Jedro

Pritožbeno sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je z izpodbijano sodbo odločilo o odkupu stanovanja in sklenitvi prodajne pogodbe na tak način, da je upoštevalo stališča iz nasprotne tožbe, s katerimi je tožena stranka uveljavljala zahtevke, za katere ima aktivno legitimacijo samo tožnik kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice: zahtevek za upoštevanje tožnikovega denarnega prispevka za pridobitev stanovanjske pravice na način iz tretjega odstavka 116. člena SZ in (nanj vezani) zahtevek za odkup stanovanja za pogodbeno ceno, oblikovano po 117. v zvezi s tretjim odstavkom 116. člena SZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo: (1) sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, v katerem biva tožeča stranka, po določilih Stanovanjskega zakona s tem, da je tožnik kupnino že plačal in (2) plačilo zneska 705.165,00 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 27.12.1990 do plačila. Tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odločilo o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe tako, da je toženi stranki naložilo sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, v katerem živi tožnik; njemu pa, da mora plačati kupnino za to stanovanje v višini, kot jo je vtoževala tožena stranka, to je v znesku 586.991,00 SIT skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1992 do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 705.165,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pravdni stranki sta v tej odločbi poimenovani tako, kakor sta v razmerju glede na tožbo tožeče stranke B. T.. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je o zahtevku iz nasprotne tožbe odločilo skupaj z zahtevkom iz tožbe. Samo je kreiralo pogodbo, ki je predmet tožbe, in spreminjalo tožbeni zahtevek tako, da je v korist tožene stranke. Ker je tožeča stranka upravičenec k sklenitvi prodajne pogodbe, tožena stranka pa zavezanec, tožena stranka nima materialnopravnega zahtevka na sklenitev pogodbe. Zato tožeče stranke ni mogoče prisiliti v sklenitev take pogodbe, s katero ne soglaša, niti s sodno odločbo. Ni namreč zahtevala sklenitve take pogodbe, kot je o njej odločalo višje sodišče, ampak tako, ki bo upoštevala pogodbo in že plačano kupnino. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek tudi glede teka zakonitih zamudnih obresti, ko jih je dosodilo od 10.2.1992 in ne od 1.3.1992, kot je zahtevala tožena stranka. Sodišče je štelo kupnino za zapadlo že 10.2.1992 in se je napačno sklicevalo na 117. člen Stanovanjskega zakona (naprej SZ). Rok za plačilo začne teči šele po sklenitvi pogodbe, ta pa še ni bila sklenjena, ker ni prišlo do soglasja volje. Če pa pogodba ni sklenjena, ne more biti rok za plačilo kupnine 10.2.1992. Tožnik ni prišel v nobeno zamudo, saj je treba upoštevati pogodbo s 27.12.1990 o že plačani kupnini. Pogodba s 27.12.1990 je veljavna, tožena stranka noče izpolniti dogovorjenih pogodbenih obveznosti. Tudi ni izpodbijala te pogodbe, ni zatrjevala spremenjenih okoliščin, niti ni tožila na spremembo ali razvezo pogodbe. Zmotno je stališče, da lahko uspe z nasprotno tožbo, ker nima legitimacije za tožbo na sklenitev pogodbe iz 117. člena SZ. Obstaja nasprotje med izrekom sodbe in njeno vsebino, ker je višje sodišče ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav dejansko stanje, ki ga povzema višje sodišče, govori drugače. Revizija obširno razlaga temeljna načela dolžnosti izpolnitve prevzetih obveznosti in okoliščin, kdaj in kako obveznost ugasne. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL). V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), je tožena stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Vrhovno sodišče se pri preskusu pravnomočne sodbe, ki je izpodbijana z revizijo, glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka omeji na tiste, ki so z revizijo izrečno uveljavljane, in na uradno upoštevno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (ki je v obravnavani zadevi ni bilo) - medtem ko glede preskusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe ni vezano na razloge revizije (386. člen ZPP).

