Jedro

Ker je delodajalec delavcu redno odpoved PZ iz poslovnega razloga potem, ko je delavec odklonil sprejem odpovedi na delovnem mestu in prosil, da se mu odpoved vroči na domačem naslovu, vročil na delavčev naslov stalnega prebivališča, je sam štel, da vročitev na delovnem mestu ni bila opravljena. Zato je rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 204. člena ZDR začel teči šele z dnem vročitve odpovedi delavcu na naslovu njegovega stalnega prebivališča in ne že z dnem, ko mu je delodajalec odpoved poskušal vročiti na delovnem mestu, saj ob dejstvu, da tožena stranka ni predložila pisne zaznambe o tem, da je bilo pisanje puščeno v tožnikovi pisarni, o čemer so sicer izpovedale priče, ni gotovo, da je bila vročitev na delovnem mestu opravljena v skladu s 144. členom ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25.1.2005, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnik potem, ko je tožena stranka štela odpoved za vročeno, v nadaljevanju ni vložil tožbe na sodišče v predpisanem zakonskem roku.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, ki je štelo poskus vročitve odpovedi na delovnem mestu dne 28.1.2005 kot odločilno dejstvo, pri čemer ne upošteva okoliščine, da mu je bila odpoved kasneje ponovno vročena po pošti. Sam je želel, kar je vročevalcu izrecno navedel, da se mu pošlje odpoved na domači naslov, da bi se z njeno vsebino v celoti seznanil. Če bi tožena stranka upoštevala vročanje na delovnem mestu za uspešno, potem ne bi bilo podanih nikakršnih razlogov, da bi mu odpoved poslala še po pošti.

Očitno je menila, da poskus takšne vročitve ni uspel. V skladu z navedenimi razlogi je mnenja, da mu je pravilno začel teči rok za vložitev tožbe od dne 10.2.2005 dalje, ko je prejel odpoved na podlagi poštnega vročanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da samo odloči o tožbenem zahtevku oz.

podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo v izpodbijanem sklepu ne strinja, kar navedeno utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz uradnega zaznamka na pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožena stranka dne 28.1.2005 poskušala vročiti tožniku odpoved na delovnem mestu v skladišču, vendar tožnik odpovedi ni hotel sprejeti. Izrazil je željo, da se mu pošlje odpoved na dom, o čemer so vročevalci napravili uradni zaznamek.

Nato je tožena stranka po izpovedbah prič predložila pisno odpoved v tožnikovo pisarno, vendar o takšnem postopanju ni predložila nikakršne pisne zaznambe. Je pa nesporno, da je v nadaljevanju tožena stranka poslala odpoved pogodbe na tožnikov domači naslov, ki jo je tožnik prejel dne 10.2.2005, pri čemer je tožbo pri sodišču prve stopnje vložil dne 9.3.2005. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela nikakršnih razlogov, da je poslala odpoved tudi na tožnikov naslov stalnega bivališča, če je smatrala za pravilno vročanje na delovnem mestu tožnika v skladišču dne 28.1.2005. Zato tudi ni bilo dejanske podlage, da je pustila pisanje še v tožnikovi pisarni. Očitno je tožena stranka dvomila v pravilnost takšnih ravnanj, da vendarle vročanje na delovnem mestu ni bilo pravilno.

Če ne bi dvomila, potem ne bi imela razlogov, da bi zgolj zaradi seznanitve tožnika naslovila pisanje na njegov domači naslov.

Zato se je po zaključku pritožbenega sodišča potrebno v takšnem dvomu glede pravilnosti vročanja delodajalca postaviti v korist delavca in v zadevi upoštevati kot odločilen datum dne 10.2.2005, ko je tožnik prevzel pošto na naslovu stalnega bivališča. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu z določbo 142. čl. ZPP štelo vročanje odpovedi na tožnikovem delovnem mestu dne 28.1.2005 kot pravilno. V tej zvezi je pri odločitvi o zavrženju tožbe zmotno izhajalo iz določbe 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/02), da je tožnik s tem, ko je v nadaljevanju dne 9.3.2005 vložil tožbo pri delovnem sodišču, le-to vložil izven 30 dnevnega prekluzivnega roka. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v novem postopku odločiti v skladu z ugotovitvami tega sklepa in glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik vložil tožbo v predpisanem prekluzivnem roku, obravnavati zadevo po vsebini.