Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima odredba vse potrebne razloge, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, pri čemer je iz točke 4 razlogov odredbe razvidno, da je preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta M.W. in M.R. storila kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, sklepal na podlagi vsebine zbranih obvestil in listin, pridobljenih v predkazenskem postopku in jih je v odredbi tudi ocenil. Neutemeljena je zato trditev pritožbe, da odredbe ni mogoče preizkusiti in da iz odredbe niso razvidna dejstva in okoliščine, ki bi kazale na stisko pri posameznih oškodovancih. V točki 4 razlogov odredbe je pojasnjeno, da so se kreditojemalci zavezali, da bodo v več obrokih prejeto glavnico preplačali za 150 % in sprejeli zahtevane pogoje, ki jih v primeru svoje kreditne sposobnosti gotovo ne bi sprejeli. Ob tem je navedeno še, da so bili v vseh primerih zainteresirani za najemanje tovrstnih kreditnih posojil v finančni stiski, pri čemer sta osumljena (M.W. in M.R.) izkoristila tak njihov položaj.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega M.R. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 4042/2015 z dne 20. 2. 2020 na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornikov obdolženega M.R. za izločitev dokazov z dne 19. 10. 2017 zavrnilo.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženi M.R. po svojih zagovornikih brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba obširno povzema obrazložitev napadenega sklepa in navaja, da je stališče sodišča prve stopnje zmotno. Iz odredbe za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 4030/2015 z dne 30. 1. 2015 po njeni oceni namreč niso razvidna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo moč zaključiti, da je bilo pri posameznih oškodovancih podano stanje, ki ga je moč opredeliti kot stisko po 214. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odredbe zato ni moč preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

5. Povzetemu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno, tehtno in argumentirano pojasnilo, da je odredba za hišno preiskavo Okrožnega sodišča v Mariboru I Kpd 4030/2015 z dne 30. 1. 2015 zakonita ter da ni podlage za izločitev dokazov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ima odredba vse potrebne razloge, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, pri čemer je iz točke 4 razlogov odredbe razvidno, da je preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da sta M.W. in M.R. storila kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, sklepal na podlagi vsebine zbranih obvestil in listin, pridobljenih v predkazenskem postopku in jih je v odredbi tudi ocenil. Neutemeljena je zato trditev pritožbe, da odredbe ni mogoče preizkusiti in da iz odredbe niso razvidna dejstva in okoliščine, ki bi kazale na stisko pri posameznih oškodovancih. V točki 4 razlogov odredbe je pojasnjeno, da so se kreditojemalci zavezali, da bodo v več obrokih prejeto glavnico preplačali za 150 % in sprejeli zahtevane pogoje, ki jih v primeru svoje kreditne sposobnosti gotovo ne bi sprejeli. Ob tem je navedeno še, da so bili v vseh primerih zainteresirani za najemanje tovrstnih kreditnih posojil v finančni stiski, pri čemer sta osumljena (M.W. in M.R.) izkoristila tak njihov položaj. Glede na navedeno pritožba s povzetimi izvajanji pravilnosti napadenega sklepa ne more omajati.

6. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

7. Če bo za obdolženega M.R. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev dokazov, po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.