Praviloma se pri odločanju o utemeljenosti revizije najprej preskusi, ali so podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je pri preskusu utemeljenosti obravnavane revizije ravnalo po tem pravilu in ugotovilo, da tožnik utemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka na drugi stopnji (drugi odstavek 385. člena ZPP). Utemeljitev, zakaj in s čim je bil prekoračen tožbeni zahtevek, pa terja v obravnavani zadevi zaradi njene specifike - hkratna odločitev o zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe - na uvodnem mestu celovito materialnopravno analizo tistih zakonskih določb, ki so odločilne za pravno presojo zatrjevanih in ugotovljenih dejanskih podlag nasprotnih si tožbenih zahtevkov, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Ta analiza, glede na pooblastila revizijskega sodišča pri preskusu pravilne uporabe materialnega prava, ne sledi v celoti vsebini revizijskih razlogov.

Dejanska in pravna podlaga tožnikovih tožbenih zahtevkov je dvojna. Prva je uveljavljanje zahteve za odkup stanovanja, ki je bilo do uveljavitve SZ družbena lastnina (s toženkino pravico uporabe) in na katerem je imel tožnik stanovanjsko pravico. Druga podlaga je iz čiste sfere obligacijskega prava - pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 27.12.1990, torej še pred uveljavitvijo SZ. Glede te pogodbe - katere vsebino sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, ki pa jo kot pravo med strankama lahko samostojno analizira tudi revizijsko sodišče - je mogoče in treba reči, da ni katera izmed tipskih pogodb iz posebnega dela Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), veljajo pa zanjo pravna pravila iz njegovega splošnega dela. Kar zadeva zahtevek iz nasprotne tožbe, je situacija glede zatrjevane dejanske in pravne podlage enaka - glede pravno mogoče (hipotetično utemeljene) podlage pa samo delno enaka, kakor bo razvidno iz nadaljevanja. Zaradi vsega pravkar povedanega je za pravilno razumevanje materialnopravne problematike te zadeve pomembno opredeliti razmerje med posebno ureditvijo pogodbenih razmerij, katerih nastanek urejajo privatizacijske določbe SZ, in splošno ureditvijo pogodbenih razmerij po določbah ZOR.

Za pravilno odločitev v tem sporu je pomembno predvsem pravilno razumevanje VIII. poglavja SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij. S temi določbami je država hotela družbeno lastnino preoblikovati v lastnino z znanimi titularji, obenem pa doseči celovito reformo stanovanjskega področja in zagotoviti tudi tu tržno delovanje s socialnimi korektivi (iz obrazložitve predloga SZ, Poročevalec državnega zbora, št. 16/1991). Pogodbena razmerja, sklenjena na podlagi določb SZ, ki urejajo privatizacijo (členi 117-129) zato ne temeljijo v celoti na načelih obligacijskega prava. Gre sicer za prodajne pogodbe, toda zanje ne veljajo načela svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR), enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen ZOR) in enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

Pri pogodbah o privatizaciji stanovanj (117. člen in naslednji SZ) ne gre za pogodbena razmerja, ki bi v celoti temeljila na načelih obligacijskega prava, temveč gre za posebej urejena pogodbena razmerja, katerih vsebina je v najpomembnejšem delu urejena s kogentnimi pravnimi pravili. Prodajalec ni svoboden niti pri odločanju, ali bo sklenil prodajno pogodbo, niti pri oblikovanju cene za stanovanje. Stanovanje mora prodati prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice - glede na to, da je tožnik prejšnji imetnik stanovanjske pravice, se kaže zaradi poenostavitve omejiti na ta osnovni primer, čeprav so po prvem odstavku 117. člena SZ upravičenci do odkupa z njegovim pristankom tudi njegovi družinski člani -, seveda če zahteva odkup, in to za kupnino, oblikovano po določbah SZ. Pobudo za prodajo v obliki zahteve mora dati prejšnji imetnik stanovanjske pravice (in jo lahko da samo on, kakor pravilno opozarja revizija). Zahteva mora biti določna, mora vsebovati navedbo predmeta odkupa - ki je lahko samo tisto stanovanje, na katerem je imel privatizacijski upravičenec stanovanjsko pravico (čeprav je nato, v posebnih primerih, npr. iz drugega odstavka 129. člena SZ, lahko predmet privatizacijskega odkupa drugo stanovanje) -, in izbiro načina plačila kupnine. Izbira načina plačila kupnine v zahtevi za privatizacijski odkup stanovanja se mora gibati v okviru predpisanih pogojev v določbah 117., 119. in naslednjih členov SZ.

