Jedro

Pogodbeni interes tožeče stranke se nanaša na pričakovanje, da se bo toženka po končani specializaciji pri njej zaposlila kot zdravnik specialist. Toženka se je svobodno zavezala, da bo po koncu specializacije ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa povrnila stroške specializacije. Takšna obveznost toženke ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.393,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 168.644,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2022 do plačila. Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 5.422,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženko je določilo za zavezanko za plačilo sodne takse.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje vračilu plač, dodatkov in stroškov povezanih z njeno specializacijo. Navaja, da tožeča stranka ni izkazovala resnega namena s toženko po končani specializaciji skleniti pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka ponudila toženki, je vsebovala nezakonita določila. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj pripomb toženke na ponujeno pogodbo o zaposlitvi ne sprejema. Pogajanje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi je neutemeljeno prekinila, čeprav se pooblaščenka toženke sestanka dne 22. 11. 2021 iz opravičljivih razlogov ni mogla udeležiti. Do njene korespondence in izjave v zvezi s tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do njenega odgovora na predpravdni zahtevek tožeče stranke. Medsebojne obveznosti v zvezi s specializacijo se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Pravilnika o vrstah, vsebini, trajanju in poteku specializacij zdravnikov uredijo v tristranski pogodbi med specializantom, plačnikom specializacije in Zdravniško zbornico. Ker tožeča stranka takšne pogodbe, ki bi določala obveznost vračila (nadomestil) plač, ni predložila, ni podlage za plačilo vtoževanega zneska. Manjkajoče pravne podlage ne more nadomestiti Pogodba o ureditvi medsebojnih pravic v času opravljanja specializacije in po opravljenem specialističnem izpitu sklenjena 15. 2. 2019. Določila Pogodbe z dne 15. 2. 2019, ki toženko zavezujejo k vračilu vseh stroškov v zvezi s specializacijo, vključno s plačo, so v nasprotju s kogentnimi predpisi o pravici do dela in plačilu za delo, in zato nična. Toženka je v času specializacije za svoje delo prejemala plačo. Delo je opravljala v korist javne zdravstvene mreže, ker tožeča stranka ni izpolnjevala pogojev, da bi celoten program specializacije opravila pri njej. Ureditev položaja specializantov, ki za znanega plačnika delajo v korist javne zdravstvene mreže, je neustavna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženka je bila pri tožeči stranki zaposlena za določen čas za opravljanje specializacije medicine dela, prometa in športa. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za vračilo stroškov specializacije pravilno presojalo na podlagi Pogodbe z dne 15. 2. 2019, v kateri sta stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja specializacije in po opravljenem specialističnem izpitu (v nadaljevanju Pogodba).

6.Stranki sta se dogovorili, da je plačnica vseh stroškov specializacije tožeča stranka, ki bo toženki v času opravljanja specializacije izplačevala mesečno nadomestilo plače, stroške v zvezi z delom in regres za letni dopust v skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti zdravstva in socialnega varstva, krila plačilo za dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence, šolnino v višini za specializacije samoplačnikov, povračilo stroškov za udeležbo na strokovnih seminarjih, obveznih tečajih in modulih v skladu s programom specializacije, stroške mentorstva, strošek opravljanja specialističnega izpita in strošek prispevka Zdravniške zbornice za vodenje specializacije (II. in V. člen Pogodbe). Toženka se je zavezala, da bo redno opravljala obveznosti v okviru specializacije, za povračilo nastalih stroškov v zvezi z specializacijo mesečno predložila ustrezna poročila, specializacijo v roku in po programu zaključila, v predpisanem roku opravila specialistični izpit, nato pa ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj dvakratno dobo trajanja specializacije (VI. člen Pogodbe). Če po končani specializaciji ne želi delati pri tožeči stranki, je zavezana povrniti vse stroške, ki so nastali v zvezi z opravljanjem specializacije (VII. člen Pogodbe). Nastale stroške, kot jih določa V. člen Pogodbe, vključno s pripadajočimi obrestmi, ugotovi tožeča stranka na podlagi računovodskih evidenc s sklepom (VIII. člen Pogodbe).

7.Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženki po končani specializaciji ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist. Stranki sta se o posameznih pogodbenih določilih pogajali, vendar toženka niti prvega niti revidiranega osnutka pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Kršitev obveznosti toženke iz VI. člena Pogodbe temelji na nespornem dejstvu, da po koncu specializacije s tožečo stranko ni sklenila ponujene pogodbe o zaposlitvi.

8.Navedbe toženke o predpravdnih pogajanjih in zapletih pri usklajevanju termina za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki jih ponavlja v pritožbi, niso relevantne za odločitev v zadevi, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ker je toženka z izjavo in korespondenco njene pooblaščenke dokazovala pravno nerelevantna dejstva (razloge za izostanek s sestanka dne 22. 11. 2021 in potek pogajanj o predpravdnem zahtevku), se sodišče prve stopnje do teh dokazov ni bilo dolžno opredeljevati. Pritožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih sodbe (absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), dejansko pa očitek o umanjkanju opredelitve do toženkinih dokazov, ki jih sama šteje za bistvene (kar je očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je zato neutemeljen. S predložitvijo novih dokazov (seznam izvajalcev) toženka tudi ne more izpodbiti verodostojnosti izpovedi prič tožeče stranke. Ker gre za nedovoljene pritožbene novote, ki se niti ne nanašajo na pravno relevantne okoliščine spora, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP).

