Jedro

Sodišče sme tudi samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni I.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „kršitve določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe“ in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti krivde ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ocenil, da je sodišče druge stopnje zavzelo (pravilno) stališče, da ni kršena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, saj je le konkretiziralo način storitve kaznivega dejanja. Nasprotovanje načinu, na kakršen je nastala telesna poškodba ter problematiziranje izvedeniškega mnenja pa sodita zgolj v sklop uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnik zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe), s tem, ko je „prilagajalo vsebino obtožbe izpovedbi oškodovanca“. S takšno spremembo opisa kaznivega dejanja, za katero naj bi bil po mnenju vložnika pristojen edino državni tožilec in ki hkrati pomeni tudi „povečanje kriminalne količine,“ naj bi sodišče prekoračilo obtožbo. Nedovoljeno spreminjanje obtožbe na koncu glavne obravnave pa naj bi pomenilo tudi kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj je sodišče s tem obsojencu odvzelo možnost za pripravo obrambe.

7. Vsebinsko enak očitek obrambe o prekoračitvi obtožbe je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje (s tem, ko je trditev obtožbe, da je obsojeni z nožem zamahnil „najmanj dvakrat“, v opisu kaznivega dejanja nadomestilo z navedbo, da je z nožem zamahnil „najmanj enkrat“) ni prekoračilo obtožbe. Kljub opisani spremembi opisa je še vedno podana objektivna identiteta obtožbe in sodbe. Z navedeno spremembo opisa kaznivega dejanja je po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče „zmanjšalo obdolžencu očitano kriminalno količino“.

8. Sodišče je vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe (prvi odstavek 354. člena ZKP, objektivna identiteta), vendar ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo, kot jo razume vložnik zahteve. Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi (glede na izvedene dokaze, ki kažejo na spremenjeno, v obtožbi navedeno dejansko stanje) predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja; v določenih primerih je to celo nujno, če se želi izogniti morebitnemu očitku o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP). Velja splošno pravilo, da sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen: v takšnih primerih je sodišču mogoče očitati prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Po ustaljeni sodni praksi pa so dovoljene spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo. Za takšne gre tudi v obravnavanem primeru. Sprememba opisa glede števila udarcev z nožem (ki temelji na izpovedbi oškodovanca, ki mu sodišče verjame) ne posega v odločilna dejstva oziroma zakonske znake kaznivega dejanja; pomeni zgolj natančnejšo (po oceni sodišča pravilnejšo) opredelitev načina izvršitve kaznivega dejanja, kar pa v konkretnem primeru ni nujna sestavina opisa; po mnenju Vrhovnega sodišča je bila v tem primeru nepomembna, oziroma celo nepotrebna, saj je bistvo kazenskopravnega očitka povzročitev telesne poškodbe z udarcem z nožem. Glede na navedeno ni dvoma, da je bila takšna sprememba opisa dopustna in da tudi ni šla v obsojenčevo škodo, kot zatrjuje vložnik zahteve. Takšna sprememba opisa kaznivega dejanja, ki v ničemer ni vplivala na obsojenčev pravni položaj, pa tudi ni narekovala posebne, vnaprejšnje priprave obrambe. Zaradi navedenih razlogov je očitek zahteve o kršitvah ZKP in Ustave neutemeljen.

9. Zahteva smiselno uveljavlja tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in ker naj bi bili ti nejasni ter v nasprotju s seboj. Zatrjevane pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe vložnik obširno pojasnjuje z analizo oškodovančeve izpovedbe glede posameznih okoliščin in na tej podlagi ugotavlja njegovo neverodostojnost oziroma nezanesljivost, sodišču pa očita napačno dokazno presojo oškodovančeve izpovedbe v povezavi z drugimi dokazi. Zahteva se v tem okviru ukvarja s podrobnim prikazom razlik v izpovedbi oškodovanca in mnenja izvedenca medicinske stroke, zanika možnost nastanka poškodbe izza hrbta, kot ga zatrjuje oškodovanec, sodišču pa očita tudi napačno presojo dokazne vrednosti noža, na katerem niso bile ugotovljene morebitne sledi krvi, ki bi potrjevale izpovedbo oškodovanca.

10. S takšnimi navedbami vložnik zahteve ne utemelji zatrjevanih procesnih kršitev, temveč izraža zgolj nestrinjanje z ugotovitvami in razlogi pravnomočne sodbe, da je obsojeni storil kaznivo dejanje in da je zanj kriv. Vse te navedbe pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

11. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.