Jedro

Tožnica je bila pravilno pozvana, naj svojo vlogo dopolni z manjkajočo dokumentacijo, navedeni poziv ji je bil osebno vročen 9. 9. 2009. Tožnica je bila v pozivu pravilno poučena, da vlogo dopolni v roku 8 dni od vročitve poziva ter opozorjena tudi na posledice, kolikor pomanjkljivosti v odrejenem roku ne bo odpravila. Tako je bila opozorjena, da bo v primeru nepredložitve dokazil upravni organ njeno vlogo obravnaval na podlagi razpoložljivih dokazov in da bo treba njeno vlogo, če bodo ti dokazi pomanjkljivi, kot neutemeljeno zavrniti. Gre za opozorilo, ki je utemeljeno na podlagi tretjega odstavka 140. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, je z odločbo, številka DT 4292-408/2009-13-0408-01 z dne 23. 9. 2009, v 1. točko izreka odločil, da se vloga davčne zavezanke A.A. s.p. - v stečaju, za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter iz naslova davka na dodano vrednost, zavrne. V 2. točki izreka je odločil, da stroški tega postopka bremenijo predlagateljico in da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali. Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je davčna zavezanka 27. 7. 2009 vložila vlogo za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter iz naslova davka na dodano vrednost. Dne 19. 8. 2009 je davčni organ davčni zavezanki poslal poziv za dopolnitev vloge, v skladu z določili 76. in 102. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08 in 20/09 – ZDoh-2d, v nadaljevanju ZDavP-2), z listinami in dokazili, ki dokazujejo izpolnjevanje pogojev navedenih v 40. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07 in 28/09 – Pravilnik). Poziv je bil 7. 9. 2009 vrnjen davčnemu organu z obrazložitvijo, da na naslovu ni urejenega hišnega predalčnika, zavezanki pa je bil 9. 9. 2009 vročen v prostorih Davčnega urada Celje. V nadaljevanju je prvostopni upravni organ navedel pravne podlage za odločanje o obročnem plačilu davčnega dolga in sicer na podlagi 102. člena ZDavP-2 ter, ob upoštevanju določbe 40. in 42. člena ter določbe 43. člena istega Pravilnika. Zavezanki je bil postavljen 8 dnevni rok za dopolnitev vloge z ustreznimi dokazili o premoženjskem stanju in sicer bilanco stanja na dan 30. 6. 2009, izkaz poslovnega izida za tekoče koledarsko leto za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 ter dokazila o obstoju okoliščin, zaradi katerih je prišlo do plačilne nezmožnosti, ali dokazila o dejstvih in razlogih, da je zavezanka izgubila sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere sama ni mogla vplivati. V postavljenem roku, oziroma do dneva odločanja o vlogi, zavezanka ni predložila nobenih dokazil. Glede na navedeno davčni organ ni mogel presoditi, oziroma ugotoviti, ali zavezanka izpolnjuje pogoje za obročno plačilo davčnega dolga, določene v 102. členu ZDavP-2 oziroma Pravilniku, zato je njeno vlogo zavrnil. Drugostopni upravni organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je z odločbo št. DT-499-31-334/2009 z dne 29. 12. 2009, zavrnil pritožničino pritožbo zoper prej navedeni prvostopni upravni akt. Skliceval se je na ugotovitev, da je bil zavezanki poziv za dopolnitev vloge res poslan na napačen naslov, vendar ji je bil vročen 9. 9. 2009, kar je razvidno iz podpisa na pozivu, s katerim je prejela poziv. Zavezanki je bilo z navedenim pozivom naloženo, naj vlogo dopolni v roku 8 dni, hkrati pa je bila poučena, da bo davčni organ odločal na podlagi razpoložljivih dokazil, če vloga ne bo dopolnjena. Rok za dopolnitev vloge se je iztekel 17. 9. 2009. Ker zavezanka vloge ni dopolnila v roku, niti ni zaprosila za podaljšanje, je davčni organ dne 23. 9. 2009 izdal izpodbijano odločbo. Zavezanka je vlogo dopolnila šele 24. 9. 2009, torej po izdaji odločbe. Drugostopni upravni organ je odgovoril tudi na pritožbeno navedbo, da bi jo davčni organ, kot prava neuko stranko, moral opozoriti na njeno pravico, da lahko zaprosi za podaljšanje roka. Drugostopni organ meni, da v tem primeru ne gre za pravico, na katero bi bilo treba zavezanca posebej opozarjati, hkrati pa je ugotovil, da je ta možnost zavezanki znana, saj je v postopku v zvezi z obročnim plačilom davčnega dolga, v katerem je bila izdana odločba številka DT 4292-12/2008-17-0408-04, tudi zaprosila za podaljšanje roka. Glede na navedeno drugostopni organ ugotavlja, da zavezanka do izdaje izpodbijane odločbe vloge ni dopolnila, zato je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna, ker ni mogel preveriti utemeljenost njene vloge. Drugostopni organ je preveril izpodbijano odločbo tudi po uradni dolžnosti in ugotovil, da v postopku ni prišlo so bistvenih kršitev pravil postopka in do kršitev materialnega prava.

