Jedro

Pravno odločilnega dejstva, ki ga tožnik zatrjuje v tožbi, ali je zavarovanec tožene stranke pred zavijanjem levo vklopil levi smerokaz, sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo. Navedlo je le, da je imel smerokaz najverjetneje prižgan, kar pa za ugotovitev tega pravno pomembnega dejstva ne zadošča. Sodišče mora biti o tem dejstvu prepričano in če ga ne more zanesljivo ugotoviti, mora o njem sklepati na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeni stroški tožeče stranke so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 553.689,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.702,00 SIT od dne 29.5.1998 do plačila ter od zneska 533.987,00 SIT od dne 8.7.1998 do plačila, tožeči stranki pa je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 63.600,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo ustrezni spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, da zavarovanec tožene stranke D. D. ni povzročil kritične prometne situacije. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke upočasnjeval hitrost na približno 35 do 40 km/h in se začel približevati sredinski črti ter da je ob zmanjševanju hitrosti zagotovo prižgal tudi zavorne luči, kar naj bi tožnik moral predvideti in bi svoj način vožnje moral temu prilagoditi tako, da bi zmanjšal hitrost in zavarovanca tožene stranke, po možnosti obvozil po desni strani, je zmotna. Dejansko dokazov, da bi zavarovanec tožene stranke vklopil smerokaz, ni. Sam tožnik trdi, da zavarovanec tožene stranke ni vklopil smerokaza. Tudi izvedenec ugotavlja, da zavarovanec toženke ni imel vklopljenega smerokaza in je nepravilno in v nasprotju z določili Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) zavijal levo v večjem loku in precej pred mestom, kjer se v križišču običajno voznik ustavi. Sodba tako nima podlage v dokaznih listinah in spisu. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je imel zavarovanec toženke najverjetneje prižgan levi smerokaz. Izvedenec je jasno ugotovil, da bi moral zavarovanec toženke, če bi pred cukanjem krmila v levo in pomikanjem na levo polovico vozišča pogledal še v zunanje vzvratno ogledalo, moral opaziti tožnikovo vozilo, ki je bilo v tem trenutku že v fazi prehitevanja. Sodišče prve stopnje je tudi samo s seboj v nasprotju, ko zaključuje, da je sam zavarovanec toženke sicer zavil levo v nasprotju z določili ZVCP, da pa to še ne pomeni odgovornosti za nastalo nezgodo. Smešno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na določila 2. odst. 31. čl. ZVCP, ki dovoljuje prehitevanje po desni strani vozil, ki zavijajo levo ter še nadalje 2. odst. 35. čl. ZVCP, ki določa, da lahko voznik pelje mimo vozila po desni strani, če je voznik pred njim namero, da bo zavil levo, nedvoumno pokazal in se postavil v takšen položaj, iz katerega se da to nedvoumno sklepati. Prvič zavarovanec toženke ni nikoli nedvoumno nakazal, da bo zavil levo, saj ni vključil levega smerokaza, temveč je zgolj naglo zavil levo, nadalje pa pri vsem tem prvostopenjsko sodišče očitno pozablja, da je bil v trenutku, ko se je zavarovanec toženke odločil za zavijanje v levo, sam tožnik že na prehitevalnem pasu in je dejansko manever obvoza po desni strani tako nemogoč in skregan z logiko. Po mnenju tožnika je tako sodišče prve stopnje v celoti zmotno ugotovilo samo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je namreč iz samega izvedeniškega mnenja in tudi iz izjav tožnika in tožnikove žene jasno razvidno, da je bil tožnik že v fazi prehitevanja na nasprotnem voznem pasu, ko se je zavarovanec toženke odločil za nepravilno sunkovito vožnjo v levo, brez, da bi pri tem vklopil levi smerokaz. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da so izjave zavarovanca toženke protislovne, saj je večkrat spreminjal svoje izjave o tem, kdaj in kje naj bi opazil tožnika. Nadalje pa se v predmetni zadevi ne ugotavlja krivda za nastanek prometne nesreče, kot to zmotno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, temveč odgovornost voznika za nastalo prometno nezgodo. Podrejeno še uveljavlja, da bi glede na izvedeniško mnenje, ki po mnenju tožnika sicer daja jasen odgovor kdo je zakrivil kritično prometno situacijo, v kolikor ni moglo ugotoviti odgovornosti enega od udeležencev nezgode v celoti v zvezi z zaključkom izvedenca, da bistvenega podatka za odgovor na zastavljeno vprašanje kdo je povzročil kritično situacijo ni na razpolago, sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe 3. odst. 