Jedro

Določba 1. odstavla 5. člena ZGD predpisuje izključno vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi enotnost osebnega in podjetniškega premoženja.

Določba člena 185 ZOR primarno predpisuje vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar pa sodišče prisodi odškodnino, če jo oškodovanec zahteva, razen če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (1. in 4. odstavek 185. člena ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženi stranki naložilo, da v roku petnajstih dni plača tožeči stranki znesek 1.539,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.6.1999 do 17.8.2002, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Zaradi umika tožbe za plačilo zneska 546,78 EUR je sodišče prve stopnje v tem delu pravdni postopek ustavilo, hkrati pa je toženo stranko obvezalo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.263,26 EUR.

Toženec se zoper ugodilni del sodbe po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njegov ugovor pasivne legitimacije. Predvsem ni jasno, od kod sodišču podatek, da je toženec prenehal z opravljanjem samostojne dejavnosti, saj je vseskozi in še danes samostojni podjetnik, v tem svojstvu pa je tudi izdal račun naročniku. V prid tej trditvi prilaga tudi vse ustrezne odločbe in druga potrdila. Tako sodba glede zavrnitve ugovora pasivne legitimacije temelji na neresničnem dejstvu, da je toženec prenehal z opravljanjem dejavnosti, zato je nepravilna in nezakonita. Tudi sicer sodišče ugotavlja, da je toženec sporni prevoz opravil kot svojo gospodarsko dejavnost in izstavil račun, zato je lahko pasivni zavezanec le toženčev podjem kot organizacijska oblika obrata in ne le toženec. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, čeprav pa je njegovo odgovornost presojalo z vidika podjetnika, ki mora ravnati s potrebno skrbnostjo pri opravljanju poklicne dejavnosti. Ker pa sodba glasi na toženca osebno, ne bo mogel uveljavljati zahtevka zoper zavarovalnico niti terjatve knjižiti v poslovne knjige. Ker torej ni bil tožen njegov podjem, je bilo potrebno zahtevek zavrniti. Sodba ni zakonita tudi iz razloga, ker bi tožnica morala najprej uveljavljati restitucijo in šele potem denarno odškodnino. Poleg tega je sodišče laično ocenjevalo konfiguracijo terena in delalo zaključke o razsipavanju materiala ter na teh ugotovitvah gradilo oceno o toženčevi odgovornosti. Toženec ni odškodninsko odgovoren, ker se je le v celoti držal zapovedi naročnikov in so odveč očitki, da bi se moral prepričati, kam odlaga material in zakaj. To so stvari v domeni samega naročnika in ne izvajalca, ki zgolj izpolnjuje njegovo naročilo. Tudi sicer se toženčeva skrbnost strokovnjaka lahko presoja le v okviru pogodbenega odnosa z naročnikom, ne pa do tretjih. Toženec je tudi oporekal mnenju sodnega izvedenca, vendar ne s trditvijo, ki bi terjala kakšen nov dokaz, ampak je šlo za očitek nepopolnega mnenja. S takšnim mnenjem pa tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu, saj je dokazovanje obsega oziroma višine škode v njeni domeni. Ta pa ni predlagala dopolnitve mnenja in je že zato potrebno zahtevek zavrniti. Iz izvedeniškega mnenja namreč nikjer ne izhaja, da je bilo upoštevano stanje pred škodnim dogodkom in kako se je stanje med tem spreminjalo, tožnica pa tudi ni izkoristila instituta zavarovanja dokazov. Tudi sodišče je samo ob ogledu ugotovilo, da je stanje spremenjeno in da je pohorski granit odstranjen oziroma zamenjan z asfaltno prevleko. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je sprejelo celotno izvedeniško mnenje, saj v določenem delu izvedenec govori o možnostih škode, sodišče pa to ugotavlja s stopnjo gotovosti. Prav tako je sodišče tožencu na naroku dne 9.9.2008 dodelilo le pet minut za preučitev zadnje vloge tožnice, ki je temeljila na dopolnitvi mnenja in ga tako onemogočilo v pravici do kontradiktornosti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Toženec prav tako izpodbija stroškovno odločitev, saj mu sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov za zadnjo glavno obravnavo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik prvenstveno graja odločitev sodišča prve stopnje, ker naj bi v posledici napačne uporabe materialnega prava neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor pasivne legitimacije, vendar je ta pritožbeni očitek potrebno zavrniti. Razlogi sodišča prve stopnje so glede tega vprašanja jasni in pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Toženec je sporna prevoza, ob katerih je prišlo do nastanka vtoževane škode, nesporno opravil kot podjetnik posameznik, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. To res ugotavlja, da naj bi toženec tekom pravdnega postopka prenehal z opravljanjem svoje dejavnosti (na osnovi z njegove strani podane izjave), vendar pa na tem dejstvu ni v ničemer temeljilo svoje odločitve o ugovoru pasivne legitimacije, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje toženec. Tudi napačna uporaba določb ZGD-1 namesto ZGD (Uradni list RS, št. 30/93) v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve, saj gre pri določbah člena 7 ZGD-1 in člena 5 ZGD za vsebinsko identični določbi, po kateri odgovarja podjetnik za svoje obveznosti z vsem premoženjem, tako s tistim, ki je povezano z njegovo dejavnostjo, kot tudi z drugim. Materialnopravno pravilnim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče le dodaja, da je glede na določbo 1. odstavka 5. člena ZGD tako podana izključna vezanost premoženja na osebo podjetnika ter tudi enotnost osebnega in podjetniškega premoženja, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo toženčev ugovor pasivne legitimacije.