Zakonodajalec je posegel v avtonomijo sklepanja pogodb o prodaji stanovanj v okviru privatizacije stanovanj po SZ zato, da bi zagotovil hitro dosego privatizacijskega smotra - in to pod pogoji, ki so relativno lahko dostopni za privatizacijske upravičence, in na način, ki izključuje možnost diskriminatornega obravnavanja posameznih privatizacijskih upravičencev. Avtonomijo pri sklepanju pogodb o privatizacijskem odkupu stanovanj je omejil tako rekoč v vseh elementih. Odprto je pustil možnost glede tega, ali bo posamezni upravičenec sploh zahteval odkup ali ne. Ko pa ga je zahteval, je možnost kakršnekoli izbire, ki je sicer dopustna pri sklepanju pravnih poslov, močno omejil. Kar zadeva najpomembnejše in za to zadevo aktualno vprašanje višine kupnine, je SZ predvidel vse popuste, ki so dovoljeni - kar spet pomeni, da cene ni dopustno oblikovati drugače, kot je to predvidel zakon. Privatizacijski upravičenec je lahko izbral tisti način odplačila kupnine, ki ga je ocenil kot ugodnejši (popusti, obročno odplačilo). Na ceno je lahko vplival na ta način in pa seveda z izbiro trenutka, ko je vložil zahtevo za odkup, s čimer je vplival na izbiro vrednosti točke, po kateri se obračuna vrednost stanovanja.

Zaradi prisilne narave določb SZ o oblikovanju cene stanovanja pri privatizacijskem odkupu tudi ni mogoče s kupnino iz pogodbe o privatizacijskem odkupu na poljuben način pobotati drugih obveznosti, ki so morda že prej obstajale med pogodbenikoma take pogodbe.

Zakonodajalec je računal z možnostjo, da so ob uveljavitvi SZ obstajala neka obligacijska razmerja med prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice in lastnikom stanovanja - točneje, soobstajala s stanovanjsko pravico kot temeljnim razmerjem glede družbenega stanovanja - in to obligacijska razmerja, ki so zadevala samo stanovanje. Pri tem revizijsko sodišče ne misli na vprašanje specifičnih, s prejšnjo stanovanjsko zakonodajo urejenih obligacijskih razmerij v zvezi s plačilom lastne udeležbe, ki jo je imetnik stanovanjske pravice plačal za pridobitev stanovanjske pravice. To vprašanje, ki je bilo glede na prejšnjo stanovanjsko zakonodajo tako rekoč sistemsko vprašanje lastninske preobrazbe prejšnjega družbenolastninskega stanovanjskega sklada, je uredil drugi odstavek 117. člena SZ. Vprašanje drugih obligacijskih razmerij, ki so v času uveljavitve SZ lahko obstajala glede družbenega stanovanja med prejšnjim stanodajalcem - sedaj lastnikom stanovanja in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice - predvsem kot upravičencem do privatizacijskega odkupa, je SZ uredil na dveh mestih. V drugem odstavku 117. člena je predvidel možnost dodatnega popusta zaradi večjih vloženih sredstev, kot so znašala sredstva lastne udeležbe. V tretjem odstavku 116. člena pa je predvidel priznanje solastniškega deleža v sorazmerju z višjimi vloženimi sredstvi - namreč tistim "občanom, ki so za pridobitev stanovanjske pravice" (beri: na stanovanju, na katerem jo imajo ob uveljavitvi SZ) "poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi (!) ali materialnimi vlaganji". Določba tretjega odstavka 116. člena SZ je sicer zunaj njegovega podpoglavja "Privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš". Vendar to ne pomeni, da ne razrešuje v njej navedenih, pred SZ nastalih tovrstnih (na primer z denarnim vlaganjem imetnika stanovanjske pravice preko lastne udeležbe nastalih) obligacijskih razmerij med stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice tedaj, ko se imetnik stanovanjske pravice odloči za privatizacijski odkup stanovanja. Taka uvrstitev določbe tretjega odstavka 116. člena SZ pomeni le, da je taka razrešitev takega obligacijskega razmerja predvidena že zaradi samega lastninjenja stanovanja - in da zanjo ni pogoj privatizacijski odkup stanovanja.

