Jedro

Če dolžnik predlaga, da sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino, mora izkazati, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep o izvršbi.

Dolžnica je dolžna upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 18.980,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo predlagano izvršbo z dodatnim izvršilnim sredstvom (izvršbo na nepremičnino) zaradi izterjave 570.040,50 SIT (oz. sedaj še za približno 370.040,50 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter stroškov izvršbe, odmerjenih na 37.350,00 SIT.

Zoper sklep pravočasno ugovarja dolžnica. V ugovoru navaja, da je vrednost parcele št. 603/10 k.o... po višini popolnoma nesorazmerna z višino upnikove terjatve. Če bi sodišče pristopilo k "nepremičninski izvršbi", je glede na upnikovo terjatev primerna edino prodaja dela zemljišča (njive), ki je tudi evidentirana v zazidalnem načrtu obrtne cone ... Dolžnica se še sprašuje, ali je res potrebno povzročati takšne skrbi materi, ki se z dvema otrokoma težko prebija skozi življenje.

Upnik je na ugovor odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev.

Sodišče prve stopnje je štelo, da ugovor ni utemeljen, zato ga je poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Ugovorne navedbe o dolžničinem premoženjskem stanju v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ; Ur. l. RS 51/98) niso ugovorni razlog.

Kolikor pa je mogoče navedbe v ugovoru razumeti kot predlog dolžnice, naj sodišče dovoli izvršbo na drugo nepremičnino, je potrebno uporabiti določbe četrtega odstavka 34. člena ZIZ in četrtega odstavka 169. člena ZIZ. V skladu z določbo četrtega odstavka 34. člena ZIZ lahko dolžnik namesto tistega sredstva izvršbe, ki ga je predlagal upnik, predlaga drugo sredstvo, če to zadošča za poplačilo terjatve. V skladu z določbo četrtega odstavka 169. člena ZIZ sodišče ugodi predlogu, če dolžnik izkaže za verjetno, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom ali s prodajo druge nepremičnine. Dolžnica v ugovoru sicer predlaga, da se proda del zemljišča, ki je evidentiran v zazidalnem načrtu obrtne cone..., vendar iz ugovora ni mogoče razbrati za katero zemljišče (oz. del katerega zemljišča) naj bi šlo. Predvsem pa dolžnica ni zatrjevala in tako tudi ni izkazala, da bo terjatev z drugim izvršilnim sredstvom poplačana.

Ker torej dolžničin ugovor ni obrazložen v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ (dolžnica ne navaja pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi ga utemeljila, prav tako pa ne predlaga dokazov), ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neutemeljenega. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno ugovor na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljen zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upniku priznalo stroške odgovora na ugovor. Ker bi sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ štelo, da so dolžničine navedbe v ugovoru resnične, predstavljajo stroški odgovora na ugovor potrebne stroške v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V skladu z določbo 16. člena Odvetniške tarife je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (87,40 SIT), število točk pa ob opravi dejanja. Stroške dolžnika predstavljajo stroški za sestavo odgovora na ugovor (priglašenih 200 odvetniških točk), torej 17.480,00 SIT. Stroškov za posvet s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, saj gre za stroške, ki so vsebovani pri sestavi odgovora. Priznalo pa je stroške sodne takse za odgovor na ugovor v višini 100 točk (tar. št. 1/3), kar znaša 1.500,00 SIT.