Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren pogoj.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju Upravno sodišče), je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo št. 616/2019 z dne 5. 7. 2022, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov.

2.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče pritrdilo presoji tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za vpis v imenik odvetniških kandidatov iz 7. točke 25. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), tj. da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V zvezi s tožnikovim dolgom do Republike Slovenije na podlagi pripoznave tožbenih zahtevkov v zadevah P 152/2008 in P 153/2008, ki sta tekli pred Okrožnim sodiščem v Kopru, je pojasnilo, da je do nastanka teh terjatev Republike Slovenije prišlo zaradi tožnikovega protipravnega in namernega ravnanja, s katerim je špediterjema in nato Republiki Sloveniji kot svoji delodajalki povzročil škodo. Kljub časovni oddaljenosti so ta njegova dejanja tudi po oceni Upravnega sodišča še vedno pomembna pri presoji povrnitve zaupanja vanj predvsem zato, ker so njihove škodne posledice še vedno v celoti neodpravljene. Dejstvo, da je bila terjatev Republike Slovenije v višini 135.829,88 EUR v postopku osebnega stečaja odpuščena, pa ne pomeni, da je prenehala obstajati, pač pa je prenehala le pravica upnice sodno uveljavljati njeno plačilo. Nadalje je Upravno sodišče poudarilo, da je tožena stranka v tej zadevi (na podlagi novega dopustnega dokaza, predloženega šele v tem upravnem sporu) uspela izkazati tudi obstoj drugega tožnikovega dolga do Republike Slovenije na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, v kateri je bilo šestim obsojencem (med njimi tudi tožniku) naloženo solidarno plačilo odškodnine za škodo, nastalo Republiki Sloveniji do zneska 1.698.949.732,00 SIT (po menjalnem tečaju v juliju 1999 po izračunu sodišča to znese 8.728.439,54 EUR). Ta terjatev je že v letu 2010 zastarala, kar pa ne pomeni, da je ta obveznost prenehala, temveč še naprej ostaja kot naturalna oziroma naravna obveznost. Upravno sodišče je poudarilo, da gre tako v primeru zastarane obveznosti, kot v primeru obveznosti, ki je bila odpuščena v postopku osebnega stečaja, za obstoječe in še zavezujoče obveznosti, katerih izpolnitev je prepuščena zgolj volji dolžnika. Ravno v teh primerih pa po prepričanju Upravnega sodišča pride v ospredje njegov odnos do dolga in njegova moralna drža. Za povrnitev zaupanja v to, da bo vestno in pošteno opravljal poklic odvetniškega kandidata, bi zato tožnik po presoji Upravnega sodišča moral vsaj začeti odplačevati dolgove, ki jih ima do Republike Slovenije oziroma te poplačati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Nadalje je Upravno sodišče v tej zvezi kot prepričljive sprejelo zaključke tožene stranke, da bi tožnik ne le moral, pač pa tudi mogel plačati vsaj manjši del dolga, a se za to ni trudil.

3.Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 89/2024-5 z dne 4. 9. 2024 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja: "Ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnika kot odvetniškega kandidata v konkretnih okoliščinah njegovega primera s postavitvijo pogoja, da izpolni obveznosti, ki so bile odpuščene v postopku osebnega stečaja ali zastarane, postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica?"

4.Na podlagi navedenega sklepa je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5.Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka

6.Revizija ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe in na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

Dejansko stanje zadeve

8.Revident že od leta 2014 želi pri toženi stranki doseči vpis v imenik odvetniških kandidatov. Tožena stranka je njegov drugi predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov, vložen v letu 2019, zavrnila z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo po ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, tj. da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