Nazadnje povedano pomeni, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno ovrednotilo obe dejanski in pravni podlagi tožnikovih zahtevkov, nato pravilno ocenilo kot neskladno s privatizacijskimi določbami SZ (in celo nasprotno splošnim načelom obligacijskega prava, predvsem načelu vestnosti in poštenja v poslovnem prometu iz 12. člena ZOR) tožnikovo zahtevo po upoštevanju pogodbe z dne 27.12.1990 na način, ki je izražen v obeh njegovih tožbenih zahtevkih, in končno tudi pravilno ocenilo, da bi (glede na pogodbo z dne 27.12.1990) lahko bil izhodišče za odločitev o (vseh) zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi (med drugim) tudi tretji odstavek 116. člena SZ. Vendar pa je treba pritrditi tudi tožnikovemu revizijskemu stališču, da je sodišče druge stopnje pri izpodbijani odločitvi zanemarilo okoliščino, da je obravnavani spor, kljub več nasprotujočim si tožbenim zahtevkom z mešano dejansko in pravno podlago, v svojem izhodišču vendar spor o privatizacijskem odkupu stanovanja, v katerem je bistveno tudi vprašanje aktivne legitimacije za tako pravdo. Četrti odstavek 128. člena SZ je dal aktivno legitimacijo prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ne pa tudi lastniku stanovanja.

Privatizacijski upravičenec je, potem ko se je odločil za odkup in izbral način plačila kupnine, sporočil svojo zahtevo za odkup lastniku kot zavezancu za prodajo, ta pa je bil na podlagi tega dolžan oblikovati ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe in sicer v 30 dneh (peti odstavek 117. člen SZ). Pogodba je bila sklenjena s trenutkom, ko je privatizacijski upravičenec ponudbo sprejel. Spor o upravičenosti zavrnitve zahteve za privatizacijski odkup stanovanja je v tretjem in četrtem odstavku 128. člena SZ urejen, kakor da bi imel zakonodajalec v mislih le zavrnitev zaradi lastnikove presoje, da stanovanja sploh ni dolžan prodati (zaradi razlogov iz prvih dveh odstavkov istega člena). Vendar pa se v sodni praksi kot spori po določbah tretjega in četrtega odstavka 128. člena SZ obravnavajo tudi spori, ko privatizacijski upravičenec in zavezanec nista dosegla soglasja le glede posameznih elementov prodajne pogodbe - na primer glede obsega stanovanjskih prostorov (pritiklin), glede (odbitnih) elementov za izračun vrednosti stanovanja, glede vrednosti točke. Izoblikovana sodna praksa je jasna tudi glede tega, kakšne procesne možnosti ima lastnik stanovanja - toženec v pravdi o privatizacijskem odkupu, kadar gre le za spor o pogojih privatizacijskega odkupa. Ima možnost ugovora delne neutemeljenosti zahtevka - na primer glede obsega stanovanja (značilni primeri spornih prostorov, predvsem pritiklin stanovanja so drvarnice, kleti, garaže) ali glede pogodbene cene (na primer zaradi obračuna odbitnih postavk iz drugega odstavka 117. člena SZ, zaradi vrednosti točke iz drugega odstavka 121. člena, včasih v zvezi s petim odstavkom 117. člena SZ, zaradi vrednosti stanovanja, izračunane po četrtem odstavku 121. člena SZ).

