Jedro

Mnenje zdravniške komisije I. stopnje, ki je bilo v postopku revizije po uradni dolžnosti ovrženo, ni nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Republiškega komiteja za borce in vojaške invalide z dne 04.06.1982. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je bila z navedeno odločbo Republiškega komiteja za borce in vojaške invalide ob reviziji po uradni dolžnosti razveljavljena odločba Oddelka za občo upravo Skupščine Občine z dne 27.02.1981 in bilo odločeno, da tožniku ne gre status vojaškega mirnodobnega invalida, ker bolezni ni dobil v okoliščinah, relevantnih za priznanje vojaške invalidnosti; njegova tožba v upravnem sporu proti tej odločbi pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča SR Slovenije z dne 16.09.1982. Dne 15.02.1993 je tožnik vložil predlog za obnovo postopka in navajal, da nima nobenega stalnega dohodka za vsaj najskromnejše preživljanje in da je dejansko vojaški mirnodobni invalid, kar naj bi bilo ugotovljeno v vojaških bolnicah v Skopju in v Ljubljani, saj je bil zato za stalno priznan za nesposobnega za opravljanje vojaške službe. Ker je Slovenija sedaj samostojna država, meni, da mu pripada ustrezna invalidnina. Ta predlog za obnovo postopka je tožena stranka v prejšnjem postopku zavrgla s sklepom z dne 03.03.1993, ker tožnik ni izkazal nobenega obnovitvenega razloga po 249. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. V upravnem sporu proti temu sklepu je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.11.1994 tožnikovi tožbi ugodeno in odpravljen navedeni sklep z obrazložitvijo, da je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 15.02.1993 sicer pravilno obravnavala kot vlogo za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, vendar pa bi jo morala glede na to, da zaradi pomanjkljivosti ni bila sposobna za obravnavanje, obravnavati kot vsako pomanjkljivo vlogo v smislu določb 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Upoštevajoč to sodbo je tožena stranka z dopisom z dne 06.01.1995 in 27.01.1995 tožnika pozvala, da navede obnovitveni razlog in predloži dokaze, na katere opira predlog za obnovo postopka ter ga seznanila z zakonskimi razlogi za obnovo postopka po 249. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik pa je v dopisu z dne 20.01.1995 ponovno opisal svojo bolezen ter priložil fotokopijo izvida in mnenja Zdravniške komisije I. stopnje z dne 17.02.1981, ki je ugotovila 60 % vojaško invalidnost, in Zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma z dne 19.01.1995, v katerem je navedeno, da se že več let zdravi zaradi multiorganskih težav. Tudi v dopisu z dne 02.02.1995 je ponovil, da je zbolel pri vojakih, ker je tja odšel popolnoma zdrav. Da bi bili izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, bi morali biti kumulativno podani vsi trije pogoji iz 1. odstavka 255. (prav: 256.) člena Zakona o splošnem upravnem postopku, tožnik pa ni izpolnil tretjega pogoja, ker ni navedel obnovitvenega razloga niti podal nikakršnega novega dejstva ali dokaza, prav tako ni verjetno izkazal nobenega drugega obnovitvenega razloga iz 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Predlogu za obnovo postopka je priložil že znano listino iz prejšnjega končanega postopka, kar ne more biti razlog za obnovo postopka.

