Jedro

Po 1. odstavku 11. člena ZLPP je lahko upravičenec vložil predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja najpozneje do 7.6.1993. Z zamudo tega roka je ugasnila pravica za vračilo v naravi, upravičencu pa je pripadala le pravica do odškodnine v obliki obveznic SOS ali delnic v lasti RS (2. odstavek 15. člena ZLPP). Ker tožeča stranka zahtevka za denacionalizacijo v obliki odškodnine ni uveljavljala tudi po opozorilu upravnega organa, da ni zakonskih pogojev za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, in ni spremenila zahtevka za odškodnino v obliki delnic SOS ali obveznic RS, se je zahteva za denacionalizacijo zavrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1447/98-14 z dne 19.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke, št. ... z dne 15.7.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke proti delni odločbi Upravne enote Ljubljana, Izpostave V. - R. z dne 13.1.1998. Z njo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo A.S., J.O., P.E., M.T. in I.S. za denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi dela podržavljene zgradbe v L., stoječe na parceli št. 116/3, vl. št. 1516 k.o. T.p., kar v naravi predstavlja prostore gostilne P. v skupni izmeri 240,82 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali je možno v naravi vrniti podržavljeno nepremičnino, ki je bila v sredstvih podjetja, ki se je lastninilo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94, v nadaljevanju ZLPP), če vračilo te nepremičnine ni bilo zavarovano z začasno odredbo po ZLPP.

Sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preblikovanja podjetja po 10. členu ZLPP. Po presoji prvostopnega sodišča zato vračanje podržavljene nepremičnine v naravni ni možno. S tem pa tožeča stranka ni izgubila pravice do denacionalizacije, temveč je bila upravičena do vračila podržavljenega premoženja v obliki odškodnine. Tožeča stranka je bila s strani upravnega organa opozorjena, da bo izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v obliki odškodnine, če ne bo svojega zahtevka za vračilo podržavljenega premoženja v naravi spremenila v zahtevek za odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije, vendar denacionalizacijskega zahtevka ni spremenila. Stališče, da vztraja pri vračanju v naravi, tožeča stranka ponavlja tudi v pritožbi in smiselno tudi v tožbi. Po presoji sodišča je glede na navedeno njena zahteva za denacionalizacijo utemeljeno zavrnjena. Po presoji sodišča prve stopnje ni utemeljen tudi tožbeni ugovor glede kršitve načela pomoči neuki stranki, pri čemer se sodišče prve stopnje strinja z razlogi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in da temelji na zakonu.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot pritožbene ugovore ponavlja tožbene navedbe in med drugim navaja, da ne more biti oškodovana zato, ker organ, ki vodi in odloča o denacionalizacijskem postopku, dela počasi. Kljub temu, da je bila zahteva za vrnitev podržavljenega premoženja vložena že leta 1992, ni v primernem času izdal denacionalizacijske odločbe, s katero bi bila nepremičnina upravičencu do denacionalizacije vrnjena v naravi. To bi bilo možno, saj se je zavezanec lastninsko preoblikoval šele v letu 1996. Meni, da ima, kljub zamudi pri vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, pravico navedeno nepremičnino pridobiti v last in posest. Na podlagi začasne odredbe, izdane na podlagi 68. člena ZDen dne 22.12.1994, ki je bila odpravljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS dne 3.7.1997, sporna nepremičnina ni bila vključena v program lastninskega preoblikovanja zavezanca. Sklicuje se tudi na načelo pomoči neuki stranki. Meni, da bi morala biti opozorjena na to, da mora do 7.6.1993 vložiti predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Navaja, da ni hotela preoblikovati svojega denacionalizacijskega zahtevka zato, da bi se dokončno rešila zadeva v zvezi z vrnitvijo v naravi. Morebitna vrnitev v obliki obveznic pa je stvar, o kateri bi moral odločati upravni organ po tem, ko bi morebiti bila zavrnjena njena zahteva za vrnitev v naravi. Po njenem mnenju ZDen določa vrnitev odvzetega premoženja v obliki, ki je v dani situaciji možna, ne glede na to, kako upravičenec oblikuje zahtevek. Tudi upravni organ, ki odloča o tem, po njenem mnenju ni vezan na zahtevek upravičenca, ampak je dolžan, v primeru zavrnitve zahtevka za vrnitev v naravi, ugoditi zahtevi za denacionalizacijo v drugi predvideni obliki. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo upravnega organa in zadevo vrne v novo odločanje.

Prizadeta stranka G.p. V. d.d. L., ki jo zastopata odvetnika S.J. in P.P., v odgovoru na pritožbo navaja, da vrnitev navedenega podržavljenega premoženja v naravi ni mogoča, ker denacionalizacijski upravičenec ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, po izteku tega roka pa je pridobila pravico do lastninjenja predmetne nepremičnine. Dejstvo, da nepremičnine v rednem postopku lastninjenja ni mogla lastniniti zaradi nezakonito izdane začasne odredbe, ji ne more biti v škodo. Meni, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena in da ni podlage za razveljavitev ali spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. ZLPP je zaradi zavarovanja pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci. Po 1. odstavku 11. člena ZLPP je lahko upravičenec vložil predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja pri pristojnem organu najpozneje do 7.6.1993. Z zamudo tega roka, ki je materialni prekluzivni rok, je ugasnila pravica za vračilo v naravi, upravičencu pa je pripadala le pravica do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena ZLPP).

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, česar pa tudi tožeča stranka ne izpodbija, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe iz 11. člena ZLPP. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tem primeru upravičencu pripada le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije (2. odstavek 15. člena ZLPP). Ker pa tožeča stranka zahtevka za denacionalizacijo v obliki odškodnine ni uveljavila tudi po opozorilu upravnega organa, da ni zakonskih pogojev za vrnitev v naravi in do izdaje prvostopne odločbe ni spremenila zahtevka za odškodnino v obliki delnic ali obveznic, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev upravnega organa, ki je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, pravilna.

Pritožbeno sodišče je moralo zavrniti tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na vezanost upravnega organa na zahtevek vlagatelja. Predmet odločanja v postopku denacionalizacije je vedno zahtevek, ki ga vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v svoji vlogi uveljavlja. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo svoj zahtevek opredeli z obliko vračanja podržavljenega premoženja. Na tak zahtevek stranke je upravni organ vezan po vsebini, temelju in obsegu. To pa pomeni, da lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ni upravičen odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana in tudi ne more presojati, ali je možna tudi drugačna oblika vračila podržavljenega premoženja, če jo stranka ne zahteva oziroma na opozorilo upravnega organa ne spremeni.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.