Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne sodišču. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba, ne pa vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi proti sodbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločanje o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 10.644,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2008 naprej ter pravdne stroške v višini 280,91 EUR, potem, ko je ugotovilo, da so za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje po ugotovitvi, da se sklicuje na procesne kršitve sodišča pri vročanju sodnih pisanj, kar ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Proti obema odločbama vlaga pritožbo tožena stranka.

Pritožbo zoper zamudno sodbo izpodbija iz previdnosti, če sodišče ne bi ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu tožba ni bila pravilno vročena. Vročena je bila na v tožbi napačno označen naslov: na Č. 19, Ljubljana, ki po ugotovitvah vročevalca, zapisanih ob vročanju zamudne sodbe, ne obstaja. Pritožnik je prijavljen na naslovu Č. 16. Sklicuje se na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker mu zaradi nepravilne vročitve ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Kršeno je tudi materialno pravo. Izračun zamudnih obresti je že v tožbi napačen, na kar bi moralo sodišče paziti, ker gre za materialni predpis. Ne vidi se, kako so obračunane anuitete. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. V pritožbi zoper sklep uveljavlja vse tri z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Razlog, na katerega se je skliceval v svojem predlogu, je utemeljen. Ne more se mu očitati krivde, če je imelo sodišče po krivdi tožeče stranke napačen podatek o njegovem naslovu. Sodišče je to pravočasno izvedelo in bi moralo že ob pregledu spisa ugotoviti, da je bila tožba vročena na napačen naslov. Ker je to spregledalo, gre za kršitev toženčevih ustavnih pravic do enakega varstva pravic. Vročevalec bi moral na napačni naslov sodišča obvestiti že ob vročanju tožbe. Sankcija nepravilnega vročanja ne more biti v breme tožene stranke. Rok za vložitev odgovora na tožbo je zamudila iz upravičenega razloga, kar je razvidno iz podatkov spisa.

Na vročeno pritožbo zoper zamudno sodbo je tožeča stranka odgovorila, na pritožbo zoper sklep pa ne. Meni, da je tožena stranka zamudila rok za pritožbo zoper sodbo. Opozarja, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer je po njenem mnenju neutemeljena in predlaga zavrnitev. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba zoper zamudno sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa ne.

K pritožbi zoper sklep Prvo sodišče je ugotovilo, da se pritožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sklicuje na napačno vročanje tožbe. Ob pravilni uporabi 116. člena ZPP, ki je v tem primeru relevantno materialno pravo, je predlog zavrnilo in svojo odločitev popolno razložilo v jasnih razlogih, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Vrnitev v prejšnje stanje omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred njo. Omejena je le na primere, ko stranka zamudi rok iz opravičenih razlogov, ki jih mora dokazati. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili razlogi, na katero se je sklicevala (napačna vročitev tožbe), sicer podani. Vendar je pravilno pojasnilo, da se sklicuje na napake sodišča in ne na razloge, ki so bili na njeni strani. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, ne pa sodišču. Če stranka trdi, da ji vročitev tožbe sploh ni bila pravilno opravljena, na kar se je po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča skliceval pritožnik, je ustrezno pravno sredstvo proti izdani zamudni sodbi pritožba, ne pa vrnitev v prejšnje stanje (glej: A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, stran 476). Pritožnik jo je prav tako (pravilno in pravočasno) vložil in bo predmet obravnave v nadaljevanju te odločbe.

Ker je odločitev prvega sodišča v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, v sklepu pa tudi ni uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zoper sklep zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi zoper zamudno sodbo.

Očitek tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da je pritožba vložena prepozno, ne drži. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila zamudna sodba toženi stranki pravilno vročena (na pravi naslov) 10.12.2008 (povratnica, pripeta k list. št. 23) in da je bila pritožba vložena 15.12.2008. To je pravočasno oziroma znotraj 15-dnevnega pritožbenega roka (1. odst. 333. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče sprejelo v obravnavo.

Pač pa je treba tožeči stranki pritrditi, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP). Zato ni treba odgovarjati na pritožbo v tistem delu, ko graja odločitev glede obresti in anuitet. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku le če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (člen 318 ZPP). Prvi od njih je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor. Za vročitev tožbe je potrebna osebna vročitev (1. odst. 142. člena ZPP). Dopustna je tudi fikcija vročitve (3., 4. in 5. odst. v času vročanja veljavnega 142. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 141. člena istega zakona; uporaba po 2. odst. 130. člena ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08).

V konkretnem primeru je prvo sodišče na podlagi vročilnic na red. št. 6 ugotovilo, da so bili izpolnjeni pogoji o fikciji osebne vročitve tožencu. Iz vročilnice na list. št. 6 namreč izhaja, da je vročevalec pustil toženi stranki obvestilo o prispeli pošiljki s tožbo na naslovu Č. 19, Ljubljana. Prvo obvestilo je bilo puščeno v hišnem predalčniku dne 26.8.2008, drugo dne 27.8.2008. Vendar je treba pritožniku pritrditi, da je pravna domneva o pravilnosti vročitve, ki jo je izkazovala navedena vročilnica kot javna listina, ovržena z nadaljnjimi podatki spisa. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (1. odst. 224. člena ZPP). Domneva je izpodbojna (3. odst. 224. člena ZPP). Velja le, če ni dokazno izpodbita. Sodišče je šele ob vročanju zamudne sodbe od vročevalca dobilo podatek, da hišna številka oziroma naslov, na katerega je bila tožencu poslana tožba, ne obstaja (vročilnica na red. št. 9). Z uradno pridobljenimi podatki iz Centralnega registra prebivalstva (3. odst. 143. člena ZPP) se je prepričalo, da toženec živi na naslovu Č. 16 v Ljubljani (list. št. 23) in ne na naslovu Č. 19, kamor je bila po fikciji opravljena vročitev tožbe, upoštevana v zamudni sodbi. Tako se izkaže, da so pritožbene trditve, da je toženec prijavljen na naslovu Č. 16, resnične. Domneva o pravilnosti vročitve tožbe je izpodbita, ugotovitev prvega sodišča v zamudni sodbi o pravilno opravljeni vročitvi tožbe s pozivom za odgovor nanjo, pa je zmotna. Tožba tožencu ni bila pravilno vročena, ker mu ni bila vročena na naslov, na katerem dejansko živi in na katerem je uradno prijavljen v Centralnem registru prebivalstva. Za izdajo zamudne sodbe torej ni bilo vseh pogojev, ki jih zahteva 318. člen ZPP. Manjka namreč pogoj iz 1. točke 1. odst. 318. člena ZPP – da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Zato je izdana v nasprotju z zakonom. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 7. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Enako velja za uveljavljeno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je treba pritožniku pritrditi, da mu je bilo zaradi nepravilnega vročanja onemogočeno tudi obravnavanje pred sodiščem.

Zaradi ugotovljenih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvemu sodišču (1. odst. 354. člena ZPP). Odgovori na druge pritožbene navedbe zato niso potrebni.

V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče tožencu najprej pravilno vročiti v odgovor tožbo, v nadaljevanju pa o zadevi ponovno odločati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.