9.Med drugim so bile v postopku pred toženo stranko in v upravnem sporu ugotovljene sledeče okoliščine iz revidentovega življenja: (1) da ima Republika Slovenija do revidenta več terjatev, in sicer: 1.) po pravnomočnih sodbah na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kopru P 152/2008 z dne 6. 1. 2011 in P 153/2008 z dne 23. 11. 2010 in 2.) na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 545/98 z dne 9. 7. 1999;1 (2) da je bil 21. 4. 2011 zoper revidenta na njegov predlog začet postopek osebnega stečaja, ki se je po izteku petletne preizkusne dobe končal z odpustom obveznosti 21. 4. 2016; (3) da je bila v postopku osebnega stečaja prva terjatev Republike Slovenije v višini 135.829,88 EUR v celoti priznana, a ni bila poplačana, saj stečajne mase ni bilo; (4) da je prva terjatev nastala zaradi revidentovega protipravnega in namernega ravnanja, s katerim je špediterjema in nato Republiki Sloveniji kot svoji delodajalki povzročil škodo - izkoristil je svoj poklic carinika za pridobitev premoženjske koristi pri uvozih blaga z lažnimi potrditvami listin, da gre za blago v tranzitu, ter tako zavestno in hoteno zlorabil zaupanje svojega delodajalca; (5) da je druga terjatev že v letu 2010 zastarala; (6) da sta obe terjatvi ostali v celoti nepoplačani; (7) da je brezposeln (od 6. 10. 1998, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri Carinski upravi, je bil zaposlen le v času preizkusne dobe med postopkom osebnega stečaja od 2. 6. 2014 do 29. 10. 2015 pri odvetniku; iz uradnih evidenc izhaja, da ni opravljal dela v okviru drugega pravnega razmerja (npr. na podlagi pogodbe o delu oziroma avtorske pogodbe) ali popoldanskega s. p., za katerega je obvezna prijava v evidenco zavarovanih oseb za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni); sam je priznal, da je po pridobitvi diplome iskal zaposlitve le za delovna mesta pravnika in še to le na območju Primorske in Notranjske, najdlje do Cerknice; (8) da je denarno socialno pomoč prejemal od 1. 1. 2002 dalje (razen v času od 1. 10. 2002 do 1. 1. 2009 ter v času od 1. 9. 2014 do 30. 4. 2016, ko pravic iz javnih sredstev ni uveljavljal); (9) da je bil pretežni čas (razen v času od 26. 4. 2002 do 2. 11. 2004 in od 14. 9. 2005 do 29. 12. 2008, ko ga je obakrat odjavil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter v času zaposlitve pri odvetniku, ko se je odjavil revident sam) prijavljen v evidenci brezposelnih oseb ali pa v evidenci iskalcev zaposlitve; (10) da je od 5. 11. 2015 dalje vseskozi prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, odziva se na napotnice in izpolnjuje obveznosti, ki mu jih nalaga zakon in programi aktivne politike zaposlovanja.

10.Relevantno dejansko stanje (v zvezi z revidentovim subjektivnim odnosom do preteklih dejanj in dolga) izhaja (tudi) iz (vsebine) sledečih listin: dopisa, poslanega OZO Koper 12. 5. 2020 po elektronski pošti (v katerem je revident navedel, da se je odločil sprožiti stečajni postopek glede na relativno velikodušno stečajno zakonodajo, sicer bi ta dolg ostal večno izvršljiv in bi ga bremenil do konca življenja), mnenja OZO Koper z dne 25. 5. 2022 (iz katerega izhaja, da je revident na osebni predstavitvi med drugim povedal, da odpuščenega dolga ni poplačal, kar je po njegovi presoji popolnoma legitimno glede na tek stečajnega postopka), odgovora na tožbo (ko navaja, da gre dolžnik v osebni stečaj ravno zato, da bi se rešil svojega dolga in da je to vendar osnovni namen osebnega stečaja), vloge z dne 1. 2. 2022 (v kateri revidentov odvetnik (ki v postopku podaja navedbe v imenu revidenta) ponovno navaja, da je bil dolg glede na okoliščine, kako je nastal, ter kdo je bil v carinski zadevi oškodovan, revidentu nekako "vsiljen") ter vloge z dne 1. 2. 2022 (v kateri navaja, da je Republika Slovenija dolg po regresnih pravilih "prevalila"nanj).