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe v smeri, da je bila toženka svojo obveznost pripravljena izpolniti, pa ji je to tožeča stranka onemogočila. Stranki razlogov za odklonitev zaposlitve po končani specializaciji v Pogodbi nista določili. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka, ki nima zaposlenega specialista medicine dela, prometa in športa, še vedno pripravljena skleniti delovno razmerje s toženko. Toženki je ponudila tipsko pogodbo o zaposlitvi za zdravnika specialista, ki je vsebovala vse obvezne sestavine, kot jih predpisuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR‑1). Tudi konkurenčna klavzula, ki jo je vsebovala ponujena pogodba o zaposlitvi, je bila opredeljena skladno z ZDR‑1. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka toženki, ker z njo ni imela resnega interesa skleniti delovno razmerje, v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi z nezakonitimi določili. Četudi bi bilo posamezno določilo ponujene pogodbe o zaposlitvi nezakonito, navedeno na zavezo toženke, ki jo je sprejela s Pogodbo z dne 15. 2. 2019, ne vpliva, saj zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega se pogodba sklepa (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

10.Ni mogoče slediti pritožbenim trditvam o neustrezni pogodbeni opredelitvi obveznosti strank glede vračila stroškov specializacije. V zvezi s tem se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 10. člena Pravilnika o vrstah, vsebini, trajanju in poteku specializacij zdravnikov, ki določa, da se medsebojne obveznosti v zvezi s specializacijo uredijo v tristranski pogodbi med specializantom, plačnikom specializacije in Zdravniško zbornico. Takšno tristransko pogodbo z dne 25. 1. 2017 je tožeča stranka predložila v spis (priloga A15). Iz nje izhaja, da se je toženka zavezala opravljati program specializacije na stroške tožeče stranke, za potrebe izven javne zdravstvene mreže. Tožeča stranka se je zavezala zanjo Zdravniški zbornici plačevati prispevek za vodenje specializacije. Namen te tristranske pogodbe je dogovor o vodenju programa specializacije (določanje, spremljanje in evidentiranje specializantovega kroženja skozi posamezne dele specializacije) in kritju stroškov v zvezi s tem. Drugače pa iz Pogodbe z dne 15. 2. 2019 izhaja namen opredelitve vseh stroškov specializacije, ki jih je dolžna plačati tožeča stranka, toženka pa povrniti v primeru, da se po končani specializaciji pri njej ne želi zaposliti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je dolžna toženka vrniti stroške specializacije na podlagi svoje pogodbene zaveze iz VII. člena v zvezi z VIII. členom Pogodbe. Na njeno pogodbeno zavezo tristransko razmerje strank z Zdravniško zbornico ne more vplivati.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe o ničnosti pogodbenih določil, ki toženko zavezujejo k vračilu vseh stroškov v zvezi s specializacijo. Obseg teh stroškov, ki so v času specializacije nastali tožeči stranki, sta stranki predvideli v V. členu Pogodbe. Iz tega določila izhaja, da bo tožeča stranka toženki (med drugim) mesečno izplačevala nadomestilo plače. Njena plačila toženki v času specializacije ne predstavljajo plačila za delo, ampak plačilo obveznosti iz Pogodbe. Zato nasprotna pogodbena obveznost toženke, da povrne vse stroške specializacije, ki so nastali tožeči stranki, ne posega v njeno pravico do dela in plačila za delo, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Pri presoji je treba upoštevati, da je toženka v času specializacije, ki je bila prvenstveno v njenem interesu, krožila med zdravstvenimi zavodi, kjer se je usposabljala za kasnejšo zaposlitev pri tožeči stranki, pri kateri je bila v tem času dejansko prosta delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v celotnem štiriletnem obdobju specializacije, preglede pacientov pod nadzorstvom mentorja pri tožeči stranki opravljala zgolj tri dni. Zato je utemeljeno štelo, da toženka v času specializacije ni opravljala dela za tožečo stranko, ki od njenega kroženja med drugimi zdravstvenimi zavodi ni imela (neposredne) koristi.

12.Pogodbeni interes tožeče stranke se nanaša na pričakovanje, da se bo toženka po končani specializaciji pri njej zaposlila kot zdravnik specialist. Toženka se je svobodno zavezala, da bo po koncu specializacije ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki, v nasprotnem primeru pa povrnila stroške specializacije. Takšna obveznost toženke ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Njena obveznost zaposlitve pri tožeči stranki ni absolutna, saj se ji lahko izogne z vračilom stroškov specializacije. Čeprav obveznost vračila vseh nastalih stroškov specializacije toženki nalaga nezanemarljivo finančno breme, takšna pogodbena zaveza ne predstavlja nedopustne omejitve pravice do svobode dela (prim. sodbo VSRS II Ips 83/2019).

13.Ne drži, da je toženka specializacijo opravljala v korist javne zdravstvene mreže, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Nasprotno jasno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 16 obrazložitve). Zato so neutemeljene tudi njene pritožbene navedbe v smeri neenakega obravnavanja specializantov, katerih specializacije se financirajo iz proračuna Republike Slovenije, in specializantov, katerih specializacije financirajo znani plačniki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je izvzetje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja iz obveznosti vračila stroškov specializacije v šestem odstavku 25. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS) določeno samo za primere specializacij za potrebe mreže javne zdravstvene službe, ki se financirajo iz proračuna Republike Slovenije. Zato posebna ureditev vračila stroškov specializacije po navedeni določbi ne more vplivati na pogodbeno obveznost toženke, ki je specializacijo opravljala na stroške znanega plačnika, za potrebe izven javne zdravstvene mreže. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je toženka dolžna povrniti vse stroške nastale v zvezi z njeno specializacijo, v višini kot je na podlagi računovodskih evidenc ugotovljena s sklepom tožeče stranke 1/2022 z dne 3. 1. 2022.

14.Ker pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi določil Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 1.875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk za materialne stroške ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 1.393,55 EUR, ki jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zveza: