Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP potem, ko je zoper prvostopenjsko sodbo že vložil pritožbo. To pomeni, da je prošnjo za BPP za zastopanje v kazenskem postopku na prvi stopnji vložil po zaključku te faze kazenskega postopka, zato do nje ni upravičen.

V kazenskih zadevah pri odločanju o dodelitvi BPP obdolžencem ne gre za enako presojo, kot je bila urejena v ZKP.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 842/2014 z dne 20. 11. 2014 se odpravi v delu, v katerem je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na drugi stopnji v kazenskem postopku I K 60463/2011 Okrajnega sodišča v Kranju, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 276,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo, vloženo 12. 9. 2014, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v kazenskem postopku I K 60463/2011 Okrajnega sodišča v Kranju.

Iz obrazložitve izhaja, da za dodelitev BPP ni izpolnjen vsebinski kriterij iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Organ med drugim izraža stališče, da je treba na podlagi izoblikovane sodne prakse pri odločanju o upravičenosti BPP v kazenskem postopku upoštevati osebnost obdolženca, težo očitanega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika ter druge okoliščine, ki kažejo, da prosilec potrebuje pravno pomoč, ki se zagotavlja iz javnih sredstev. Poudarja, da je bil tožnik od leta 2011 že večkrat pravnomočno obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje, da iz izdane nepravnomočne sodbe v omenjeni zadevi izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za zapleteno dejansko in pravno stanje, zaradi česar prosilec ne bi razumel, česa je obdolžen, prav tako pa ni razvidno, da se ne bi bil sposoben sam zagovarjati. Poleg tega v prošnji ni navedel nobenih razlogov, ki bi utemeljevali vložitev pritožbe in dodelitev BPP. Ker mu pošten postopek zagotavljajo tudi načela kazenskega postopka, njegov predlog za dodelitev BPP pa je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in v očitnem nesorazmerju z načeli pravičnosti in morale, je treba njegovo prošnjo zavrniti.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ima vsakdo pravico, da se v kazenskem postopku brani z zagovornikovo strokovno pomočjo. Če ne gre za primere, ko je obramba obvezna, se obdolženec torej sam odloči, ali se bo branil brez ali s strokovno pomočjo. Če si odvetnika ne more zagotoviti sam, je to dolžna storiti država. Meni, da je organ v delu, v katerem je presojal tožnikovo možnost za uspeh v kazenskem postopku, posegel v domnevo nedolžnosti in se postavil v vlogo kazenskega sodišča. Poudarja, da ZBPP ne predvideva drugačne obravnave prosilcev v kazenskih zadevah, kar pa ne pomeni, da drugačne in posebne narave kazenskega postopka ne bi bilo treba spoštovati. Organ se neutemeljeno sklicuje tudi na vezanost kazenskega sodišča na načelo iskanja materialne resnice, saj funkcija sodišča ni enaka funkciji zagovornika, funkcije posameznih subjektov v kazenskem postopku pa ne prenesejo medsebojnega združevanja v eno osebo.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja svoja stališča iz izpodbijane odločbe in se pri tem sklicuje na več sodb tega sodišča (II U 112/2012, IV U 117/2013, II U 226/2014). Poudarja, da se BPP v kazenskem postopku (zunaj primerov iz 70. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP) zagotavlja po določbah ZBPP, torej če ni v očitnem nasprotju z načelom pravičnosti. Po njenem je ta zakonska določba vsebinsko skladna z določbo c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Poudarja še, da tožnik v svoji prošnji ni podal nobenih navedb oziroma predlagal dokazov glede svojih osebnih okoliščin, ki jih navaja v tožbi, tudi sicer pa ni bila ugotovljena njegova zdravstvena nezmožnost za obrambo, kar kaže, da se je sposoben samostojno braniti. Zato je zadeva očitno v nasprotju z načelom pravičnosti, saj se v takšnem procesnem položaju tožnik ni znašel prvič. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

V skladu z prvim odstavkom 11. člena ZBPP lahko oseba zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka (npr. ob začetku sodnega postopka, kakor tudi v katerikoli fazi postopka, ki že teče). Po drugem odstavku istega člena dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena, razen v primeru iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona.