Revizijske navedbe

11.Revident navaja, da je pri ponovnem odločanju o njegovi drugi vlogi za vpis v imenik odvetniških kandidatov tožena stranka kot razlog za zavrnitev njegove kandidature izpostavila le očitek, da ni plačal niti poskusil odplačati svojih dolgov do Republike Slovenije, zaradi česar naj ne bi bil vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Poudarja, da je šele s pripoznavo tožbenih zahtevkov v pravdnih postopkih, ki sta tekla pred Okrožnim sodiščem v Kopru, leta 2010 postal dolžnik Republike Slovenije. Ker obveznosti ni mogel plačati, je leta 2011 vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti. Sodišče mu je dolg odpustilo v celoti. Opozarja, da bi s plačilom manjših simboličnih zneskov v korist Republike Slovenije kršil pravila stečajnega postopka, ki prepovedujejo selektivno plačevanje posameznih upnikov. Pojasnjuje, da Republika Slovenija ni zahtevala razveljavitve odpusta obveznosti, ki je možna v primerih, ko dolžnik prikriva svoje dohodke ali skuša odpust dolga doseči s prevaro. Izpostavlja, da ga pri krajevno pristojnem centru za socialno delo vodijo kot aktivnega iskalca zaposlitve, ki redno izpolnjuje vse obveznosti. Tako ne drži očitek v izpodbijani sodbi, da ni naredil vsega, kar bi lahko, da bi plačal dolg. Trdi, da mu je tožena stranka glede na njegove konkretne življenjske okoliščine postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica. Obveznosti so mu bile odpuščene v zakonitem postopku osebnega stečaja, sam pa je v upravnem postopku zanesljivo dokazal, da je v času pred, med in po osebnem stečaju prejemal le take dohodke, s katerimi je lahko le sam za silo preživel oziroma se še zdaj preživlja, in zato na noben način ni mogel odplačati tega dolga. Upravnemu sodišču očita napačno uporabo 27. člena ZOdv in kršitev ustavne pravice do svobode dela iz 49. člena Ustave. Meni, da mu je bil s postavitvijo pogoja odplačevanja oziroma poplačila sicer zakonito odpuščenega dolga za dokazovanje osebne primernosti za vpis v imenik odvetniških kandidatov pri toženi strani postavljen nesorazmerno visok prag zahtevanega ravnanja, to pa kljub predhodni ugotovitvi Upravnega sodišča, da ni ekonomsko sposoben za njegovo odplačevanje, ne da bi s tem posegel v svojo eksistenco, ki jo z določanjem minimalnega zneska za samo preživljanje posameznika določa Republika Slovenija.