Tožnica oporeka odločitvi tako prvostopnega, kot drugostopnega upravnega organa. Navaja, da drugostopni organ sicer pravilno ugotavlja, da tožnica ni dopolnila vloge za odlog plačila ali obročno plačevanja davka, niti ni predlagala podaljšanja roka, vendar dejstvo, da na to ni bila opozorjena, ni opravičljivo. Upravni organ je napačno ugotovil dejansko stanje in s tem v povezavi napačno ocenil dokaze ter napačno uporabil določbe 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05 in 105/06 - v nadaljevanju: ZUP). Ne samo, da gre v tem primeru za nezakonitost, ampak tudi za določbo, ki je v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Upravni organ tožnici sploh ni dal možnosti, da se izjavi in kot laično stranko brez pooblaščenca seznanil s pravnimi posledicami, če v določenem roku ne bo opravila določenih ravnanj in je ni opozoril na posledice prekluzivnosti rokov. S tem je stranka izgubila tudi možnost, da s predlogom uspe. Iz vloge je namreč razvidno, da je zavezanka ravnala skrbno in je takoj, ko je objektivno lahko, ne da bi vedela, da zamuda roka pomeni prekluzijo, obvestila stečajno upraviteljico, naj ji končno že izroči zahtevano dokumentacijo, s katero ni razpolagala. Če bi tožnica kot laik vedela, da zamuda pomeni tudi izgubo uveljavljanja pravice, bi zaprosila za podaljšanje roka, dokler ji stečajna upraviteljica dokumentacije ne bi poslala in o tem obvestila prvostopni organ. Stranka je že v predlogu navedla vse okoliščine in razloge za vrnitev v prejšnje stanje in jih kot verjetne tudi izkazala in dokazala z listinami in predlagala tudi izvedbo določenih dokazov, ki jih je upravni organ zavrnil. Dejstvo je, da ima upravni organ vso podlago za odločanje, vendar je iz čistih formalističnih in ozkih tolmačenj določb ZUP prišel do napačnih pravnih zaključkov, zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sklicevanje in opiranje na odločbo izdano v drugi zadevi o obročnem odplačilu dolga je pravno neutemeljeno, saj dokazuje prav to, da tožnica kot laik ni mogla vedeti, da mora biti dosledna in vedno predlagati podaljšanje roka. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in odločbe drugostopnega upravnega organa. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov razvidnih iz obrazložitve drugostopne odločbe.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št.105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da tožnica poziva za dopolnitev vloge številka DT -4292-408/2009-9 (0408-07), ni dopolnila v roku 8 dni od vročitve poziva. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil tožnici poziv osebno vročen 9. 9. 2019, v prostorih davčnega organa. Sporno je, ali je bila tožnica ob vročitvi poziva pravilno poučena o pomenu zamude roka za dopolnitev vloge.

Sodišče po vpogledu v podatke priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnica dne 29. 7. 2009 pri pristojnemu davčnemu organu vložila vlogo za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova DDV in prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nadalje sodišče ugotavlja, da je vsebinsko odločanje upravnega organa o obročnem plačilu davčnega dolga vezano na zakonski okvir iz 102. člen ZDavP-2. Le ta določa, da davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let, oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, iz razlogov na katere davni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. V šestem odstavku istega člena je določeno, da podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode določi minister pristojen za finance. Tako Pravilnik v osmem delu, v členih od 40. do 43., določa kriterije za ugotavljanje hujše gospodarske škode, kdaj se šteje, da je zavezanec plačilno nesposoben in kdaj je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, ter kako presojati vpliv davčnega zavezanca na nastanek plačilne nezmožnosti ali na izgubo sposobnosti pridobivanja dohodka ter kdaj se šteje, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih pravnih podlag za odločanje o tožničini vlogi sodišče ugotavlja, da je bila tožnica pravilno pozvana, naj svojo vlogo dopolni z manjkajočo dokumentacijo, ter ugotavlja da je bil navedeni poziv tožnici osebno vročen 9. 9. 2009. Sodišče ugotavlja tudi, da je bila tožnica v pozivu pravilno poučena, da vlogo dopolni v roku 8 dni od vročitve poziva ter opozorjena tudi na posledice, kolikor pomanjkljivosti v odrejenem roku ne bo odpravila. Tako je bila opozorjena, da bo v primeru nepredložitve dokazil upravni organ njeno vlogo obravnaval na podlagi razpoložljivih dokazov in da bo treba njeno vlogo, če bodo ti dokazi pomanjkljivi, kot neutemeljeno zavrniti. Gre za opozorilo, ki je utemeljeno na podlagi tretjega odstavka 140. člena ZUP. Ker je po presoji sodišča tožena stranka pravilno sledila tako določbam ZDavP-2, kot določbam Pravilnika, ki za obravnavanje vloge kot je tožničina, zahteva predložitev določene dokumentacije, na kar je tožnico v pozivu tudi pravilno opozorila, torej je tožnico opozorila na posledice zamude roka, sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepravilno opozorilo glede zamude roka ter posledično na kršitev določbe 22. člena Ustave RS.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.