V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijani sklep tožene stranke neutemeljen, krivičen in sploh nezakonit, saj ne upošteva realnosti, da novih dokazov po toliko letih ne more dobiti. Tožnik je prepričan, da novih dokazov tudi ni treba dodajati, saj je že vse dokazal in utemeljil z ustreznimi listinami. Pred odhodom v vojsko je namreč bil popolnoma zdrav (Rešenje Regrutne komisije in predhodni pregled v Vojni bolnici Ljubljana), zbolel pa je v vojski (Rešenje Vojne pošte Kumanovo, zdravniška potrdila Vojne bolnice Skopje in Vojne bolnice Ljubljana), po predčasnem odpustu je bil poslan na Zdravniško komisijo za pregled oseb, ki so zajete z Zakonom o vojaških invalidih, ki je 17.02.1981 podala izvid in mnenje z ugotovitvijo, da je bil zaradi bolezni leta 1976 odpuščen iz vojske (nesposoben za 4 leta) in pri ponovnem vpoklicu v JLA leta 1980 ponovno odpuščen in proglašen za nesposobnega za vojaško službo. Ta komisija je tožniku priznala 60 % trajno vojaško invalidnost in na podlagi tega izvida in mnenja ga je Oddelek za občo upravo Skupščine občine priznal za vojaškega mirnodobnega invalida VI. skupine s 60 % invalidnosti trajno in invalidnino, na osnovi bolezni, pridobljene med služenjem vojaškega roka. Posledice v vojski pridobljene bolezni vedno bolj čuti, stalno mora uporabljati zdravila in je pod stalno zdravniško kontrolo, za vsako delo je nesposoben, za preživljanje pa tudi nima nobenih virov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe, ponavlja razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Dne 15.02.1993 vložen tožnikov predlog za obnovo postopka zaradi statusa vojaškega mirnodobnega invalida, končanega z odločbo Republiškega komiteja za borce in vojaške invalide z dne 04.06.1982, je tožena stranka enkrat že zavrgla s sklepom z dne 03.03.1993. Ta sklep je bil odpravljen s sodbo tukajšnjega sodišča z dne 16.11.1994, ker tožena stranka ni ravnala v smislu določb 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in je nepopolno vlogo tožnika zavrgla brez izvedbe predpisanega postopka. Tožnikov pomanjkljiv predlog za obnovo postopka bi bila morala obravnavati kot vsako pomanjkljivo vlogo stranke v smislu določb 68. člena ZUP in ga pozvati, da svojo vlogo dopolni ter mu postaviti rok, v katerem naj to stori, kajti tožnik ni navedel obnovitvenega razloga in tudi ne drugih okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v predlogu za obnovo postopka v smislu določb 254. člena in 1. odstavka 256. člena ZUP. Šele v primeru, če stranka vloge v postavljenem roku ne bi dopolnila, kljub temu, da bi bila opozorjena na posledice, bi jo smela zavreči. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščino, da je predlog podan v zakonskem roku (254. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP). Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (2. odstavek 256. člen ZUP). Tožena stranka je tožnikov predlog za obnovo postopka zaradi uveljavitve statusa vojaškega mirnodobnega invalida pravilno obravnavala po določbah 111. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 - prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju ZTPVI), ki je veljal v času vložitve tožnikovega predloga za obnovo postopka, in po določbah 249. člena ZUP. Po 1. točki 249. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Iz poslanih upravnih spisov, izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala pripombe sodišča v navedeni sodbi v skladu z določbo 62. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik s fotokopijo izvida in mnenja Zdravniške komisije I. stopnje z dne 17.02.1981 in z zdravniškim potrdilom Zdravstvenega doma z dne 19.01.1995 o njegovem večletnem zdravljenju zaradi multiorganskih težav ni verjetno izkazal nobenega obnovitvenega razloga. Mnenje Zdravniške komisije I. stopnje, ki je bilo v postopku revizije po uradni dolžnosti ovrženo, namreč ni nov dokaz, saj tožnik z njim ne dokazuje nove medicinske dokumentacije niti novega mnenja o vzroku izbruha njegove bolezni (nove ali poslabšanja prejšnje) v okoliščinah služenja vojaškega roka, ki v postopku revizije po uradni dolžnosti ne bi bila proučena kot relevantna dokumentacija o tožnikovih boleznih pred služenjem vojaškega roka, med njim in po odpustu ter na tej podlagi proučen vpliv služenja vojaškega roka na izbruh in možnost ozdravljenja njegovih bolezni. Take medicinske dokumentacije tožnik v upravnem postopku ni predložil niti navajal, da bi na taki podlagi lahko pridobil novo mnenje pristojne zdravniške komisije za vojne invalide. Predloženega potrdila Zdravstvenega doma o tožnikovem večletnem zdravljenju tožena stranka utemeljeno ni štela kot verjetno izkazano okoliščino, saj zdravstvena ustanova, kjer se je invalid v relevantnih obdobjih zdravil, predloži medicinsko dokumentacijo, ki je ni med upravnimi spisi in je potrebna pristojni zdravniški komisiji za vojne invalide zaradi proučitve okoliščin invalidnosti, ne izdaja pa v ta namen potrdila. Zato tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 2. odstavka 42. člena ZUS. ZTPVI, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).