12.Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da okoliščina, da revident ni niti delno izpolnil zelo visokih denarnih obveznosti, ki jih je povzročil s protipravnimi ravnanji, in se v tej smeri niti ni trudil, predstavlja le eno od dejstev, na podlagi katerih je ugotovila, da revident ne izpolnjuje pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Tak zaključek je toženka sprejela na podlagi več ugotovljenih dejstev, in sicer: i.) teže in narave preteklih, s sodbama Pg 495/2001 in Pg 42/2004 Okrožnega sodišča v Kopru dokazanih, protipravnih ravnanj, ko je revident zavestno in hoteno zlorabil zaupanje svojega delodajalca (države) tako, da je izkoristil svoj poklic (delo carinika) za pridobitev premoženjske koristi pri uvozih blaga z lažnimi potrditvami listin in s tem povzročil škodo špediterjema, v končni fazi pa svojemu delodajalcu, pri čemer časovna oddaljenost dejanja ni pomembna; ii.) teže posledic teh ravnanj (visoke denarne škode revidentovega delodajalca in številnih postopkov, ki so tekli zaradi teh protipravnih ravnanj, vključno z zadnjim stečajnim postopkom, ki se je zaključil šele v letu 2016 brez kakršnegakoli poplačila Republike Slovenije; iii.) dejstva, da revident ni niti delno poplačal dolga, povzročenega Republiki Sloveniji, čeprav je bil (ta dolg) odpuščen v postopku osebnega stečaja; iv.) revidentovega obnašanja in odnosa do teh dejanj (nikoli ni imel namena niti delno poravnati škode ali dolga do Republike Slovenije, ker odločitev v pravnomočnih sodbah ni nikoli sprejel in ker nima kritičnega odnosa do svojih ravnanj); v.) dejstva, da je revident že 20 let in še vedno brez zaposlitve in odvisen od socialne pomoči, da ni iskal zaposlitve izven regije oziroma dlje od Cerknice ali v skrajnem primeru zaposlitve za več kot eno stopnjo nižje izobrazbe od svoje, kar vse dokazuje, da se noče sam preživljati s svojim delom, da ni delaven in da noče razbremeniti države plačevanja socialne pomoči in prispevkov. Tako toženka kot Upravno sodišče sta ugotovila, da tudi v času po izdaji prejšnje zavrnilne odločbe toženke (v letu 2014) niti v revidentovem življenju niti njegovem obnašanju ni nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da ga odlikujejo višji etični standardi, ki se zahtevajo za opravljanje odvetniškega poklica, kot tudi ne okoliščin, na podlagi katerih bi si povrnil zaupanje, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic. Opozarja na stališče Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, da se prav v primerih naturalnih obveznosti pokaže posameznikov odnos do dolga in njegova moralna drža. Poudarja, da ni izrazila pričakovanja, da bi moral revident v celoti izpolniti zastarane in odpuščene obveznosti, niti to ni bilo postavljeno kot pogoj, ampak bi vsaj manjše zneske v skladu s svojimi zmožnostmi na račun teh terjatev moral plačati, ker bi s tem pokazal, da je sprejel kot zavezujoče pravnomočne sodbe, s tem pa izkazal spoštovanje pravnega reda Republike Slovenije, moralno integriteto ter dejansko obžalovanje svojih preteklih protipravnih ravnanj.

Revizijska presoja

13.Ustava v prvem odstavku 137. člena določa, da je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Odvetništvo ima v pravnem sistemu dvojno vlogo. Po eni strani je del pravosodja, po drugi pa je služba, ki jo kot svobodni poklic opravljajo tisti, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu in podzakonskih predpisih.

Ustava v navedeni določbi odvetništvo obravnava le kot del pravosodja, ne ureja pa ga kot svobodnega poklica. Tako za odvetništvo kot zasebno službo veljajo nekatera druga pravila Ustave, predvsem tista iz II. poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, npr. 49. člen (svoboda dela), ter iz III. poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih, npr. 74. člen (podjetništvo).3 Podrobnejšo ureditev odvetništva Ustava prepušča zakonu. To področje na zakonski ravni ureja ZOdv, etičnost dela odvetnikov pa Kodeks odvetniške poklicne etike (v nadaljevanju Kodeks). Tako ZOdv kot Kodeks urejata odvetništvo kot službo, ki jo vežejo predvsem visoki etični standardi dela, ki jih morajo odvetniki pri svojem delu spoštovati in uveljavljati. 4

14.Za opravljanje nalog, določenih v 2. členu ZOdv, zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. V drugem odstavku 11. člena ZOdv tako določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnik praviloma ne sme odkloniti zastopanja stranke, če ga kot zagovornika ali pooblaščenca stranke v skladu z zakonom postavi sodišče (tretji odstavek 5. člena ZOdv). Odvetnik mora varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka (prvi odstavek 6. člena), in mora uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa (prvi odstavek 11. člena ZOdv). Odvetnik mora vestno opravljati odvetniški poklic in je odgovoren za kršitve dolžnosti pri njegovem opravljanju (59. člen ZOdv). Od odvetnikov se torej zaradi njihove vloge bolj kot od drugih državljanov zahteva večje spoštovanje etičnih načel (vestnost, skrbnost, poštenje, zaupanje, dostojanstvo).5

