Jedro

1. Eno temeljnih načel odškodninskega prava je, da mora tudi oškodovanec ravnati tako, da je škoda čim manjša. Vsak mora namreč v prvi vrsti skrbeti tudi za svojo varnost in torej za to, da mu ne nastane škoda. Odškodnine za tisti del škode, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženi stranki. Tožnica bi z uporabo tako opremljenega vozila, da bi imelo na voznikovem sedežu ustrezen nameščen vzglavnik, zmanjšala obseg škode. Zato mora tisti del škode, ki je posledica njene opustitve, na podlagi prvega odstavka 192. člena ZOR trpeti sama.

2. Prisoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je kot voznica poškodovala v prometni nesreči 8.12.1995, ker je v njen osebni avtomobil, ki je stal v križišču, od zadaj zadel z avtomobilom zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica prispevala k škodi 20%, ker je vozila v avtomobilu, ki je imel na voznikovem sedežu odstranjen vzglavnik. Od zahtevanih 1.400.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti ji je odmerilo 900.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 1.600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.400.000 SIT, za strah pa je odmerilo vseh zahtevanih 500.000 SIT odškodnine. Nato je skupni znesek 2.800.000 SIT znižalo za 20% in toženki naložilo, da mora plačati tožnici 2.240.000 SIT odškodnine ter povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica ni prispevala k nastanku škode. Zato poudarja v postopku na obeh stopnjah zatrjevane okoliščine, da je bila mlada voznica, da ni šlo za njeno osebno vozilo, ampak materino in da je bila v dobri veri, da je vozilo tehnično brezhibno. Sicer pa ni storila ničesar, kar bi ji bilo mogoče očitati, ni ravnala v nasprotju s kogentnimi predpisi in zato ne more trpeti nobenih negativnih posledic. Šlo je za osebni avtomobil znamke Jugo, letnik 1982. Napačna je predpostavka sodišča, da je v tem vozilu predvideni vzglavnik, če bi bil nameščen, sposoben zagotoviti tisto mero varnosti, ki bi pri tožnici ne povzročila takšne škode. Prav iz tega razloga je tožnica predlagala izvedenca avtomobilske stroke, ki bi pojasnil, da konkretno vozilo tudi s predvidenimi nameščenimi vzglavniki ne nudi tiste stopnje varnosti, ki bi jo po svoji funkciji moralo. Vzglavniki so namreč nameščeni prenizko, s svojim zgornjim delom pa ne dosežejo niti višine vratu. Zato je njihova morebitna prisotnost povsem nerelevantna. Toženka bi morala predlagati izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem prometne stroke. Ocena izvedenke medicinske stroke je le predpostavka, ki izhaja iz tehnično brezhibnega, vendar tehnološko neprimerno bolj izpopolnjenega osebnega vozila. V nadaljevanju revizija graja tudi odmero odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, natančno povzema ugotovljeni dejanski obseg škode in zaključuje, da je zlasti glede na tožničino mladost in časovno odmaknjenost od škodnega dogodka utemeljena prisoja odškodnine v vsej zahtevani višini.

Revizija je bila vročeni toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Do prometne nesreče je prišlo, ko je tožnica z vozilom stala v križišču in je v njeno vozilo s svojim vozilom od zadaj zadel zavarovanec tožene stranke. Tožnica je v nesreči dobila zvin mehkih vratnih struktur z delnim izpahom 2. vratnega vretenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v vozilu, ki ga je upravljala, z vozniškega sedeža odstranjen vzglavnik. S pomočjo ugotovitev iz dopolnilnega mnenja izvedenke medicinske stroke, ki pozna biomehanizem nihajnih poškodb, je ocenilo, da znaša tožničin prispevek k nastanku ugotovljene škode 20%. Pri tem je upoštevalo, da je namen vzglavnika preprečiti prekomerne ekskurzije glave in vratu med trčenjem, upoštevalo pa je tudi tožničine anatomske značilnosti, na katere je opozorila izvedenka, torej nežno konstitucijo, dolg vrat in slabšo razvitost mišičevja.

Zmotna je trditev tožnice, da je ona predlagala izvedenca iz prometne stroke, ki naj bi potrdil njene trditve, da v osebnem avtomobilu znamke Jugo, letnik 1982, predvideni vzglavnik ni bil sposoben zagotoviti potrebne varnosti. Nasprotno, v pripravljenem spisu z dne 6.7.1998 se je postavila na stališče, da mora toženka predlagati ustreznega izvedenca prometne stroke, ki bo upoštevaje karakteristike konkretnega vozila kvalificirano odgovoril na to vprašanje. Tako tožničino stališče pa je zmotno. Kakšen je namen vzglavnikov na sedežih v avtomobilu, ni sporno. Za odločanje o tožničinem soprispevku k nastanku škode zaradi vožnje v vozilu, ki je imelo na voznikovem sedežu odstranjen vzglavnik, je to zadostovalo. Na tožničini strani je bilo zato dokazno breme o njeni trditvi, da so bile tehnične pomanjkljivosti predvidenega vzglavnika v konkretnem tipu vozila take, da tudi nameščeni vzglavnik ne bi zmanjšal škode. Zato je sodišče druge stopnje na tožničine pritožbene trditve pravilno odgovorilo med drugim tudi z razlogom, da dokaza z izvedencem iz prometne stroke ni predlagala nobena pravdna stranka.

