Jedro

Če se pravda konča s sodno poravnavo, velja pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, razen, če se stranki v poravnavi drugače dogovorita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini

305.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep o stroških postopka spremeni tako, da toženki naloži plačilo še nadaljnjih 159.870,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2003 dalje do plačila. Navaja, da je sodišče napačno odmerilo uspeh obeh pravdnih strank v tej pravdi, saj je kot edino in odločujoče merilo za določanje uspeha upoštevalo le višino tožbenega zahtevka, temelj pa spregledalo. Toženka je vse do sklenitve sodne poravnave nasprotovala temelju tožbenega zahtevka in ni bila pripravljena tožniku plačati niti tolarja odškodnine.

Praktično ves postopek na prvi stopnji je potekal zaradi ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka. Toženka je v pravdi z ugovorom temelja tožbenega zahtevka v celoti propadla, tožnik pa je v tem delu uspel 100%. Tako bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnikov skupni uspeh v pravdi 76,25%. Na enak način, torej po temelju in višini, odmerjajo uspeh v pravdi tudi druga sodišča, kadar gre za sporni temelj in višino odškodninskega zahtevka. Glede na to bi morala toženka tožniku plačati skupaj 465.176,00 SIT, torej še 159.870,00 SIT pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno pritožnik predlaga, da sodišče stroške za posamezna opravila odmeri od vrednosti poravnalnega zneska, stroške za porabljeni čas in odsotnost pa v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ni niti vsebinsko niti z oznako zakonskega člena opredelil, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Zato pritožbeno sodišče navedbe o uveljavljanju tega pritožbenega razloga ni moglo obravnavati.

Pravdni stranki sta na zadnjem naroku dne 23. oktobra 2003 sklenili sodno poravnavo (1. odst. 306. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.

l. Republike Slovenije št. 12/2003 - 1. uradno prečiščeno besedilo , do 2/2004; v nadaljevanju ZPP). V njej sta se dogovorili, da bo toženka tožniku v roku 15 dni plačala 1.060.000,00 SIT odškodnine iz nastalega škodnega dogodka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska. Odločitev o stroških pravdnega postopka sta prepustili v presojo in odmero sodišču prve stopnje.

Pri poravnavi se sicer pravdni stranki praviloma dogovorita tudi, kako se bodo plačali stroški postopka (ali da nosi vsaka stranka svoje stroške ali ena vse, ali pa določita kakšno drugačno razmerje).

Če se stranki v poravnavi o tem ne dogovorita, pa velja pravilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (1.odst. 159. člena ZPP). Sodna poravnava je namreč sporazumna ureditev spora, ki naj bi izboljšala položaj obeh in ne le ene pravdne stranke (tiste, ki je manj popustila), tudi kar zadeva pravdne stroške. V obravnavani zadevi sta se pravdni stranki v poravnavi dogovorili, naj o stroških postopka odloči sodišče. Ker dogovora nista konkretizirali glede parametrov za sodno odločitev, sta to prepustili sodišču. Temeljni kriterij za stroškovno odločitev je kriterij uspeha. V primeru dajatvenega (denarnega) zahtevka je končno ovrednotenje uspeha praviloma primerjava med zahtevanim zneskom in prisojenim. Sodna praksa res v odškodninskih pravdah sprejema tudi specifični pristop ločenega vrednotenja uspeha po temelju in višini. Podlaga takšnega vrednotenja je seveda lahko le eksaktna ugotovitev deleža uspeha po temelju in višini. Če ta ni mogoča ali, v primeru sodne poravnave, dogovorjena, pride v poštev omenjeni splošni kriterij. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, v odsotnosti navedene razmejitve uspeha, pravilno uporabilo splošni kriterij, torej uspeh po višini oziroma glede na zahtevani in v poravnavi dogovorjeni znesek. Izpodbijana odločitev se tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).