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožba je utemeljena. Pritožbeni očitki, s katerimi tožnik napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, v sodbi ugotovljeno dejansko stanje ter materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, so v pretežni meri utemeljeni. Sodba pa ima tudi pomanjkljive razloge, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa so tudi nejasni. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je začel prehitevati vozilo pred seboj, katerega je vozil zavarovanec toženke, ki je, ko je pripeljal v bližino odcepa lokalne ceste za smer Hrenovice, zavil levo, ne da bi pred tem s smerokazom nakazal to namero in posledično trčil v vozilo tožnika, kateri je bil že v fazi prehitevanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec toženke, ki je vozil pred tožnikom in se približeval križišču s stransko cesto, upočasnjeval hitrost na približno 35 do 40 km/h in se začel približevati sredinski črti. Ob zmanjševanju hitrosti je zagotovo prižgal tudi zavorne luči in imel najverjetneje prižgan levi smerokaz. Ugotovilo je še, da je tožnik vozil s hitrostjo od 85 do 90 km/h. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da bi moral tožnik ob dovolj pozorni vožnji zaznati namero zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo tudi, da je zavarovanec toženke manever zavijanja v levo izvedel v nasprotju s 1. odst. 43. čl. ZVCP, ker ni zapeljal do sredine križišča, temveč je zavijal po skrajšani liniji, približno pod kotom 20 stopinj in ocenilo, da ta kršitev ni v vzročni zvezi z nastalim trčenjem, ker je do nje prišlo zaradi kritične prometne situacije, ki jo je že predhodno ustvaril tožnik. Pravno odločilnega dejstva, ki ga v tožbi zatrjuje tožnik, ali je zavarovanec toženke pred zavijanjem levo vklopil levi smerokaz, pa sodišče prve stopnje v sodbi ni ugotovilo. Navedlo je le, da je imel najverjetneje prižgan levi smerokaz, kar pa za ugotovitev tega pravnopomembnega dejstva ne zadošča, saj mora biti sodišče o tem dejstvu prepričano. Če tega dejstva ne more zanesljivo ugotoviti, mora sklepati o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu (čl. 215 Zakona o pravdnem postpku - ZPP). V konkretnem primeru nosi dokazno breme za dokazovanje tega dejstva tožena stranka. Neobrazložen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke ob zmanjševanju hitrosti zagotovo prižgal tudi zavorne luči, saj dejstva, ali je pred zavijanjem, zavarovanec toženke tudi zaviral, sodišče v sodbi ni ugotavljlalo. Zaradi teh pomanjkljivosti v razlogih sodbe, zaključka sodišča prve stopnje, da kršitev zavarovanca toženke ni v vzročni zvezi s samo nezgodo, ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). Ker v sodbi niso ugotovljena vsa odločilna dejstva, natančnih napotkov sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje ne more dati, opozarja pa, da bo v ponovljenem postopku moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotoviti vsa pravnopomembna dejstva, svoje ugotovitve in zaključke pa obrazložiti tako, da jih bo mogoče preizkusiti. Predvsem bo moralo zanesljivo ugotoviti ali je zavarovanec toženke pred zavijanjem v levo vključil levi smerokaz in pri tem upoštevati, da nosi dokazno breme za dokazovanje tega dejstva tožena stranka. Tudi če bo ugotovilo, da je temu tako (da je imel vključen levi smerokaz), bo moralo ugotoviti tudi, ali je s svojim nedopustnim ravnanjem prispeval k samemu nastanku prometne nezgode. Kot kažejo dosedanji podatki spisa, predvsem izvedeniško mnenje dr. N.Č., ki ga v razlogih sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje, podlage za zaključek, da zavarovanec toženke s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku prometne nezgode, v tej fazi postopka ni. Sodišče prve stopnje se bo zato moralo opredeliti tudi do ugotovitev izvedenca v zvezi z nepravilnim ravnanjem zavarovanca toženke in svojo odločitev v zvezi s tem tudi obrazložiti. Uporaba 3. odst. 178. čl. ZOR, ki jo v pritožbi podrejeno omenja pritožnik, pa po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločbe o stroških postopka, izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.