Revizijsko sodišče se strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč, da znaša tožničin prispevek k nastanku ugotovljenega obsega škode 20%. Tožnica zmotno meni, da bi lahko o njenem prispevku govorili le, če bi kršila kakšen prisilni predpis. Eno temeljnih načel odškodninskega prava je, da mora tudi odškodovanec ravnati tako, da je škoda čim manjša. Vsak mora namreč v prvi vrsti skrbeti tudi za svojo varnost in torej za to, da mu ne nastane škoda. Odškodnine za tisti del škode, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost, ni mogoče naprtiti toženi stranki. Tožnica bi z uporabo tako opremljenega vozila, da bi imelo na voznikovem sedežu ustrezen nameščen vzglavnik, zmanjšala obseg škode. Zato mora tisti del škode, ki je posledica njene opustitve, na podlagi prvega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) trpeti sama. Revizijsko sodišče se strinja tudi z nadaljnjimi razlogi sodišča druge stopnje, da tožnice ne morejo razbremeniti trditve o neizkušenosti začetne voznice in nepoznavanju tehničnih pomanjkljivosti materinega vozila.

Dejanska podlaga o samem obsegu škode, kot sta jo ugotovili obe sodišči, izhaja iz diagnoze o zvinu mehkih vratnih struktur z delnim izpahom 2. vratnega vretenca. Takrat 20 let stara tožnica, po poklicu blagajničarka, je bila zaradi te poškodbe štirinajst dni v bolnici, en mesec in pol je nosila mavec od vratu do pasu (mavčev oglavnik), en mesec je nosila plastično ovratnico, bila je na dvajsetih fizioterapijah, dva do tri mesece je večkrat dnevno jemala analgetike, nato pa občasno, bila je na več kontrolnih pregledih v poškodbeni, nevrološki, fiziatrični ambulanti in pri osebnem zdravniku, bila je na treh rentgenskih slikanjih in dveh CT pregledih. V bolniškem staležu je bila štiri mesece, nadaljnji mesec je delala še skrajšan delovni čas. Trajne hude bolečine je trpela tri dni, trajne srednje z občasno hudimi sedem dni, srednje trideset dni, trajne lahke z občasno srednjimi trideset dni, trajne lahke pa še nadaljnjih šestdeset dni, skupaj torej približno 130 dni. Tudi v bodoče bo trpela občasne bolečine ob prisilnih držah glave, sunkovitih gibih in vremenskih spremembah. Za to obliko škode sta ji sodišči odmerili odškodnino na 900.000 SIT in presežno zahtevanih 500.000 SIT zavrnili.

Tožnica je ob nesreči utrpela kratek in silovit primarni strah, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti pred invalidnostjo je v hudi obliki trajal dva tedna, v srednji en mesec, v lahki pa še nadaljnje dva do tri mesece. Za to obliko škode sta sodišči tožnici odmerili odškodnino v vsej zahtevani višini 500.000 SIT.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker je poškodba zapustila lažjo omejeno gibljivost vratu in blag nevrološki defekt na levi roki zaradi okvare vratnih živčnih korenin, zlasti 5., 6. in 7. leve živčne korenine. Tako ima tožnica težave pri prisilni drži in sunkovitih gibih, kar jo moti pri delu blagajničarke, težave pa ima tudi pri domači gospodinjskih opravilih, zlasti obešanju perila, dvigovanju leve roke nad višino ramena in prenašanju težjih bremen z levo roko. Z leti je pričakovati postopen nastanek degenerativnih sprememb na vratni hrbtenici. Izvedenka je zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti ocenila z 10%. Sodišči sta tožnici za to obliko škode odmerili odškodnino v znesku 1.400.000 SIT in presežno zahtevanih 200.000 SIT zavrnili.

Glede na tako dejansko podlago se revizijsko sodišče strinja z odmero odškodnine za revizijsko še sporni obliki nepremoženjske škode.

Sodišči sta tožničino škodo in njene objektivne prizadetosti zaradi te škode ustrezno konretizirali, upoštevali sta vse tožničine individualne značilnosti, tudi njeno mladost in spol, poklic, ki ga opravlja in ugotovljena prikrajšanja izven delovnega mesta. Čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje predstavlja obdobje dveh let, kar ni narekovalo posebnega upoštevanja tudi te okoliščine. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana prisoja primerno uvrščena v okvir prisoje pravične odškodnine v zadevah, ki so primerljive s tožničino. Povedano torej pomeni, da sta obe sodišči s tako prisojo odškodnine pravilno uporabili materialnopravne določbe 200. in 203. člena ZOR.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen in ker v postopku, ni prišlo do uradno upoštevanih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi tožničine priglašene revizijske stroške.