Jedro

Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče (češ da njena izpovedba ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča), pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Navedeno kršitev pravil ZPP je pritožbeno sodišče odpravilo na pritožbeni obravnavi, tako da je pričo zaslišalo.

Postopno upadanje prometa in posledično negativno poslovanje predstavlja utemeljen poslovni (ekonomski) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2011 in za ugotovitev, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 10. 5. 2011 ni prenehala veljati, ampak je delovno razmerje med strankama na njeni podlagi trajalo do 15. 7. 2011, zavrnilo pa je tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 22. 4. 2011 do 15. 7. 2011 in zahtevek za plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama zapisala, da naj bi mesečni promet v zadnjih petih mesecih upadel za skoraj 50 %, kar je bil tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podatki o prilivih in odlivih za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 7. 2011, ki jih je v spis vložil toženec pa ne kažejo, da bi v času do 22. 4. 2011 (podatki za kasnejše mesece so irelevantni) v resnici prišlo do takšnega upada prometa. Razen tega toženec v spis ni vložil nobenih podatkov, ki bi izkazovali promet po posameznih mesecih za leto 2010, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, ali je promet v zadnjih petih mesecih res upadel in za koliko. Dokazno breme je na strani toženca, zato bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da toženec svojih trditev ni dokazal. Toženec je šele v novem postopku predložil seznam mesečnega inkasa za leti 2010 in 2011, tožnik je v zvezi s tem uveljavljal prekluzijo, toženec pa se je skliceval na napotila pritožbenega sodišča. Vendar pa je sodišče prve stopnje dobilo le napotilo, da naj s pomočjo zaslišanja računovodkinje ugotovi inkaso v posameznih mesecih leta 2010, ne pa da naj to ugotavlja na podlagi novih listinskih dokazov. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo tožnikove pravice iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. V kolikor sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi izvedlo, ne bi moglo ugotoviti, ali in za koliko je pri tožencu dejansko upadel promet in bi moralo šteti, da tožena stranka poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni dokazala. Zaradi navedenega kot dokaza tudi ni možno upoštevati izpovedbe toženca na naroku 1. 2. 2012 glede upada prometa, saj je bilo ugotovljeno, da je toženec na vprašanje sodnice odgovarjal tako, da je gledal v pregled prometa po mesecih, to je v listino, ki je bila priložena k vlogi z dne 31. 1. 2012. Sicer pa je sodišče prve stopnje iz te listine napačno upoštevalo promet vse od junija 2010 dalje, čeprav se je toženec skliceval na padec prometa v zadnjih petih mesecih pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je za odločitev lahko relevantno kvečjemu obdobje od novembra 2010 dalje. Podatki za to obdobje pa ne kažejo, da bi se promet bistveno spreminjal oziroma, da bi upadel. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem A.A., oziroma je zapisalo, da njena izpovedba ne more omajati verodostojnosti listine. Tožnik se sprašuje zakaj pa je potem sodišče prve stopnje zaslišalo A.B.. Z zaslišanjem priče A.A. bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali se je promet dejansko beležil mimo blagajne, kakor je trdil tožnik. V kolikor bi se te tožnikove trditve izkazale za resnične, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da promet toženca ni bil tak, kot ga sam prikazuje, temveč dejansko višji in da ni bilo ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je neenakopravno obravnavalo obe stranki v tem sporu, saj je izvedlo zgolj dokaze, ki jih je predlagal toženec, zato je bila kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik je k pritožbi priložil pisno izjavo priče A.A., iz katere izhaja, da ne držijo navedbe toženca, da ni bilo prometa mimo blagajne. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do podatka o skupnem prometu v času do 30. 11. 2010 in o povprečju za sedem mesecev. Da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi kaže dejstvo, da je promet drastično padel šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je edini delal na delovnem mestu kuharja. Tožnik se sprašuje zakaj ni toženec odpustil prokurista. Sodišče prve stopnje je kot ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nepravilno upoštevalo tudi negativno poslovanje toženca in izgubo, saj se toženec na ta dva razloga v odpovedi ni skliceval. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožnika in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da sam krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A.. Ta trditev je celo protispisna, saj je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje navedene priče. Celo v primeru, če sodišče prve stopnje teh razlogov ne bi navedlo, bi še vedno ne šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Pač pa razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za zavrnitev dokaznega predloga, pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dopustna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pričo A.A. zaslišalo na pritožbeni obravnavi in tako saniralo nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje. Ni mogoča vnaprejšnja ocena, da izpovedba o sprejemanju gotovine od gostov mimo blagajne v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. V kolikor bi se pokazalo, da se je v spornem obdobju obseg poslovanja mimo blagajne povečal, tako da bi ob odpovedi toženec v resnici imel večji promet kot prej, potem bi to seveda lahko vplivalo na presojo, ali je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do podatka o skupnem prometu v času do 30. 11. 2010 in ob povprečju za sedem mesecev. Vendar je iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da gre za izračun, narejen na podlagi podatkov, ki jih je predložil tožnik (priloga A5), saj je ta na seštevku prihodkov za čas do 30. 9. 2010 ter za oktober in november 2010 sam zapisal, da so ti prihodki skupaj s tako imenovanim ekstra prihodkom (to je gotovina, ki je šla mimo blagajne) znašali 88.718,59 EUR, torej toliko kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Povprečje za sedem mesecev pa je izračunano od tega zneska. Navedeno pomeni, da v tem delu razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in je sodbo v celoti možno preizkusiti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izvajalo le tiste dokaze, ki jih je predlagal toženec, s čemer naj bi kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic, kakor tudi pravico do sodnega varstva. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo vsem dokaznim predlogom tožnika, ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaze, ki jih je predlagal toženec, pa je tudi protispisna, saj je sodišče prve stopnje na tožnikov predlog zaslišalo pričo A.B. ter izvedlo dokaz z listinami, ki jih je predložil tožnik.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki naj bi bila podana zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedbo toženca na naroku 1. 2. 2012, pri čemer je ta podatke o mesečnem prometu bral z listine, ki jo je sodišču prepozno predložil. Dokaz z zaslišanjem stranke je bil predlagan pravočasno in stranki ni mogoče odrekati pravice, da si pri izpovedi pomaga z listinami. Celo v primeru, če bi takšen način izpovedbe šteli za kršitve pravil o prekluziji, bi tožnik temu moral ugovarjati takoj, torej na naroku, na katerem je toženec podal izpovedbo, česar pa ni storil. Prvi odstavek 286. b člena namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Res pa je, da je tožnik pravočasno ugovarjal temu, da je toženec pregled mesečnega inkasa za leti 2010 in 2011 (priloga B21) vložil šele dne 31. 1. 2012, s prvo pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, saj sodišče prve stopnje bistveni upad prometa ugotavlja tudi na podlagi izpovedb toženca in priče A.C., kar nista prekludirana dokaza.

