Jedro

Po določbah 52. člena ZDavP-2 morajo biti v predlogu navedeni opravičljivi razlogi za to, da zavezanec davčnega obračuna ne more predložiti v predpisanem roku, za takšne - opravičljive pa se štejejo utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in so obenem takšni, da preprečujejo predložitev obračuna v predpisanem roku. Poleg tega je izrecno določeno, da mora zavezanec navesti razloge in jih dokazati oziroma, če dokazov ne more ali še ne more predložiti, pojasniti, ter da mora vse to navesti oziroma dokazati že v predlogu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ z izpodbijanim sklepom tožnici ni dovolil predložitve obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 po izteku predpisanega roka.

2. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnica 4. 6. 2015 vložila predlog za podaljšanje roka za predložitev obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2014 po izteku predpisanega roka. V predlogu navaja, da je prišlo do zamude roka zaradi daljše bolniške odsotnosti računovodje, da se je določena dokumentacija pri dostavi računovodji izgubila ter da sedaj ureja pomanjkljivo dokumentacijo in prosi, da se ji rok za predložitev podaljša do konca meseca. Tožnica je glede na vsebino predloga navedla le razloge, zaradi katerih obračun ni bil pravočasno oddan, ni pa jih dokazala. Zato davčni organ prve stopnje ob upoštevanju pogojev iz 52. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) za predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka predlogu ne ugodi in odloči tako, kot sledi iz izreka.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da bi morala tožnica v skladu z določbami 52. člena ZDavP-2 že v predlogu dokazati oziroma pojasniti razloge za podaljšanje roka za predložitev obračuna, česar pa ni storila in da je zato davčni organ ni bil dolžan, če je menil, da je njen predlog pomanjkljiv, pisno pozivati k dopolnitvi predloga. Da dokazov o razlogih za zamudo roka ni predložila, oziroma da razlogov ni ustrezno pojasnila, pa priznava tudi sama tožnica. Medtem ko zgolj pavšalnim navedbam po presoji pritožbenega organa ni mogoče slediti.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo na strinja in predlaga njeno odpravo ter izdajo nove odločbe, s katero se bo njenemu predlogu za podaljšanje roka ugodilo. V (pri)tožbi navaja, da je v pritožbi obširno pojasnila, zakaj je zamudila z oddajo davčnega obračuna in da je do zamude prišlo iz razloga, ki je izven njene sfere: Na bolezen in daljšo odsotnost računovodje ni mogla računati, do zamude pa ne bi prišlo, če ne bi bil računovodja odsoten zaradi bolniške. Tožnica seveda za bolniško odsotnost nima nikakršnih dokazil in jih zaradi varstva osebnih podatkov tudi ne more pridobiti od pristojnih organov. Gre pa vsekakor za objektivni vzrok, ki ga tožnica ni mogla predvideti niti odvrniti in je izven njenega poslovanja, ker računovodja ni njen zaposleni. Sicer je tožnica računovodjo prosila, da ji poda izjavo, vendar le-ta zaradi skrhanih odnosov s tožnico tega ni hotel storiti. Zato tožnica ne more dobiti dokazov in je ogorčena nad sistemom, ki ji kljub utemeljenemu opravičilu ne da pravice, ki ji gre po zakonu, temveč se njeno vlogo brez ustrezne utemeljitve, le na hitro zavrne.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da so razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopne odločbe res kratki, vendar pa so z njimi v zadostni meri presojene navedbe oziroma razlogi za predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka, ki jih vsebuje predlog. Tožbeni očitek o prekratkih in s tem bistveno pomanjkljivih razlogih izpodbijane odločitev zato sodišče zavrača. Po določbah 52. člena ZDavP-2 morajo biti namreč v predlogu navedeni opravičljivi razlogi za to, da zavezanec davčnega obračuna ne more predložiti v predpisanem roku, za takšne - opravičljive pa se štejejo utemeljeni razlogi, ki jih davčni zavezanec ni mogel predvideti oziroma odvrniti in so obenem takšni, da preprečujejo predložitev obračuna v predpisanem roku. Poleg tega je izrecno določeno, da mora zavezanec navesti razloge in jih dokazati oziroma, če dokazov ne more ali še ne more predložiti, pojasniti, ter da mora vse to navesti oziroma dokazati že v predlogu. Kar pomeni, da se zavezanca k dopolnitvi predloga, če je le-ta pomanjkljiv, ne poziva, brez poziva oziroma brez dopolnitve pa ostaja predlog tožnice tudi po presoji sodišča z ozirom na njegovo predpisano vsebino preveč splošen in s tem pomanjkljiv, da bi mu bilo mogoče slediti in dovoliti predložitev davčnega obračuna po izteku predpisanega roka.

9. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).