15.Glede na navedeno je imel zakonodajalec, kot je opozorilo tudi že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001, upravičljiv razlog, da je kot pogoj za opravljanje odvetniškega poklica določil, da je lahko odvetnik le tista oseba, ki je vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica in določba 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv tudi ne pomeni kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

16.ZOdv v prvem odstavku 25. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, da lahko opravlja odvetniško dejavnost oziroma postane odvetnik. V 7. točki navedene določbe je kot pogoj določeno, da je odvetnik lahko, kdor "je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica." Prvi odstavek 27. člena ZOdv opredeljuje pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv tako, da določa, v katerih primerih ta ni izpolnjen, in sicer kot prvi primer določa obsodbo za kaznivo dejanje, zaradi katerega je posameznik moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica; kot drugi primer pa določa takšno obnašanje osebe, da je mogoče na podlagi njenega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala odvetniškega poklica. Po 50. členu ZOdv mora pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv izpolnjevati tudi odvetniški kandidat.

17.V zgoraj navedeni odločbi je Ustavno sodišče presodilo, da pogoj, ki zahteva, da je odvetnik lahko le oseba, ki je vredna zaupanja za vestno in pošteno opravljanje odvetniškega poklica, ne posega nedopustno v pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, pravico zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave ter v pravico do proste izbire poklica iz drugega odstavka 49. člena Ustave. Zakonodajalčevega predhodno pojasnjenega cilja ni mogoče doseči s predpisovanjem zgolj strokovnih pogojev. Za dosego tega cilja je bilo po presoji Ustavnega sodišča nujno določiti tudi pogoj, da lahko odvetniško dejavnost opravljajo osebe, za katere je mogoče pričakovati, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu s Kodeksom. Ta od odvetnikov zahteva spoštovanje etičnih načel, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, načel Ustave in zakonov, pravil lepega vedenja in dr. Kot je bilo že poudarjeno, ima odvetništvo "kot del pravosodja", pomembno vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema, zato je pogoj vestnega in poštenega opravljanja, ki ga je določil zakonodajalec za opravljanje tega poklica, nujen. Po oceni Ustavnega sodišča pa je tudi primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Ugotavljanje navedenega pogoja pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Ugotovitev, da kandidat ne izpolnjuje navedenega pogoja, pomeni omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, torej omejitev opravljanja tega poklica. Vendar je poseg v navedene ustavne pravice v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih oseb, da jim je zagotovljena pravna pomoč odvetnikov, katerim lahko zaupajo, da bodo opravljali svoje naloge strokovno in v skladu z določenimi etičnimi načeli (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995). Zakonodajalec je pogoj, da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil zaradi varstva drugih, prav tako pomembnih ustavnih pravic (pravna pomoč zagovornika v primeru odvzema osebne svobode - 19. člen Ustave, obramba zagovornika v kazenskem postopku - 29. člen Ustave, enako varstvo pravic v postopkih - 22. člen Ustave, pravica do pritožbe - 25. člen Ustave). Zato je pogoj, da je odvetnik lahko le oseba, za katero je mogoče na podlagi njenega obnašanja in ravnanja sklepati, da bo opravljala odvetniški poklic pošteno in vestno, v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave.6

