da se tožnik tudi pred nezgodo ni ukvarjal z nobenim športom, ker je bilo njegovo bivališče preveč oddaljeno od igrišč. V svoji izpovedbi sploh ni dokazoval ukvarjanja s kakšnim športom, zato sodišče po pravilih o dokaznem bremenu ne bi smelo enostavno dopuščati možnosti, da se je morebiti tožnik vendarle ukvarjal tudi s športom in potem šteti kot dokazano dejstvo. Zaključka o posledicah poškodbe ni mogoče narediti na podlagi dopuščanja možnosti, temveč zgolj na ugotovljenih dejstvih. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnika videlo in bi lahko tudi glede na njegovo izpovedbo, da je on bolj majhen in gre zato lahko v cev širine 1 meter, vsaj podvomilo v trditev o igranju košarke. Navaja, da drugotožena stranka ni bila vabljena na naroke dne 7. 12. 2011, 22. 2. 2012 in 5. 9. 2012, zaradi česar ji ni bila omogočena udeležba v postopku, saj ni vedela za razpisane glavne obravnave. Stečajna upraviteljica, ki pa je prejela vabila na naroke, pa se obravnav ni udeležila, saj je bila prepričana, da je na naroke vabljena tudi pooblaščenka drugotožene stranke. Ker drugotoženi stranki ni bila dana udeležba v postopku, je bila storjena bistvena kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, zaradi katere bi morala biti sodba razveljavljena. Sodišče predloga z dne 24. 8. 2012, s katerim je to predlagala ni upoštevalo, s čimer je kršilo določbe postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana s strani drugotožene stranke uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje na narok vabilo le stečajno upraviteljico drugotožene stranke, ne pa tudi pooblaščenke. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče potem, ko je pooblaščenka drugotožene stranke na to opozorila, skupaj z dopisom z dne 10. 9. 2012 pooblaščenki drugotožene stranke vročilo listinsko dokumentacijo v spisu, ki bi ji morala biti vročena, skupaj z zapisniki glavnih obravnav z dne 7. 12. 2011 in 22. 2. 2002. Preklicalo pa je že razpisan narok za glavno obravnavo z dne 5. 9. 2012. Dopis, skupaj s prilogami, je pooblaščenka prejela 11. 9. 2012. Ker je na narok dne 19. 10. 2012 sodišče prve stopnje pravilno vabilo tudi pooblaščenko drugotožene stranke, ki se je naroka udeležila ter ni uveljavljala absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ponovne izvedbe ostalih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na narokih dne 7. 12. 2011 in 22. 2. 2012, prav tako pa tudi ni navajala ničesar novega v zvezi z ostalo listinsko dokumentacijo, ki ji je bila vročena (za proučitev dokumentacije, ki jo je prejela dne 11. 9. 2012, je imela dovolj časa), je sodišče prve stopnje s tem saniralo nepravilnost, ko je na narok dne 7. 12. 2011 in 22. 2. 2012 vabilo le stečajno upraviteljico. Kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je stranki dejansko odvzeta možnost izjavljanja zaradi kršitev katere izmed določb postopka.(1) V obravnavani zadevi pa ni mogoče govoriti o dejansko odvzeti možnosti obravnavanja oziroma izjavljanja. Drugotožena stranka bi se lahko o listinah, ki jih je prejela 11. 9. 2012, pravočasno izjavila do konca sojenja pred sodiščem prve stopnje, najkasneje pa na naroku dne 19. 10. 2012. Tudi na naroku se namreč ni opredelila do tega, katere dokaze bi moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti v njeni prisotnosti, oziroma katera dejanja v postopku bi moralo ponoviti in v čem je bila kršena njena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti. Zato kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožba drugotožene stranke tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili protispisni zaključki sodišča prve stopnje glede varovanja delovišča. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno in predvsem logično ter ustrezno obrazloženo dokazno oceno, tudi ob upoštevanju izpovedbe priče B.B., da zaradi spreminjajoče globine jarka in različne nagnjenosti terena na gradbišču A. ni bilo povsod zagatnih sten (v spisu se te stene imenujejo tudi kot opažne stene oziroma K. opaži). Za tak zaključek je imelo sodišče prve stopnje podlago tudi v izpovedbi tožnika in priče C.C., ki je pojasnila, da na tem delovišču ni bilo zaščitnih sten, na drugi lokaciji, kjer so tudi delali, pa so zaščitne stene bile postavljene. Navsezadnje tudi iz izpovedi priče D.D. izhaja, da sten ni bilo, saj je priča prepričljivo izpovedala o dogodku, pri katerem se je poškodoval tožnik zaradi zasutja z zemljo. V kolikor bi drugotožena stranka postavila zaščitne stene na celotnem delovišču, do nezgode sploh ne bi prišlo. Zato položitve zagatnih sten ne more uspešno dokazovati s podatki iz listine - knjige obračunskih izmer o uporabi zagatnih sten oziroma opažev v januarju 2008 v količini 448 dolžinskih metrov (priloga B2), ne glede na to, katera stranka jih je predložila v spis. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je drugotožena stranka sicer uporabljala zagatne stene, vendar ne na celotnem delovišču. Za kraj, kjer je prišlo do razpoke v jarku in zasutja tožnika, je sodišče prve stopnje sprejelo edini možni dokazni zaključek, da stene niso bile položene. V nadaljevanju obrazložitve pa je pojasnjeno, kdaj in v kakšnih okoliščinah je tudi po stališču pritožbenega sodišča prišlo do nezgode, zato do zasutja tožnika ni prišlo v fazi, ko bi bager že zasul jarek (in eventualno pred tem odstranil opaže). Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje povsem skladne z izvedenimi dokazi in si med seboj ne nasprotujejo.

O temelju odškodninske odgovornosti: Po določbi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) mora delodajalec povrniti škodo delavcu po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde - 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ).

V obravnavani zadevi gre za primer, ko je bil tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, delo na gradbišču kanalizacije v A. pa je opravljal za drugotoženo stranko, na podlagi naročila drugotožene stranke z dne 3. 12. 2007 (priloga B1) oziroma, ker naj bi bil „posojen“ drugotoženi stranki, ki je izvajala gradbena dela. Ker je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, je ta kot delodajalec odškodninsko odgovorna po 184. členu ZDR. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke pa se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava iz 131. OZ, saj, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni zagotovila pogojev za varno delo tožnika. S tem v zvezi je zmotno sklicevanje prvotožene stranke na domnevno drugačno odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010 glede temelja odškodninske odgovornosti. V navedeni zadevi je bilo dejansko stanje drugačno in sicer: - tožnik je bil zaposlen pri prvem tožencu; do nesreče je prišlo pri opravljanju del, ki so mu bila naložena kot njegove delovne naloge v zvezi s tem delovnim razmerjem; - tožnikov delodajalec (prvi toženec) kot izvajalec in drugi toženec kot naročnik gradbenih del na objektih naročnika sta sklenila pogodbo, v kateri sta med drugim določila, da bo nadzor nad opravljenimi deli izvajalca izvajal drugi toženec in da bo predpisal skupne varstvene ukrepe tudi za delavce izvajalca; - drugi toženec je bil sicer glavni izvajalec gradbenih del pri izgradnji objektov B., delodajalec tožnika pa njegov podizvajalec; - gradbeni delovodja je bil delavec drugega toženca in je nadzoroval delo na objektu, kjer so delali tožnik in še štirje delavci prvega toženca; - delavec drugega toženca je bil torej neposredni vodja tožnika; - varnostni inženir je bil prav tako delavec drugega toženca, njegova naloga je bila priprava celotnega gradbišča za (varen) začetek dela; - ves material na gradbišču (razen priročnega orodja) je bil last drugega toženca.

