Jedro

Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, po katerem bi prvi toženki prepovedalo razpolaganje z nepremičnino, obema tožencema pa razpolaganje s sredstvi na njunih transakcijskih računih do zneska terjatve 15.321,60 EUR z ustreznimi obrestmi. Ocenilo je, da je bila tožničina tožba vložena prepozno, in sicer več kot 3 leta od dejanja, ki se izpodbija - odpoved po dediščini; dolžnica A. A. se je dedovanju (v korist tožencev) odpovedala 29. 3. 2021, tožba pa je bila vložena 20. 11. 2024. Verjetnost terjatve tako ni izkazana, s tem pa ne eden od pogojev za izdajo začasne odredbe.

2.Tožnica se zoper sklep pritožuje, predlaga njegovo razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je bil sklep o dedovanju v predmetnem zapuščinskem postopku izdan šele 19. 1. 2022 in prej ni mogla vedeti za sporno ravnanje svoje dolžnice, torej za odpoved dedovanju. Zavzema se, da bi triletni rok za vložitev tožbe začel teči od pravnomočnosti tega sklepa oz. najprej od dneva njegove izdaje. Sklicuje se na stališča teorije, da začne pri sestavljenih dejanjih rok teči od zadnjega ter na stališče Vrhovnega sodišča RS iz zadeve II Ips 1082/2008, da začne ta rok teči od vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na podlagi izpodbojnega pravnega posla. Bistvenega pomena po mnenju pritožnice je namreč to, da dejanje postane razpoznavno navzven, torej tudi upniku.

3.Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker je tožba vložena po izteku prekluzivnega roka iz 257. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Slednji določa, kot pravilno povzema že sodišče prve stopnje, da začne rok za izpodbijanje dejanja teči od tedaj, ko je dejanje storjeno. Odpoved dedovanju se stori z izjavo dediča zapuščinskemu sodišču, ki se jo lahko poda do konca zapuščinske obravnave (1. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju). Ni sporno, da je dolžnica to izjavo zapuščinskemu sodišču pisno podala 29. 3. 2021; tedaj je bila njena volja izjavljena ter vidna navzven. Izjave o odpovedi dediščini se ne more preklicati (1. odst. 138. čl. ZD). Zato je bilo trajanje zapuščinskega postopka ter izdaja sklepa o dedovanju, ki je v vsakem primeru zgolj deklarativne narave, brez pomena za začetek roka za izpodbijanje odpovedi dedovanju. Primer ni tak, kot pri podaji dolžnikovega predloga za vpis v zemljiško knjigo na podlagi zavezovalnega posla, ki se izpodbija. Judikat, na katerega se pritožnica v tem kontekstu sklicuje, pravzaprav podpira argumente predmetnega izpodbijanega sklepa. V zadevi II Ips 1082/2008 je VSRS izreklo, da se kot trenutek teka roka za izpodbijanje šteje dan vložitve zemljiškoknjižnega predloga in ne dan odločitve zemljiškoknjižnega sodišča o predlogu. <em>(…) "Tako stališče potrjuje tudi namen določitve roka za vložitev izpodbojne tožbe. Smisel prekluzivnega roka je v varstvu pravnega prometa. Vezanost pričetka roka na trenutek, ki je v sferi strank tega razmerja, postavlja sopogodbenike prezadolženih oseb v enakopraven položaj. Če bi rok pričel teči z izvedbo dejanske vknjižbe, bi bilo obdobje negotovosti pravnega razmerja odvisno od ažurnosti zemljiškoknjižnega sodišča, to pa ni okoliščina, ki bi upravičevala različno obravnavanje podobnih pravnih razmerij."</em> Rok za izpodbijanje dolžnikovih dejanj torej ne more biti vezan na dejanje sodišča, pač pa na zadnje dejanje dolžnika samega. Ker je pri odpovedi dedovanju to dejanje eno samo, teče rok za izpodbijanje od tega, in sodišče prve stopnje pravilno ni moglo upoštevati kasnejšega trenutka (npr. izdaje sklepa o dedovanju). Subjektivnega roka, ki bi bil vezan na trenutek, ko bi upnik izvedel (ali bi lahko izvedel) za izpodbojno dejanje svojega dolžnika, OZ v tem primeru ne določa.

6.Po povedanem, ker verjetnost terjatve s tem ni izkazana, pogojev za predlagano začasno odredbo po 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ni, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. ZIZ). O stroških bo odločeno s končno odločbo (151. čl. ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 257, 257/1, 257/2 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 133, 133/1, 138, 138/1 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 151

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.