18.Na pomembnost vloge odvetnikov v pravosodju je večkrat opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).7 Poudarilo je, da morajo državljani, da bi zaupali v pravosodje, zaupati v sposobnost pravniških poklicev, da zagotovijo učinkovito zastopanje.8 Ta posebna vloga odvetnikov kot neodvisnih strokovnjakov v pravosodju prinaša številne dolžnosti in omejitve, zlasti v zvezi z njihovim poklicnim ravnanjem, ki mora biti diskretno, pošteno in dostojanstveno.9 ESČP je poudarilo, da imajo v tej zvezi poklicna združenja odvetnikov temeljno vlogo pri zagotavljanju varstva človekovih pravic in morajo zato imeti možnost delovati neodvisno, ter da sta spoštovanje do poklicnih kolegov in samoregulacija pravniškega poklica bistvenega pomena.10 Odvetniška zbornica pa te funkcije nikoli ne bi mogla opravljati učinkovito, če ne bi imela na voljo vseh informacij o osebi, ki želi postati odvetnik.1112

Ugotavljanje (ne)izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv

19.Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv je po presoji Vrhovnega sodišča treba primarno izhajati iz zgoraj predstavljenih izhodišč, še zlasti zakonodajalčevega namena.

20.Ključno je torej, da mora biti sklepanje, da oseba ne bo opravljala odvetniškega poklica vestno in pošteno, utemeljeno, kar pomeni, da morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine in dejstva, ki upravičujejo takšen "utemeljen sklep". Ne zadostuje zgolj domneva ali sum na nepošteno in nevestno opravljanje odvetniškega poklica, temveč se zahteva določena stopnja dokazanosti. Nadalje mora biti utemeljeno sklepanje tudi obrazloženo - navedeno mora biti, katero dosedanje obnašanje ali katera dosedanja ravnanja (dejanja) osebe so tista, ki utemeljujejo sklepanje, da ni podano jamstvo za pošteno in vestno opravljanje odvetniškega poklica, kot to zahteva ZOdv.13

21.Kot je opozorilo že Ustavno sodišče, ugotavljanje izpolnjevanja navedenega pogoja nujno predpostavlja ugotavljanje določenih konkretnih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic. Oseba, ki želi postati odvetnik, vnaprej ve, da se bo pred vpisom v imenik odvetnikov na podlagi njenega dotedanjega življenja, dela, obnašanja in posameznih dejanj (ravnanj) ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoje za vestno in pošteno opravljanje poklica.14 Vrhovno sodišče je v svoji presoji že poudarilo,15 da je kljub temu, da dikcija prvega odstavka 27. člena ZOdv "kdor se obnaša tako....", slovnično gledano res napeljuje na to, da se presoja obnašanje v sedanjosti (saj je uporabljen sedanji glagolski čas), logično in življenjsko, da se za ocenjevanje bodočega ravnanja lahko sklepa zgolj na podlagi preteklih ravnanj, ki vsa skupaj predstavljajo obnašanje posameznika. Osebna primernost, ki se zahteva za opravljanje odvetniškega poklica, se ugotavlja na podlagi dejstev, ki se nanašajo tako na osebnost, kot na delo osebe, ki želi opravljati odvetniški poklic.16

22.Nekateri primeri, v katerih se utemeljeno sklepa, da odvetnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, so določeni v 59.ca členu Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. Vendar pa je treba poudariti, da so našteti le primeroma in to ne pomeni, da v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje odvetniškega poklica ni treba presojati tudi drugih posameznikovih ravnanj.17 Ker so našteti primeroma, ima toženka (konkretno njen upravni odbor)18 polje lastne presoje, da sklepa o teži in pomenu dogodkov in dejanj iz posameznikovega življenja, nato pa v konkretnem primeru oceni, ali je pogoj vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica izpolnjen. Navedeno polje lastne presoje toženke pa ne pomeni, da nad zapolnjevanjem nedoločenega pravnega pojma19 vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica ni mogoče izvrševati sodnega nadzora. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat sprejelo stališče,20 da je takšno presojo treba zagotoviti zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), saj gre za vprašanje pravilne razlage materialnega, pa tudi procesnega prava, ki je nedvomno stvar sodne presoje sodišč v upravnem sporu. Vendar pa je sodni nadzor v upravnem sporu glede razlage nedoločenih pravnih pojmov vsebinsko omejen - sodišče lahko v razlago poseže le, če presodi, da je pristojni organ prestopil meje dovoljenega, torej prekoračil zakonski okvir razlage takega nedoločenega pojma. Povedano drugače: sodišče lahko v razlago poseže le, če presodi, da je nerazumna oziroma da ne gre za razlago, ki bi jo ustaljene metode razlage prava dopuščale (torej da nedoločenemu pravnemu pojmu take vsebine ni mogoče dati).