V obravnavani zadevi pa je dejansko stanje drugače ugotovljeno. Tožnikov delodajalec (prvotožena stranka) ni bila izvajalec del, temveč je delavce le „posodila“ drugotoženi stranki. Izvajalec del je bila drugotožena stranka. Bistveno je tudi, da za razliko od zadeve II Ips 659/2007 (toženi) stranki nista sklenili pogodbe, v kateri bi med drugim določili, kdo bo izvajal nadzor nad opravljenimi deli in kdo bo predpisal skupne varstvene ukrepe tudi za delavce prvotožene stranke. Drugotožena stranka tudi ni bila glavni izvajalec del na gradbišču, temveč le podizvajalec. Prav tako prvotožena stranka ni sklenila pogodbe o izvajanju nadzora z glavnim izvajalcem del, ki naj bi bil po izpovedi direktorja drugotožene stranke V. ali pa K.. Zato je v zadevi II Ips 659/2007 sodišče, zaradi pogodbeno natančno določenih obveznosti glede izvajanja nadzora nad delavci in predpisovanja varnostnih ukrepov, lahko kot odškodninsko odgovornega štelo le naročnika del in ne podizvajalca (tožnikovega delodajalca).

V konkretni zadevi pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in njegovih sodelavcev, prav tako takrat zaposlenih pri prvotoženi stranki, C.C. in D.D. pravilno ugotovilo, da prvotožena stranka kot delodajalec delavcev ni podučila o varnem delu pri izkopavanju kanala niti ni izvajala nadzora nad njihovim delom. Prav tako ni pogodbeno določila s podizvajalcem del (drugotoženo stranko) skupnih varnostnih ukrepov pri delu na gradbišču. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem kršila določbo

5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999 in 64/2001; ZVZD), ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom ter v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V tem smislu je dolžan tudi po 5. alineji 15. člena ZVZD usposabljati delavce za varno delo. Po 24. členu ZVZD je delodajalec dolžan delavca usposobiti za varno delo ob sklenitvi delovnega razmerja, prav tako pa tudi ob razporeditvi na drugo delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Prav za tak primer pa v obravnavani zadevi gre, saj je tožnik pričel delati v jami, takšnega dela pa do tedaj še ni opravljal. Prvotožena stranka tožnika ni ustrezno seznanila o nevarnostih pri delu v jarku, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, čeprav tožnik do tedaj ni delal na na takih delih, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni izvajala nadzora nad tožnikovim delom. Direktor prvotožene stranke je v spornem času le enkrat prišel na delovišče, ker je delavcem prinesel denar za malico, pa še takrat si ni ogledal samega delovišča, čeprav mu je to tožnik predlagal, temveč je po izpovedi tožnika ostal približno 50 metrov oddaljen od jaška, ker si ni hotel umazati čevljev. Direktor tožene stranke se tudi ni odzval vabilu za zaslišanje, da bi pojasnil eventualne ukrepe, ki jih je sprejel za varno delo tožnika in ostalih zaposlenih, ki so delali na gradbišču v A.. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da tožnik ni bil poučen o tem, kakšen namen imajo podporne stene in kakšne nevarnosti pretijo delavcem v jami. Prav tako je na podlagi izpovedi priče B.B. ugotovilo, da teren ni bil kompakten, temveč nasut, kar naj bi vedeli vsi in da je priča naročila delavcem, da naj pazijo. Ta ugotovitev še bolj potrjuje pravilnost sklepanja sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka kršila dolžno ravnanje v skladu s 5. členom ZVZD ter da obstaja tudi vzročna zveza med kršitvijo dolžnosti usposabljanja tožnika in opustitvijo zagotovitve ukrepov za preprečevanje nevarnosti pri delu in škodnem dogodku, podana pa je tudi krivda prvotožene stranke.

Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 83/2005) je v spornem obdobju v Prilogi IV, točka 12.3. določala, da je izkop v globino več kot 100 cm potrebno obvezno opravljati ob izvajanju varnostnih ukrepov, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti z bočnih strani in usip izkopanega materiala (z zagatnimi stenami, razpiranjem ali ureditvijo brežin ob upoštevanju kota notranjega trenja zemljine). Ob zgornjem robu izkopa je obvezno zagotoviti vsaj 100 cm širokega prostega pasu (prostora), na katerem ni dovoljeno odlaganje materiala ali ga uporabljati za transportne poti. Izkop, kakor tudi razpiranje brežin, je potrebno izvajati strokovno, po ustreznih normativih in statičnih izračunih pod neposrednim vodstvom vodje posameznih del. Ob tem je treba upoštevati tudi možnost vdora vode in povečanega tlaka v izkopanih stenah ali zagatah. Ob površinah, po katerih se odvija promet, morata biti zavarovanje in stabilnost brežin predhodno dokazana z upoštevanjem pričakovane obtežitve. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje do nezgode prišlo na globini večji od 1,5 m, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi morala drugotožena stranka uporabljati zaščitne opaže in tako preprečiti zrušitev zemeljskih plasti. Ker naj bi po izpovedbi priče B.B. „vsi vedeli“, da je teren nasut in ni kompakten, pa bi morala drugotožena stranka, po stališču pritožbenega sodišča, uporabljati zaščitne stene tudi, če bi bil izkop manjši od enega metra, kar pa glede na navedeno ni bil. Zato sploh niso pravno odločilne navedbe drugotožene stranke, ko izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o globini izkopa, na kateri je prišlo do zasutja tožnika. Drugotožena stranka mora z izvajanjem ustreznih ukrepov stalno paziti, da ne pride do usipa izkopanega materiala, ki bi lahko ogrozil delavca, zato se ne more razbremeniti odgovornosti, če stene postavi šele na globini 1m in več. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje, tudi na podlagi izpovedbe priče B.B. ugotovilo, da je prišlo do nezgode na globini 1,5 m ali več, torej ko bi drugotožena stranka tudi po Uredbi morala uporabljati zaščitne opaže, tudi če bi bil teren kompakten. Zato je s svojim ravnanjem kršila obveznost zagotavljanja varnega dela delavcem ter je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala tožniku.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je do nesreče prišlo pri naravnavanju druge cevi na že položeno cev. Drugotožena stranka to ugotovitev neutemeljeno izpodbija z izpovedjo tožnika, da je v trenutku nesreče razgrinjal nasut material in da ni naravnaval cevi. Bistveno je, da je bilo treba nasuti material naravnati, da bi se sploh lahko naravnala nova cev na že položeno. Zato v tem delu ne gre za nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje. Vsa dela v jami še niso bila opravljena. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje, ko gre za pripravo podlage za novo cev, pa hkrati tudi pomeni, da je prejšnja cev že v jami. Zato ni nelogično, da je tožnika pri delu zasulo in stisnilo ob cev, ki je bila v jami. Iz tega razloga tudi glede ugotovitev sodišča prve stopnje o okoliščinah, pri katerih je prišlo do nesreče, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Odločilno je, da toženi stranki nista dokazali, da bi bil tožnik v jami takrat, ko “tam ne bi imel kaj iskati“, torej ko bi bila podlaga za položitev cevi pripravljena oziroma cevi že naravnani in ustrezno spojeni oziroma ko bi bager zasul tako pripravljeni cevi.

Glede na navedeno je podan temelj za solidarno odškodninsko odgovornost obeh toženih strank po 1. odstavku 186. člena OZ, saj sta obe toženi stranki skupaj povzročili škodo. Prav tako tožnik ni soodgovoren za nastalo škodo v smislu določbe 1. odstavka 171. člena OZ, saj prva in druga tožena stranka nista zagotovili ustreznega usposabljanja za delo in varnih pogojev, kljub temu, da je bil teren, kjer je prišlo do zasutja, nekompakten.

