Jedro

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da imetnica psa v času škodnega dogodka ni bila toženka, pač pa njena mati, saj je bila slednja tista, ki ga je imela v varstvu in pod nadzorom. Vprašanje, kakšen nadzor je izvajala imetnica, ki ni toženka, zato ni relevantno, in so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki zoper pomanjkljiv dokazni postopek, češ da ni bil dovolj izveden za razjasnitev okoliščin nadzora in konkretnega nastanka škodnega dogodka. Toženka, čeprav lastnica, ni tista, ki bi bodisi objektivno bodisi krivdno odgovarjala za škodo, ki jo je njen pes povzročil, ker v času povzročitve škode ni bila njegova imetnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi pasjega ugriza, ker je ugotovilo, da toženka ni odgovorna za to škodo, ker v času njene povzročitve ni bila imetnica psa X., ki je toženca ugriznil. 2. Proti sodbi se tožnik pritožuje, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je pomanjkljivo opravilo dokazni postopek, saj je zaslišalo le pravdni stranki, ne pa tudi toženkine matere in tožnikovega prijatelja, ki sta bila ob škodnem dogodku navzoča. Opozarja, da je bila toženka tista, ki bi morala dokazati, da je poskrbela za ustrezno nadzorstvo nad psom in meni, da tega ni storila. Očita, da sodišče tudi ni raziskalo toženkine objektivne odgovornosti. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča o tem, da dostop na parcelo zaradi ograje ni možen, saj ograja spodaj ni pričvrščena in omogoča nemoteno gibanje živali. Tabla z opozorilom „hud pes“ je bila zaraščena in slabo vidna, pritožnik pa opozarja tudi na sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 2303/2010, da taka tabla še ne pomeni razbremenitve odgovornosti. Glede menjave nadzorstva nad psi med materjo tožnik pravi, da ni bil seznanjen. Meni, da je ugotovitev, da je bila toženkina mati usposobljena za varstvo psov, brez podlage. Nadalje očita, da je sodišče brez ustreznega strokovnega znanja zaključilo, da pes ni nevarna žival. X. je v kratkem času ugriznil njega in tudi A. A. Gre za pomanjkanje varstva in pomanjkanje osnovne človeške olike. Navaja, da se mu je toženka zahvalila, da je ni prijavil policiji. To kaže, da se je zavedala svoje odgovornosti.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelile svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Meni, da izvajanje dodatnih dokazov ni bilo potrebno in da je sodišče to ustrezno pojasnilo, izvedenec kinološke stroke pa je bil predlagan le po potrebi. Tožnikove navedbe so bile izredno pomanjkljive, na kar je v odgovoru na tožbo tudi opozorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes, je opredeljena v 158. členu OZ. Ta člen ne predvideva solidarne odgovornosti imetnika in lastnika živali, ampak določa zgolj odgovornost njenega imetnika. Po prvem odstavku 158. člena OZ je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Po drugem odstavku 158. člena OZ pa je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Imetnik psa je torej širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Določbo 158. člena OZ je treba razlagati tudi v povezavi s splošnimi določbami od 149. do 153. člena OZ. Po 150. členu OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, po prvem odstavku 152. člena OZ pa namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. Po četrtem odstavku 152. člena OZ je za škodo, ki nastane od nevarne stvari, odgovoren tudi imetnik, ki je nevarno stvar zaupal osebi, ki ni bila usposobljena ali upravičena z njo ravnati.1

6. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je, kdo je bil v konkretnem primeru v smislu zgoraj citiranih določb OZ imetnik psa in je bil kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri je pojem imetnika psa, ki odgovarja za škodo povzročeno s strani psa drugim, širši od pojma lastnika psa, je enotna in ustaljena. To je vsak tisti, ki mu je pes zaupan oziroma ga ima v varstvu, oskrbi in pod nadzorom, pa čeprav formalno pravno ni njegov lastnik.2

7. Drži, kar pravi pritožnik, da je trditveno in dokazno breme, da je imetnik ustrezno poskrbel za psa, na strani slednjega. A v konkretnem primeru to ni bilo odločilno pravno pomembno vprašanje, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne pasivne legitimacije, in sicer ker je ugotovilo, da v času škodnega dogodka imetnica psa ni bila toženka kot njegova lastnica, pač pa njena mati. To pa je bilo pravzaprav nesporno dejstvo, čeprav zelo skopo naslovljeno s strani obeh pravdnih strank. Razlogi, ki se nanašajo na okoliščine, ali je imetnica (torej toženkina mati) ustrezno poskrbela za psa (da je bil znotraj ograje in na verigi), zato niti niso pomembni, prav tako pa niso bili potrebni dokazi, ki bi to še natančneje pomagali razjasniti (možnost dostopa, dolžina verige, vidnost opozorilne table, potek škodnega dogodka), niti niso bili potrebni dokazi, ki bi prispevali k razjasnitvi vprašanja, ali je bil X. nevarna žival, saj tudi za nevarno žival objektivno odgovarja njen imetnik, ki ni nujno lastnik.

8. Toženka je na podlagi svojih sicer skopih navedb, ki pa jih tožnik ni prerekal, nasprotno, celo podrobneje jih je pojasnil v potrditev, s svojim zaslišanjem uspela dokazati, da v času škodnega dogodka ni bila imetnica psa, ki je tožniku povzročil škodo, tožnik pa ni uspel dokazati (niti ni za to navedel nobenih trditev), da toženkina mati ni bila usposobljena oz. primerna za imetnico.

9. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka lastnica oziroma imetnica psa, ki ga je 25. 8. 2019 ugriznil v bližini kraja ... na Hrvaškem, kjer je sam toženkin sosed. Navedel je, da je tja prišel na povabilo toženkine mame, toženke pa ob škodnem dogodku ni bilo prisotne. Toženka je na to odgovorila, da je sicer res lastnica psa, da pa je tedaj ni bilo na Hrvaškem, in da, ko je ni, je pes v ogradi in na verigi. Zaslišana je o tem povedala, da pes ni nikoli sam, brez nadzora, da je z njim bodisi sama ali pa njena mati, da se na 14 dni menjata. Obe s psmi (tudi tem konkretnim, X.) živita 7 let, mati se na pse razume.

10. Na tej trditveni in dokazni podlagi je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da imetnica psa v času škodnega dogodka ni bila toženka, pač pa njena mati, saj je bila slednja tista, ki ga je imela v varstvu in pod nadzorom. Vprašanje, kakšen nadzor je izvajala imetnica, ki ni toženka, zato ni relevantno, in so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki zoper pomanjkljiv dokazni postopek, češ da ni bil dovolj izveden za razjasnitev okoliščin nadzora in konkretnega nastanka škodnega dogodka. Toženka, čeprav lastnica, ni tista, ki bi bodisi objektivno bodisi krivdno odgovarjala za škodo, ki jo je njen pes povzročil, ker v času povzročitve škode ni bila njegova imetnica.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženka v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavila že pred sodiščem prve stopnje in bistva sploh ne zadene, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženka ni mogla koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi toženka sama (155. čl. ZPP).

1 Povzeto iz sklepa VSRS Sklep II Ips 339/2017. 2 Glej sodbo II Ips 247/97 z dne 1. 7. 1998 in sodbo II Ips 360/2001 z dne 21. 2. 2002 in II Ips 316/1998 z dne 24. 4. 1999.