Iz navedenih določb izhaja, da BPP razen v omenjenem primeru ni mogoče odobriti za stroške postopka in za dejanja pravne pomoči, opravljena pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1701/2006. V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP potem, ko je zoper prvostopenjsko sodbo že vložil pritožbo. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je organ njegovo prošnjo prejel 12. 9. 2014 (priporočeno po pošti je bila poslana dan prej), tožnik pa ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega organa, da je njegov zagovornik pritožbo vložil 26. 8. 2014. To pomeni, da je prošnjo za BPP za zastopanje v kazenskem postopku na prvi stopnji vložil po zaključku te faze kazenskega postopka, zato po prej povedanem do nje ni upravičen. Iz spisov pa ni razvidno, da bi šlo za primer iz omenjene določbe 25. člena ZBPP. Ta določa, da v nujnih primerih, ko prosilec ne predloži napotnice o upravičenosti do BPP v obliki prvega pravnega nasveta, se mora oseba, ki nudi BPP v obliki prvega pravnega nasveta, na podlagi prosilčevih lastnih navedb o dohodkih, prejemkih in premoženju prosilca in njegove družine, na hiter in primeren način prepričati o finančnem stanju prosilca. V primeru, da prosilec pridobi pravico do brezplačnega prvega pravnega nasveta, mora nemudoma, najpozneje pa v treh dneh, pri pristojnem organu za BPP zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki prvega pravnega nasveta, ter napotnico o brezplačni pravni pomoči posredovati osebi, ki mu je prvi pravni nasvet nudila. Če prosilec v navedenem roku ne predloži napotnice za nudenje brezplačne pravne pomoči, mora osebi, ki je prvi pravni nasvet nudila, ta pravni nasvet plačati.

Glede na navedeno in ker bo tožnik v primeru ponovljenega postopka na prvi stopnji lahko ponovno zaprosil za BPP, je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev prošnje za BPP pred sodiščem na prvi stopnji, zavrnilo iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi (tretja alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V preostalem delu je tožba utemeljena.

Napačna je sicer tožnikova domneva, da naj bi organ v izpodbijani odločbi štel, da tožnik izpolnjuje finančni pogoj za pridobitev BPP. V 7. točki obrazložitve je namreč izrecno navedel, da tega kriterija ni preverjal, saj to na odločitev o zavrnitvi prošnje ne bi vplivalo. Po določbah, ki jih navaja, mora namreč prosilec za pridobitev BPP izpolnjevati tako finančni kot vsebinski kriterij. Se pa sodišče strinja, da je upravni organ v obravnavanem primeru nepravilno razlagal interes pravičnosti za dodelitev BPP v kazenskih zadevah, saj je pri tem izhajal iz zmotnega stališča, da je ta interes iz ZBPP enak interesu pravičnosti iz črtane določbe 71. člena ZKP.

V skladu s prvim odstavkom 1. člena ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01) je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po drugem odstavku istega člena se za sodno varstvo po tem zakonu šteje tudi varstvo pred obtožbami v kazenskih zadevah.