K odločitvi glede višine odškodnine: Prvotožena stranka glede višine odškodnine navaja, da ni šlo za kompliciran zlom stegnenice, prav tako zatrjuje, da je za posledice kriv tožnik, ker ni upošteval zdravniških navodil ter tudi ni opravil posega odstranitve vijakov iz stegnenice. Drugotožena stranka pa v pritožbi predvsem izpodbija temelj svoje odškodninske odgovornosti, glede višine odškodnine le navaja, da se tožnik ni ukvarjal s košarko in da zaradi tega ne more trpeti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato glede prisojene odškodnine za materialno škodo po 174. členu OZ sodišče druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega sodišča le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je tožnik dokazal stroške zdravljenja v toplicah A. v R. (račun S. d.o.o. št. ... z dne 7. 8. 2008 za 407,44 EUR, izvedeni dokazni postopek pa tudi daje podlago za zaključek, da je tožnik potreboval tujo pomoč, ki jo je plačal v znesku 900,00 EUR (15,00 EUR na dan). Pri tem, kot bo navedeno v nadaljevanju, tožniku ni mogoče očitati krivde glede posledic škodnega dogodka.

Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen OZ, ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Tožnik je dne 14. 12. 2007 utrpel zlom stegnenice, ko je prišlo pri izkopu zemlje do vdora zemlje, ki ga je zasula do pasu. Takoj po dogodku je bil pripeljan v Klinični center C., kjer je bil takoj po predoperativnih preiskavah v splošni anesteziji opravljen operativni poseg. Izvedena je bila repozicija ter ostesinteza stegnenice z intermedularnim žebljem z zaklepnimi vijaki po predhodnem povrtavanju intermedularnega kanala. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine za negmotno škodo upoštevalo ugotovitve izvedenca prim. E.E., dr. med, spec. kirurga - travmatologa iz izvedenskega mnenja z dne 11. 6. 2012, iz katerega izhaja, da je tožnik trpel hude bolečine tri do štiri dni po operativnem posegu, zaradi katerih je prejemal analgetike v obliki infuzij in injekcij, 2,5 meseca je trpel bolečine srednje intenzitete, nato izmenično srednje in lahke bolečine do konca zdravljenja dne 17. 11. 2008, ko je bil zlom zaraščen. Lahke bolečine s posledično blagim šepanjem, posebej pri obremenjevanju, forsirani hoji ter spremembah vremena, pa ima še sedaj. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v času šestdnevne hospitalizacije tožnik imel boleče vsakodnevne preveze, po enem tednu so mu odstranili šive, bil pa je tudi skupaj 8 krat na RTG preiskavi, imel 16 ambulantnih pregledov in 6 pregledov pri kirurgu. Bergle je moral uporabljati do okvirno 26. 5. 2008, torej pol leta po nezgodi. Iz tega naslova je tožnik uveljavljal 9.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je pravilno prisodilo 9,3 povprečnih plač na zaposlenega v RS to je 7.781,84 EUR, kar je utemeljilo s prisojenimi odškodninami za podobne primere.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa, za kratkotrajen strah pa le, če je bilo zaradi tega v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za strah v višini 973,73 EUR, eno povprečno neto plačo v RS, uveljavljal pa je plačilo v znesku 1.500,00 EUR. Pritožbi v tem delu ne moreta biti utemeljeni, saj je prisojeni znesek glede na sam dogodek, ko je bil tožnik v jami nenadoma „živ zakopan“ in je torej utrpel intenziven primarni strah, ko ga je bilo treba odkopavati, dejansko minimalna. Vendar pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo, saj se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil. Tudi kasnejši dogodki, predvsem operacija v polni anesteziji ter dolgotrajna rehabilitacija je pri tožniku utemeljeno povzročila sekundarni strah za izid zdravljenja, še posebej glede na poklic zidarja, ki ga opravlja, ob upoštevanju starosti 34 let ob samem dogodku, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da ni bilo gotovo, da se bo poškodba uspešno sanirala. Prvotožena stranka neutemeljeno navaja, da ta strah ni podan, ker naj tožnik ne bi upošteval navodil zdravnika. Utemeljeno je namreč sklepati, da je do saniranja poškodb sekundarni strah obstajal, že primarni strah pa dosega višino, ki jo je tožniku (za celoten strah) sodišče prve stopnje prisodilo.

Glede trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodni izvedenec ugotovil, da ima tožnik zaradi posledic poškodbe ovirano gibljivost kolčnega sklepa lažje stopnje in lažje šepanje. Oviran je pri vsakdanjem delu, lahko pa tudi pri športu. Zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da zaradi tega trpi duševne bolečine. Sodišče je tudi ugotovilo, da lahko svoje delo še opravlja, vendar z večjim naporom. Ob upoštevanju starosti mu je prisodilo znesek 6 povprečnih plač, to je 5.836,38 EUR od vtoževanih 17.000,00 EUR. Tudi ta znesek je kvečjemu na spodnji meji primerljivih odškodnin za podobne primere, pri tem pa je treba zavrniti kot povsem neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je tožnik za posledice kriv sam, ker se naj ne bi držal navodil zdravnika in ni opravil odstranitve vijakov. Izvedenec neodstranitve vijakov ni povezoval s šepanjem, temveč je pojasnil, da se subtrohanterni zlom nahaja blizu kolčnega sklepa. Zaradi brazgotin po poškodbi in po operativnem posegu in uvajanju intermedularnega žeblja, kar je vse v bližini kolčnega sklepa, je posledično ovirana mehanika kolčnega sklepa. Izvedenec ni trdil, da bi z odstranitvijo vijakov postala gibljivost spet prvotna, prvotožena stranka pa na mnenje izvedenca ni imela pripomb tako po prejemu mnenja kot tudi ne na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2012, zato te pritožbene trditve pomenijo novoto, ki je sodišče druge stopnje niti ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Poleg tega pa so, kot že rečeno, tudi neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik zaradi posledic oviran pri športu. Drugotožena stranka s tem v zvezi navaja igranje košarke, ki pa ga očitno povezuje le z osebami, ki so višje rasti in ki imajo v bližini doma tudi ustrezne športnoinfrastrukrtine objekte. Takšno stališče je povsem nesprejemljivo. Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti namreč pripada tudi oškodovancem, ki se zaradi poškodbe težje rekreativno ukvarjajo s športnimi aktivnostmi. Pri tem torej ne gre za osebe, ki bi se pred poškodbo profesionalno ukvarjale s športom. Prav tako ni nujno, da morajo igrati košarko na za to predvidenem igrišču, ne pa tudi doma, npr. pred hišo. Drugotožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje videlo tožnika in se prepričalo, da je nižje rasti in da gre lahko na gradbišču v cev premera 1 metra. Vendar pa ne pojasni, koliko bi moral biti tožnik visok, da bi po njenem mnenju bil upravičen do odškodnine oziroma da bi se sploh lahko ukvarjal s košarko. Zato takšne navedbe ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ostale pritožbene navedbe pa niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), predvsem ne navedbe prvotožene stranke, da bi moral tožnik zavrniti delo oziroma da ne gre za intelektualen napor, da delavec pred zasutjem zapusti jamo. Kot je bilo pojasnjeno, pa do nezgode sploh ni prišlo pri zasutju jame z bagerjem. Prav tako niso relevantne pritožbene navedbe drugotožene stranke glede tožnikove izobrazbe. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da bi moral biti tožnik poučen o delu v jami, ter se je na njegovo izobrazbo navezalo le glede na ugotovitev, da ni bil poučen o delu v gradbeni jami. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Op. št. (1): prim. Lojze Ude, ..[et al]: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2009, knjiga 3, str. 287.