Jedro

O predlogu za izdajo sodbe zaradi izostanka sodišče prve stopnje odloča na podlagi dejstev, na katere se opira tožbeni zahtevek. Če so ta v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožnik sam, ali z dejstvi, k so splošno znana, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga po izdaji sodbe zaradi izostanka se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. 2. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo sodbe zaradi izostanka. S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvo tožeči stranki od 1.5.1997 dalje plačevati preživnino in sicer za čas od 1.5.1997 do 30.8.1997 v znesku 17.695,00 SIT mesečno, za čas od 1.9.1997 do 30.5.1998 v znesku 18.413,00 SIT mesečno, za čas od 1.6.1998 do 31.1.1999 v znesku 19.160,00 SIT mesečno in od 1.4.1999 dalje v znesku 20.000,00 SIT mesečno do prve uskladitve preživnin z gibanji življenjskih stroškov in plač, odtlej dalje pa v skadu z vsakokratnimi sklepi Vlade RS o valorizaciji preživnin, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, drugotožeči stranki pa plačati 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1997 (dneva vložitve tožbe dalje) do plačila. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka in zoper zavrnilni del sodbe vlagata pritožbo tožeči stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge. V pritožbi tožnici povzemata nekatere ugotovitve sodišča prve stopnje ter v zvezi z njimi podajata svojo razlago. Navajata, da so bili izpolnjeni vsi pogoji po 332. členu ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77) za izdajo sodbe zaradi izostanka, vendar je sodišče predlog zavrnilo, ker je sodišče ugotovilo, da je bil toženec zaposlen drugje, kot pa sta to tožnici navedli v tožbi, kar pa sploh ni bistveno. Nadalje pa navajata, da je tudi sodba sodišča prve stopnje napačna, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba v odločilnih delih nima razlogov. Sodišče je otrokove potrebe ocenilo prenizko, ob tem pa tudi ni upoštevalo, da je toženec zaposlen, da živi pri starših na kmetiji in so zato njegovi življenjski stroški bistveno nižji in da nima drugih preživninskih obveznosti. Tožnici sta se pritožili tudi glede stroškov. Tako glede sklepa kot sodbe prvenstveno predlagata spremembo, podredno pa njuno razveljavitev. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zoper sodbo. K pritožbi zoper sklep: Sodišče prve stopnje bi o predlogu za izdajo sodbe zaradi izostanka sicer moralo odločiti zgolj na podlagi tožbe in njej priloženih dokazov, a je izvajalo dokaze o utemeljenosti zahtevka. Vendar pa ne glede na to iz samega dejstva, da je tudi zaradi odločitve o predlogu izvajalo dokaze, izhaja, da je štelo, da pogoj, da bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. točka 1. odstavka 332. člena ZPP), ni podan. Sodišče prve stopnje je tako sicer delno napačno obrazložilo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka, vendar pa je ob napačnih razlogih (ker je glede njih izvajalo dokaze) navedlo tudi pravilnega, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka ni izhajala iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi. Tožba je namreč zgrajena zgolj na pavšalni trditvi o višino toženčeve plače, v tožbi pa tudi niso podani nobeni konkretni podatki o potrebah prvotožnice, pomanjkljivi pa so tudi glede zmožnosti drugotožnice. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo sodbe zaradi izostanka pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77). K pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče se strinja z na splošno znano dejstvo oprto ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da mesečni stroški preživljanja šoloobveznega otroka ne morejo biti manjši od 30.000,00 SIT. Glede na to in glede na nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec ves čas zaposlen, da živi doma pri starših na kmetiji, da ni videti, da bi imel še kakšne preživninske obveznosti razen do mladoletne tožnice, pri čemer pa obe tožnici in sin drugo tožnice, ki ga še preživlja, žive v zelo težkih materialnih razmerah zaradi nezaposlenosti drugo tožnice (in toženčevega neplačevanja preživnine) pritožbeno sodišče meni, da predstavlja prisojeni znesek le minimalen prispevek, ki ga mora k preživljanju hčerke prispevati toženec, oziroma ga plačati drugo tožnici iz naslova verzije. Za odločitev koliko več bo (bi) moral toženec prispevati k preživljanju oziroma k plačilu verzije, pa bo potrebno dejansko stanje dopolniti, saj je ostalo nepopolno ugotovljeno, kot pravilno opozarja pritožba. In sice tako glede zaposlitev toženca kot njegovih dohodkov v vsem spornem obdobju, enako glede dejanskih, nestatističnih (sicer nezadovoljenih) potreb mladoletne prvo tožnice v celotnem spornem obdobju, pri čemer je videti, da jih mati ne zmore (več) opisati ravno zaradi materialne stiske v kateri živijo, kot glede ugotovitve kako in na kakšen način sploh preživijo oziroma ali drugo tožnica mati sploh kaj in koliko zasluži s priložnostnimi deli, saj je po prvostopnih ugotovitvah že dolgo nezaposlena. Zato je glede izpodbijanega zavrnilnega dela pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo ter jo vrača v novo sojenje (člen 370/1 ZPP/77). Napotki za delo so že podani, pri čemer naj prvostopno sodišče o ne dovolj raziskanih vprašanjih za celo sporno obdobje zasliši po možnosti obe pravdni stranki glede njunih zaposlitev, dohodkov, nezaposlenosti v spornem obdobju ter sicerjšnjih življenjskih prilik, v katerih živita. Čim bolj natančno naj skuša tudi ugotoviti, kakšne potrebe ima oziroma bi jih imela mladoletna tožnica, v kolikor bi jih bila njena starša sposobna (vsaj deloma) zadovoljiti, pri čemer naj v smislu 298. člena ZPP/99 z postavljanjem ustreznih vprašanj materi poskrbi za to, da bo v svoji izpovedbi navedla vsa odločilna dejstva. Zlasti pa naj tudi uradoma opravi poizvedbe glede zaposlitve in dohodkov toženca, ki se postopka (zaenkrat) ne udeležuje, po potrebi pa tudi glede zakonite zastopnice za celotno sporno obdobje. Te relevantne podatke bi sicer moralo že samo uradoma pribaviti ob priliki prvega sojenja, saj ima sodišče v tovrstnih sporih zaradi varstva koristi mladoletnih otrok širše pristojnosti kot sicer in ni zgolj vezano na ponujene predloge oziroma predložene dokaze strank. Ob končni odločitvi glede višine preživnine oziroma višine povrnitve za mladoletno tožnico porabljenih sredstev s strani drugo tožnice, pa je prvostopno sodišče dolžno oceniti oziroma po prostem preudarku upoštevati tudi skrb ter vzgojo, ki jo edino mati nudi mladoletni hčerki ter dejstvo, da sopreživlja še enega otroka, pri čemer pa je videti, da toženec nima drugih preživninskih obveznost. Le na ta način bo lahko pri svoji odločitvi materialno pravo pravilno uporabilo, torej člen 123/1 v zvezi s členom 79 ZZZDR. V skladu s 4. in 3. odstavkom 166. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.