Pri odločanju o tem, ali je prosilec upravičen do BPP, se ne presoja le njegovo premoženjsko stanje (finančni pogoj iz 13. člena ZBPP), ampak tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP (prvi odstavek 24. člen), v konkretnem primeru torej okoliščine in dejstva v omenjeni tožnikovi kazenski zadevi zaradi kaznivih dejanjh goljufije. V okviru tega pogoja se kot take okoliščine upošteva predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja prvega odstavka 24. člena) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz navedenih določb izhaja, da se BPP dodeli, če ne obstoji katera od okoliščin v zvezi z zadevo, ki je predmet obravnave v sodnem postopku, ki bi očitno kazala, da dodelitev BPP ni smiselna bodisi zato, ker je zadeva, v zvezi s katero prosilec prosi za BPP, očitno nerazumna oziroma je prosilčevo pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če prosilec očitno zlorablja inštitut BPP itd. V omenjenem tretjem odstavku se sicer pojavljata besedni zvezi „pričakovanje ali zahtevek“ in „pričakovanje ali zahteva“, vendar pa sodišče meni, da se oboje nanaša na zadevo, v zvezi s katero je vložena prošnja za BPP, saj na to jasno kaže uvodni stavek prvega odstavka 24. člena. Poleg tega ZBPP tožnikovo zahtevo (vlogo) za odobritev BPP terminološko označuje kot prošnjo (prim. npr. 11., 20. in naslednje člene ZBPP).

V zadevi je torej sporno, ali je tožnikovo pričakovanje glede kazenske zadeve, v kateri teče pritožbeni postopek, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zaradi česar po stališču organa ni upravičen do BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka presojala tožnikovo upravičenost do BPP z vidika vprašanja, ali v tej zadevi, ko ni pogojev za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (primeri obvezne obrambe iz 70. člena ZKP), tako ravnanje terja interes pravičnosti, da bi se s tem zagotovila dejanska enakost strank v kazenskem postopku (torej državnega tožilca in tožnika kot obdolženca). S tem je organ dejansko odločal o vprašanju, ki ga je do sprememb ZBPP (Uradni list RS, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP-B) urejal ZKP v prvem odstavku 71. člena. Ta je omogočal, da je bil v primerih, ko ni bilo pogojev za obvezno obrambo, obdolženec pa si po svojih gmotnih razmerah ni mogel sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, če je bilo to v interesu pravičnosti. Pri odločanju, ali je postavitev takega zagovornika v interesu pravičnosti, je sodišče upoštevalo obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne specifične okoliščine, ki so kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 242/2007). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tudi upravni organ v tej zadevi nekatere od teh okoliščin upošteval pri odločanju o tem, ali je treba tožniku zaradi zagotovitve poštenega postopka, torej zaradi pravičnosti v smislu 71. člena ZKP, postaviti zagovornika.

Po presoji sodišča je organ na podlagi ugotovitve, da tožnik ne bi bil upravičen do zagovornika v smislu 71. člena ZKP, nepravilno štel, da bi dodelitev BPP nasprotovala načelom pravičnosti in morale iz ZBPP.

Da interesa pravičnosti iz 71. člena ZKP in načel pravičnosti in morale iz 24. člena ZBPP ne gre enačiti, izhaja že iz obrazložitve predloga ZBPP (Poročevalec DZ, št. 77/00). V njej je med drugim navedeno, da ZKP ureja posebno obliko BPP in predvideva tudi možnost, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, da pa predlagatelj ocenjuje, da teh oblik BPP zaradi sprejetja tega zakona ne gre razveljavljati, ter še, da se je odločil, da veljavne predpise ohrani in da s tem strankam možnost izbire med možnostmi iz predlaganega zakona (torej ZBPP, op. sodišča), ki so nedvomno širše /.../.

To pomeni, da se je predlagatelj zakona zavedal različnosti ureditve glede postavitve zagovornika po 71. členu ZKP in z vidika ZBPP. Zato je omenjeni drugi odstavek 1. člena ZBPP že v času uveljavitve predvideval BPP, namenjeno uresničevanju sodnega varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah. Obenem je v 3. členu dopustil, da je z zakonom lahko BPP drugače urejena kot v ZBPP, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno (prvi odstavek). V teh primerih, ko se je BPP uveljavljala po posebnem zakonu, so se določbe ZBPP uporabljale le glede vprašanj, ki niso bila urejena s posebnim zakonom (drugi odstavek). Tudi iz Poročevalca DZ, št. 77/00, izhaja, da se je ZBPP v primerih odločanja o BPP po specialnih zakonih uporabljal subsidiarno.

