Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP) in situacijo, ko so bila preiskovalna dejanja opravljena in je ta rok krajši in sicer 15 dni (tretji odstavek 186. člena ZKP), v obeh primerih pa gre za prekluzivna roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, v uvodu tega sklepa navedenih oškodovank kot tožilk, ki obdolženi A. A. očitata storitev dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena ZKP. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz "2. točke 371. člena ZKP" pritožila pooblaščenka oškodovank kot tožilk in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in meritorno obravnava obtožni predlog oškodovank kot tožilk, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe in da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje subsidiarni obtožni predlog dne 24. 11. 2023 vročilo obdolženki (vročilnica se nahaja pri dopisu na list. št. 38), nato pa dne 29. 11. 2023 (brez naroka) sprejelo izpodbijano sodbo, s katero je zavrnilo obtožni predlog iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP, torej da je podana druga okoliščina, ki izključuje kazenski pregon. Zastopalo je stališče, da je bil subsidiarni obtožni predlog vložen po preteku petnajstdnevnega roka, ki ga je pooblaščenka oškodovank kot tožilk imela na voljo po tistem, ko je bila dne 19. 9. 2023 seznanjena oziroma je prejela obvestilo, da se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne strinja ter da ima možnost v zakonskem roku pri naslovnem sodišču vložiti obtožni predlog (dopis na list. št. 50). Pooblaščenka je obtožni predlog vložila dne 18. 10. 2023, pri čemer pa je sodišče prve stopnje, upoštevajoč petnajstdnevni (prekluzivni) rok, kot ga določa tretji odstavek 186. člena ZKP, ki naj bi se glede na določbo 429. člena ZKP smiselno uporabljal tudi za vložitev obtožnega predloga v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt, ugotovilo, da je bil obtožni predlog vložen prepozno in da pregon ni več dopusten. Zato je sprejelo izpodbijano sodbo, čeprav bi v dani situaciji, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 293. člena ZKP (ker glavna obravnava sploh še ni bila opravljena, kazenski postopek pa se je z vročitvijo obtožnega predloga že začel) lahko izdalo kvečjemu sklep o ustavitvi postopka (in ne sodbe). Slednjega pritožnica sicer ne problematizira, pač pa zastopa stališče, ki mu pritožbeno sodišče pritrjuje, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen procesni rok za vložitev obtožnega predloga.

5. Kot rečeno je sodišče prve stopnje uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP,1 ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana2 ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni 3 od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji,4 potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji,5 ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP) in situacijo, ko so bila preiskovalna dejanja opravljena in je ta rok krajši in sicer 15 dni (tretji odstavek 186. člena ZKP), v obeh primerih pa gre za prekluzivna roka.

6. Glede na zgoraj povedano je moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje z napačno uporabo procesnega roka zmotno presodilo, da je bil v obravnavani zadevi subsidiarni obtožni predlog vložen prepozno in ker je izkazana procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, je sodišče druge stopnje pritožbi pooblaščenke oškodovank kot tožilk ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje, ki bo moralo razpisati glavno obravnavo in na njej odločiti o utemeljenosti obtožnega akta.

1 Tretji odstavek 186. člena ZKP določa: Ko preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana, obvesti o tem oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca in ga opozori, da mora v petnajstih dneh vložiti obtožnico oziroma zasebno tožbo in da se bo štelo, da je odstopil od pregona, če tega ne bi storil, in bo postopek s sklepom ustavljen. Tako opozorilo mora dati preiskovalni sodnik tudi, če senat (šesti odstavke 25. člena ZKP) zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave zato, ker misli, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno. 2 Taka situacija je judicirana tudi v odločbi VS RS I Ips 36078/2018, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi. 3 Z novelo ZKP-N z dne 5. 4. 2019, je bil rok iz osmih dni podaljšan na 30 dni. 4 Ko za razliko od situacije, kot jo določa tretji odstavek 186. člena ZKP, sploh še ni prišlo do izvajanja kakršnihkoli preiskovalnih dejanj. 5 Glej zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, S. Kmet, str. 126-127, tč. 8 in str. 129, tč.11.