Izoblikovana je tudi jasna sodna praksa glede tega, kje so v takih primerih meje sojenja znotraj postavljenih zahtevkov (drugi odstavek 2. člena ZPP). Vse to je sodišču druge stopnje seveda dobro znano. Revizijsko sodišče pa tudi ne dvomi, da je prav tako znano vlagatelju revizije.

Kadar privatizacijski upravičenec v pravdi postavi zahtevo za odkup tako, da elementi za izračun cene stanovanja in pogojev plačila niso v skladu z določili SZ, ima zavezanec za prodajo pravico do ugovora (popolne ali delne) neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Nima pa možnosti - niti z ugovorom niti z nasprotnim tožbenim zahtevkom - prisiliti privatizacijskega upravičenca k odkupu stanovanja pod pogoji, ki jih je sicer pri privatizacijskem odkupu mogoče uveljavljati, a jih lahko uveljavlja (ima legitimacijo za to) le privatizacijski upravičenec. Med slednje spada tudi pravica prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, da (tudi) ob privatizacijskem odkupu stanovanja po 117. členu SZ zahteva, naj se upošteva prispevek dodatnih denarnih sredstev, ki jih je plačal za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe, na način iz tretjega odstavka 116. člena SZ, torej s priznanjem solastniškega deleža na stanovanju.

Tožnik v tožbi (niti v tožbenih zahtevkih niti v zanju navedeni trditveni dejanski in pravni podlagi) ni zahteval, da se njegov denarni prispevek, na katerega se je nanašala pogodba z dne 27.12.1990, upošteva na način iz tretjega odstavka 116. člena SZ. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o vseh nasprotujočih si tožbenih zahtevkih oprlo izpodbijano odločitev tudi na to zakonsko odločbo, za uporabo katere je našlo dejansko podlago v sporni pogodbi z dne 27.12.1990. Tako dejansko in pravno podlago za odločitev o zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe je zatrjevala le tožena stranka, ki pa za to nima pravne legitimacije.

Tako se pokaže, da je utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je z izpodbijano sodbo odločilo o odkupu stanovanja in sklenitvi prodajne pogodbe na tak način, da je upoštevalo stališča iz nasprotne tožbe, s katerimi je tožena stranka uveljavljala zahtevke, za katere ima aktivno legitimacijo samo tožnik kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice: zahtevek za upoštevanje tožnikovega denarnega prispevka za pridobitev stanovanjske pravice na način iz tretjega odstavka 116. člena SZ in (nanj vezani) zahtevek za odkup stanovanja za pogodbeno ceno, oblikovano po 117. v zvezi s tretjim odstavkom 116. člena SZ. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 385. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja. Zato je bilo treba reviziji ugoditi in (na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP) izpodbijano sodbo razveljaviti - in to v celoti, glede na specifično prepletenost obeh zahtevkov iz tožnikove tožbe in zahtevka iz toženkine nasprotne tožbe -, ter zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Posebni napotki sodišču druge stopnje niso potrebni. Sojenje v mejah postavljenih zahtevkov (drugi odstavek 2. člena ZPP) je v procesni situaciji, kakršno sta ustvarili pravdni stranki, nekoliko zahtevnejše vprašanje. Pri novem sojenju bodo pomembne materialnopravne presoje (tako zakonskih določb SZ kakor pogodbenih določb, ki so za pravdni stranki tudi pravo), s katerimi se je ukvarjalo tudi revizijsko sodišče v tej odločbi. Teh ni treba ponavljati. Morda ni odveč dodati le opozorilo, da se obrazloženi pravni mehanizmi sklepanja pogodb po 117. členu SZ ne dajo razlagati tako, da bi prodajalec stanovanja mogel šteti terjatev za plačilo kupnine kot dospelo samo na podlagi štetja roka iz petega odstavka 117. člena SZ, torej še preden je pogodba o privatizacijski prodaji stanovanja sklenjena.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP).