Jedro

Celo če bi se uporabljali 15. člen in naslednji ZPreZP-1 za verižni pobot št. 136/13, pa ni nobene opore v zakonskem besedilu, da bi ta učinkoval šele z izstavitvijo poročila o rezultatih (19. člen ZPreZP-1). Namen poročila o rezultatih je očitno zgolj to, da se ustvari listina, na temelju katere je mogoče opraviti knjiženje v poslovnih knjigah (tretji odstavek 19. člena ZPreZP-1). Končno ZPreZP-1 ničesar ne določa glede trenutka učinkovanja verižnega pobota. Veljati morajo torej splošna pravila, da je pogodba sklenjena, in da nastanejo na njenem temelju obveznosti po splošnih pravilih OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zaradi plačila 7.502,75 EUR in zakonskih zamudnih obresti.

2. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

3. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 8 različnih računov za opravljene prevoze. Te je naročila tožena stranka. Tožena stranka je priznala utemeljenost terjatev tožeče stranke. Ugovarjala pa je, da so bile vse terjatve že poravnane. Terjatve v skupni višini 7.456,39 EUR naj bi bile poravnane z verižnim pobotom. Terjatev v višini 46,36 EUR naj bi tožena stranka poravnala takoj, ko je prejela račun.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka 3. 7. 2013 sklenila z družbo V. d. o. o. pogodbo o naročilu št. 136/13. Na njenem temelju se je družba V. d. o. o. kot izvajalka zavezala k opravi verižnega pobota. Zavezala se je tožeči stranki kot naročnici. V zameno si je izgovorila provizijo v višini 1 % od z verižnim pobotom izterjanega zneska terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Izterjani znesek bi V. d. o. o. morala nakazati v dveh dnevih po prejemu plačila (pogodba o naročilu 136/13, priloga A17). Listine o verižnem pobotu št. 136/13 z dne 3. 7. 2013 za znesek 7.456,39 EUR so podpisale vse vključene stranke, in sicer V. d. o. o., B. d. o. o., TK d. d., S. d. o. o., tožena stranka in tožeča stranka (priloge B3 in B5 do B7). Družba V. d. o. o. je dolgovala B. d. o. o., ta je dolgovala TK d. d., ta je dolgovala S. d. o. o., ta toženi stranki in končno tožena stranka tožeči stranki. V. d. o. o. bi moral plačati dogovorjeni znesek tožeči stranki, vendar tega ni storil. 5. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je prišlo do dogovora vseh strank o verižnem pobotu. Kasnejši odstop tožeče stranke od takšnega verižnega pobota ni pravno upošteven, ker so se odpusti obveznosti strank pred tem že izvršili. S tem je bila toženi stranki odpuščena terjatev v višini 7.456,39 EUR.

6. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo 46,36 EUR. Tožeča stranka je želela s plačilom tožene stranke v enaki višini naprej poplačati zakonske zamudne obresti od prvega dne po zapadlosti računa št. 2131-2014 v višini 46,36 EUR do plačila. Tožena stranke je ugovarjala, da bi zakonske zamudne obresti začele teči, ker naj bi ji bil račun ne vročen. Dolgovani znesek je plačala takoj, ko je po prejemu sklepa o izvršbi ugotovila, da predmetnega računa še ni prejela. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da je predmetni račun vročila toženi stranki. Zahtevek je bil zato zavrnjen tudi glede tega zneska.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče ne podalo obrazložitve glede pravnega temelja za prenehanje terjatev tožeče stranke do tožene stranke v zvezi z večstranskim pobotom. V nadaljevanju pritožba poda pritožnikovo mnenje, da je pravni temelj za odločitev v tej zadevi ZPreZP-1 in ne OZ. V. d. o. o. se naj bi s pogodbo kot upravljalec pobota zavezal, da bo v skladu z zakonom in za dogovorjeno nadomestilo izvedel večstranski pobot. Pobot naj ne bi bil sklenjen s podpisom listine o pobotu, temveč naj bi bil opravljen šele s plačilom V. d. o. o. v korist tožeče stranke. Kot alternativni trenutek, ki bi pripeljal do tega, da bi bil pobot izvršen, pa pritožba meni, da bi lahko bil trenutek posredovanja t. i. poročila o rezultatih pobota po upravljalcu pobota. Poročila naj bi upravljalec pobota (V. d. o. o.) ne podal. 8. Kolikor se pritožba nanaša na terjatev v višini 46,36 EUR pa naj bi bilo jasno, da je takšen znesek tožena stranka dolgovala, ker ni dala nobenih ugovorov glede obstoja njene obveznosti. Iz tega naj bi bilo mogoče sklepati, da je obveznost tožene stranke do tožeče stranke obstajala ves čas in se je naj bi tožena stranka ves čas zavedala. Sklepanje sodišča, da je bila tožena stranka šele s prejemom računa seznanjena s svojo obveznostjo do tožene stranke, naj bi bilo torej napačna. V nadaljevanju pritožba še navaja, da ZPP ne pozna dokaznih pravil in da obstaja prosta presoja dokazov.

9. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Vse terjatve tožeče stranke do tožene stranke so ugasnile, bodisi z verižnim pobotom, bodisi s plačilom.

VERIŽNI POBOT

10. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev o tem, kdo so bili udeleženci verižnega pobota in komu so dolgovali. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je V. d. o. o. ni plačala tistega zneska, ki ga je dolgovala tožeči stranki.

11. S pogodbo na naročilu 136/13 se je V. d. o. o. zavezal opraviti verižni pobot, ki naj bi učinkoval zoper P. d. o. o. P. d. o. o. je v tem sporu tožena stranka. V. d. o. o. je uspela sestavitev verige dolžnikov. Kasneje so vsi dolžniki pristali na večstranski pobot, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. V. d. o. o. pa zneska, ki ga je dolgoval tožeči stranki po dogovoru zato, ker je bila njemu odpuščena obveznost do njegovega dolžnika, ni poravnal. 12. Takšen pobot bi bil lahko kvečjemu prostovoljni večstranski pobot po ZPreZP-1. Ta pa predpostavlja, da obstaja sistem večstranskega pobota (1. odstavek 17. člena in 20. člen ZPreZP-1). Kolikor je mogoče sklepati že iz 20. in 21. člena ZPreZP-1, naj bi takšen sistem deloval neprekinjeno, obstajati pa bi morala tudi splošna pravila sistema večstranskega pobota. Njihova vsebina je določena v 1. odstavku 21. člena ZPreZP-1. 13. Da bi bil V. d. o. o. upravljalec sistema pobota, in da bi takšen sistem sploh ustrezal zakonskim zahtevam, ni tožeča stranka nikoli trdila.

14. Zakonodajalec očitno z ureditvijo ZPreZP-1 ni prepovedal opravljanja večstranskega pobota po ustaljenih pravilih OZ. Ta pa so pravzaprav temeljila na uporabi pravil o odpustu dolga (nekoč 344. člen ZOR; sedaj 319. člen OZ, odločba VS RS, opr. št. III Ips 59/2000). Niti sam ZPreZP-1 ni pravzaprav opredelil, kakšna naj bi bila pravna narava verižnega pobota, temveč je njegov obstoj predpostavljal. 15. Odpusti dolga in pa tudi dolžnost V. d. o. o. k plačilu 7.456,39 EUR tožeči stranki so bili izvršeni takrat, ko je bil med strankami doseženo soglasje, saj kakšnega drugačnega dogovora med dolžniki ni bilo. Soglasje je bilo doseženo že s sklenitvijo pogodbe (15. člen OZ). Obveznost tožene stranke k plačilu v korist tožeče stranke je torej ugasnila s sklenitvijo pogodbe o verižnem pobotu 136/13 (z dne 3. 7. 2013). Od takrat naprej tožena stranka ni bila več dolžnik za plačilo 7.456,39 EUR. Vse to pa je prvostopenjsko sodišče obrazložilo. Neutemeljen je očitek, da tega ni storilo.

16. Celo če bi se uporabljali 15. člen in naslednji ZPreZP-1 za verižni pobot št. 136/13, pa ni nobene opore v zakonskem besedilu, da bi ta učinkoval šele z izstavitvijo poročila o rezultatih (19. člen ZPreZP-1). Namen poročila o rezultatih je očitno zgolj to, da se ustvari listina, na temelju katere je mogoče opraviti knjiženje v poslovnih knjigah (3. odstavek 19. člena ZpreZP-1). Končno ZPreZP-1 ničesar ne določa glede trenutka učinkovanja verižnega pobota. Veljati morajo torej splošna pravila, da je pogodba sklenjena, in da nastanejo na njenem temelju obveznosti po splošnih pravilih OZ. Kakšna so ta, je že bilo obrazloženo.

TERJATEV V VIŠINI 46,36 EUR

17. Iz okoliščine, da je tožena stranka nemudoma poravnala terjatev, ni mogoče sklepati, da je zanjo vedela že vseskozi. Tožena stranka je pač ravnala kot skrben dolžnik, ki terjatev poravna nemudoma zato, da se izogne plačilu zamudnih obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Prav tako ni mogoče sklepati, da je zato, ker terjatvi ni ugovarjala, vedela za svojo obveznost. Dolžniki praviloma svojim obveznostim ne ugovarjajo, če menijo, da so utemeljene. Tožeča stranka je bila nasprotno tista, ki bi morala dokazati, da je tožena stranka že prej vedela za terjatev tožeče stranke, vendar tožeči stranki takšen dokaz ni uspel. 18. Preostanek pritožbe je povsem abstrakten, ker se ne nanaša na nobeno konkretno procesno dejanje sodišča. Navaja zgolj določbe ZPP, ki naj bi bile kršene. Na takšne navedbe pa tudi pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati. Sicer pa tožeča stranka nikoli ni niti trdila, kdaj naj bi bil pravzaprav račun toženi stranki vročen. Dokaz z zaslišanjem prič tudi zato ne bi bil dovoljen.

19. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).