Pritožnik prav tako neutemeljeno sodbi očita nezakonitost, ker tožnica primarno ni zahtevala vzpostavitve prejšnjega stanja in zato ni upravičena do denarne odškodnine. Določba člena 185 ZOR (katerega določbe se uporabljajo na osnovi člena 1060 OZ) res primarno predpisuje vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar pa sodišče prisodi odškodnino, če jo oškodovanec zahteva, razen če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (1. in 4. odstavek 185. člena ZOR). Takšnih okoliščin toženec tekom postopka niti v pritožbi ne zatrjuje, prav tako pa od toženca kot prevoznika niti ni smotrno zahtevati vzpostavitev v prejšnje stanje, ki zahteva profesionalno znanje s področja gradbeništva. Ker je tožnica s tožbo skladno z določbo 4. odstavka 185. člena ZOR zahtevala plačilo denarne odškodnine, je sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je o njej tudi meritorno odločalo.

Pritožbeno sodišče tudi ne sledi očitkom sodišču prve stopnje, da je laično ocenjevalo konfiguracijo terena, težo tovora in bočno sipanje z zaključkom, da je nemogoče, da se tovor ne bi razsipal na dvorišču in da je na tej laični oceni gradilo zaključke o odgovornosti toženca. Takšna ocena sodišča prve stopnje ima podlago že v predloženih fotografijah, prav tako pa je sodišče prve stopnje opravilo tudi ogled na kraju samem. Temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov, je načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (člen 8 ZPP). Naš pravdni postopek torej ne pozna takoimenovanih dokaznih pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost določenega dokaza (izjema v omiljeni obliki je določba 224. člena ZPP o dokazni vrednosti javne listine). Tako lahko stranka vsa pomembna dejstva dokazuje s katerimikoli dokazili, ZPP pa ne pozna vrstnega reda dokazil in tudi ne vrednostnih stopenj, zato je pritožbena trditev, da bi te zaključke sodišče lahko sprejelo le na osnovi izvedeniškega mnenja, pravno zmotna.

V kolikor pa pritožnik izpodbija dokazno oceno o njegovi odgovornosti, predvsem z vztrajnim zatrjevanjem, da je ravnal v skladu z navodili naročnika prevoza, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Toženec podaja predvsem svoja vrednotenja dokazov, ki pa z ničemer ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot je že navedeno, pritožnik utemeljuje svojo kritiko načina oblikovanja stališč prvostopenjskega sodišča o obstoju njegove odškodninske odgovornosti s sklicevanjem na izvrševanje naročnikovih navodil, kar pa ne more pomeniti njegove ekskulpacije. V situaciji, ko je bilo evidentno, da bo z raztovarjanjem naredil škodo in ko je kljub prošnjam prisotnih, da z ravnanji preneha, pokazal vztrajnost in samovoljo (in ničesar od profesionalne skrbnosti), je njegova odgovornost nedvomno podana. V tej zvezi se pritožbeno sodišče le sklicuje na sistematično in jasno navedene ključne ugotovitve v izpodbijani sodbi, ki so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Toženec izpodbija sodbo tudi glede višine prisojene odškodnine, katero pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na ugotovitvah sodnega izvedenca gradbene stroke dr. Ž., ki je podal pisno mnenje in njegovo dopolnitev. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je izvedenec podal mnenje na podlagi vse razpoložljive dokumentacije, v zvezi s pavšalnim očitkom, da ni upošteval sprememb dejanskega stanja od škodnega dogodka do izdelave mnenja, pa toženec kljub pozivu sodišča (glej list. št. 183 spisa) ni ponudil konkretiziranih predlogov v smeri podanih pripomb. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo strokovni oceni izvedenca in prisodilo odškodnino v višini, kot jo je ocenil v mnenju oziroma njegovi dopolnitvi. V kolikor pa toženec oporeka višini škode, ker naj izvedenec ne bi celotno škodo ugotovil s standardom gotovosti, pa te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP).

Prav tako pritožbi ni mogoče pritrditi, v kolikor uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi, ki kot javna listina potrjuje resničnost zapisanega izhaja, da je toženec prejel dopolnitev izvedeniškega mnenja že pred narokom, glede seznanitve z vsebino pripravljalne vloge tožnice pa mu je sodišče le-to omogočilo s prekinitvijo glavne obravnave. Toženec se odmerjenemu času za seznanitev z vlogo ni upiral, glede na povsem kratko vsebino vloge tožnice pa ta čas (pet minut) tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za seznanitev z njeno celotno vsebino, s katero je le delno skrčila zahtevek oziroma ga prilagodila izračunu izvedenca. S tem se je toženec v nadaljevanju naroka izrecno strinjal in podal le materialnopravni ugovor glede teka zamudnih obresti, kar je sodišče v sodbi tudi upoštevalo. Skratka, tako v zvezi z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja, kot tudi glede zadnje vloge tožnice, tožencu ni bila z ničemer odvzeta možnost obravnavanja in očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu in sicer glede nepriznanja pravdnih stroškov toženca iz naslova takoimenovanih nadaljnjih stroškov. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da bi lahko sklepalo, da gre za stroške v zvezi z zadnjim narokom. Vendar pa je dolžnost stranke, da v zahtevi za povrnitev stroškov le-te navede opredeljeno (2. odstavek 163. člena ZPP), ne pa da o njih sodišče morebiti ugiba oziroma sklepa na podlagi drugih okoliščin.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Toženec v pritožbenem postopku tako ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožnica, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek člena 165 ZPP v zvezi s členom 154 oziroma 155 ZPP).