Čeprav je očitno, da priča A.A.goji določene zamere do toženca in je sedaj v delovnem razmerju pri tožniku, pa pritožbeno sodišče ne dvomi v resničnost njene izpovedbe, da za del prejete gotovine niso izstavljali računov, pri čemer je ocenjevala, da je to predstavljalo več kot polovico inkasa. Vendar pa tudi takšna dokazna ocena ne spremeni ugotovitve, da je bil podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo priča A.A., ki tožencu nikakor ni naklonjena, je izpovedala, da se je promet proti koncu (priča je delala do februarja 2011) zmanjšal, vendar nikakor ne za polovico. Navedeno pomeni, da so podatki o mesečnem inkasu, ki jih je dal toženec (enako pa velja glede podatkov, ki jih je dal tožnik), vendarle merodajni za ugotavljanje ali je prišlo do zmanjšanja prometa in s tem do ekonomskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po tožnikovem delu. Priča A.A. namreč ni trdila, da bi se delež gotovine, ki je šel mimo blagajne v zadnjih mesecih povečeval. Pričina izjava, da je obseg brez računa pobrane gotovine predstavljal več kot polovico uradnega inkasa, kaže na konstantnost tega deleža napram uradno izdanim računom, zato je edino logično sklepanje, da podatki o mesečnem inkasu, na katere se je ob svojem zaslišanju skliceval toženec, vendarle kažejo realno sliko o gibanju prihodkov okrepčevalnice, to je o tem, ali se ti povečujejo ali zmanjšujejo. Ti podatki kažejo, da je pri tožencu prišlo do upada prometa, kar nenazadnje priznava celo tožnik, ki pa vztraja, da zmanjšanje vendarle ni bilo tolikšno, kot je bilo navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožencu prišlo do postopnega padanja prometa in posledično negativnega poslovanja, pri čemer se je oprlo tako na podatke o mesečnem inkasu, ki jih je predložil toženec (in o katerih je izpovedal ob zaslišanju). Ti podatki kažejo na to, da so bili podani ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne le tožniku, temveč je zaradi negativnega poslovanja toženec prenehal opravljati dejavnost. Bistveni upad prometa izhaja tudi iz izpovedbe priče A.C., ki je celo izpovedala, da bi toženec že nekaj mesecev prej moral zapreti obratovalnico in da mu je to tudi svetovala.

Res je sicer, da je toženec v obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisal, da je mesečni promet v zadnjih petih mesecih upadel za skoraj 50 %. Pritožbeno sodišče je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat zavzelo stališče, da se utemeljenost odpovednega razloga sicer presoja glede na navedbe v odpovedi, da pa je kljub temu preozko tolmačenje, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če bi bil izkazan upad prometa za 30 %, zakonita pa bi bila, če bi ta upad znašal 50 %.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan ekonomski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po tožnikovem delu. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 4/2002, 103/2007) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ugotovljeno zmanjšanje prometa toženca (ki se je nenazadnje odrazilo tudi v tem, da je prenehal opravljati dejavnost) je prav gotovo ekonomski razlog, zaradi katerega je utemeljeno prenehala potreba po tožnikovem delu. Navedeno pomeni, da je toženec tožniku zakonito podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem niti ni bistveno, zakaj se je toženec odločil za odpoved tožniku in ne za odpoved prokuristu. V domeni delodajalca je, da se odloči, kateremu delavcu bo zaradi slabih ekonomskih rezultatov poslovanja podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega sodišče ne more presojati smotrnosti izbire delodajalca, na kar se nanaša pritožbena navedba, da je bil tožnik edini, ki je delal na delovnem mestu kuharja in da bi bilo zato logično, če bi toženec odpustil prokurista. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (tožnik pa te ugotovitve niti ne izpodbija), da je prokurist v resnici delal kot kuhar in sicer do marca 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti toženec, saj tretji odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre v tej zadevi) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.