Šele ZBPP-B je v 38. členu določil prenehanje uporabe 71. člena ZKP, v obrazložitvi k tej spremembi (Poročevalec DZ, št. 131/07) pa je bilo kot razlog navedeno, da je z vidika enakopravnosti upravičencev do BPP smotrno, da se ohrani le en postopek, drugi pa ukine.

Navedeno pomeni, da do razveljavitve 71. člena ZKP ni prišlo zato, ker bi bila ta oblika BPP in pogoji zanjo vključeni že v ZBPP, ampak iz razloga smotrnosti in izenačitve vseh prosilcev za BPP ne glede na vrsto postopka. S tem je tudi za obdolženca v kazenskem postopku predvidena le možnost pridobitve BPP po ZBPP in pod enakimi pogoji, kot veljajo za prosilce v drugih sodnih postopkih. Ker ZBPP-B kljub prenehanju uporabe 71. člena ZKP ni posegel v določbe ZBPP in ni predpisal posebnih pogojev, s katerimi bi bile upoštevane posebnosti kazenskega postopka oziroma položaja obdolženca v primerjavi s strankami npr. v pravdnih postopkih, ni mogoče govoriti niti o tem, da je bila vsebina 71. člena ZKP prenesena v ZBPP.

Ker torej ZBPP, ZKP ali kakšen drug zakon pravice obdolžencev do BPP ne urejajo drugače, kot je to predvideno v ZBPP za tožene stranke v drugih postopkih, daje povedano po prepričanju sodišča podlago za sklep, da interes pravičnosti iz 71. člena ZKP ni identičen načelom pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki bi jim moralo nasprotovati prosilčevo pričakovanje glede kazenske zadeve. To, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma da mu bo v nasprotnem primeru ob upoštevanju vseh okoliščin njegovega primera izrečena primerna kazenska sankcija, pa že po naravi stvari ne more biti v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti ali morale. V kazenskih zadevah pri odločanju o dodelitvi BPP obdolžencem torej ne gre za enako presojo, kot je bila urejena v ZKP. Zato se toženka v odgovoru na tožbo neutemeljeno sklicuje na procesno pravico iz c) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki ureja pravico do zagovornika v primerih, ko obramba ni obvezna, obdolženec pa nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, zato ga mora dobiti brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti.

Organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer sklicuje na sodno prakso tega sodišča, v skladu s katero je odločal, in našteva tudi zadeve, vendar pa je sodišče v tej sodbi obrazložilo, zakaj se ne strinja z izpodbijano odločbo (enaka stališča je zavzelo že v zadevah I U 1643/2011, I U 1807/2012, I U 1850/2012, I U 1935/2012 in I U 230/2014) in s tem tudi, zakaj ta odločitev odstopa od drugih odločitev sodišča v primerljivih zadevah. Vrhovno sodišče RS, ki je pristojno za zagotavljanje enotne sodne prakse, pa doslej o tem vprašanju še ni odločalo.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v preostalem delu odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Pri tem je upoštevalo, da je bila prošnja za BPP tudi za postopek na drugi stopnji vložena po vložitvi pritožbe, kar pa ne pomeni, da do odločitve ne bodo opravljena procesna dejanja, kjer bo navzoč zagovornik (npr. na seji pritožbenega senata).

Čeprav je sodišče delno ugodilo tožbi, so stroški tega sodnega postopka oziroma nagrada za odvetnikovo delo enaki, kot če bi tožnik uspel v celoti. Zato je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Sodišče mu je zato v okviru zahtevka priznalo v tožbi priglašeno nagrado za postopek v višini 206,70 EUR in materialne stroške v znesku 20,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je od tega zneska odvetnik upravičen še do priglašenega 22 % DDV, to je 49,87 EUR. Sodna taksa se v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).