23.V obravnavanem primeru se odpira vprašanje, ali oziroma na kakšen način lahko na presojo posameznikove vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica vplivata okoliščini z odpustom obveznosti zaključenega stečajnega postopka in zastaranje terjatve.

24.Pri odpustu obveznosti gre za pravno dobroto prezadolženi osebi in ne za pravico dolžnika v običajnem civilnopravnem pomenu.21 Odločitev, ali prezadolženemu dolžniku takšna posebna pravna dobrota gre, je odvisna od njegove osebne moralno-etične drže ter od primernosti in korektnosti njegovega odnosa do upnikov, ki z odpustom prevzamejo breme njegovih neporavnanih dolgov, pa tudi od načina, na katerega se spoprijema z bolj ali manj običajnimi eksistenčnimi stiskami in finančnimi težavami v vsakdanjem življenju.22 S pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero po 408. členu ZFPPIPP učinkuje odpust obveznosti, v delu, v katerem ta do pravnomočnosti sklepa ni bila plačana, če ni v 410. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 409. člena ZFPPIPP). Če dolžnik prostovoljno plača neplačani del terjatve iz prvega odstavka tega člena, nima pravice zahtevati vračila po pravilih o neupravičeni pridobitvi (drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP).

25.Institut zastaranja pa je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok.23 Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). Zastaranje nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ).

26.Okoliščini odpusta dolga v okviru stečajnega postopka in zastaranja terjatve vplivata (zgolj) na upravičenje upnika pravno zahtevati izpolnitev (odpuščene ali zastarane) obveznosti, ne pa tudi na obstoj teh obveznosti in na dolžnikovo možnost njihove veljavne izpolnitve. Povedano drugače: naturalna terjatev ne preneha, dolžnik jo lahko veljavno izpolni (in za to, kar je izpolnil, nima kondikcijskega zahtevka), ni pa mogoče njene izpolnitve doseči prisilno, s tožbo. Bistvo naturalne obveznosti je, da na upniški strani obstoji samo subjektivna pravica do izpolnitve obveznosti brez zahtevka za izpolnitev, na dolžniški strani pa obstoji samo dolg, ne pa tudi odgovornost zanj.24

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

27.Po presoji Vrhovnega sodišča bi postavitev nujnega oziroma izključnega pogoja, da mora kandidat, ki želi opravljati odvetniški poklic (kot odvetniški kandidat), izpolniti obveznosti, ki so zastarane oziroma so mu bile odpuščene v postopku osebnega stečaja, pomenila nesorazmeren25 pogoj.

Presoja v konkretnem primeru

28.Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti tožena stranka niti Upravno sodišče revidentu v konkretnem primeru v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica nista postavila pogoja, da izpolni obveznosti, ki so mu bile v postopku osebnega stečaja odpuščene ali so zastarane. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, je bila namreč okoliščina neplačila naturalnih obveznosti le ena od okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka v povezavi z drugimi okoliščinami26 konkretnega primera ocenila, da revident ne izpolnjuje pogoja vrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, in ne edini (preostali) očitek za zavrnitev revidentove kandidature, kot v reviziji zatrjuje revident. Ker takšen pogoj torej revidentu ni bil postavljen, se Vrhovno sodišče do vprašanja morebitne (ne)sorazmernosti postavitve takšnega pogoja v okoliščinah konkretnega primera ni opredeljevalo.

29.Revident v reviziji pri "okoliščinah konkretnega primera" pretežno opozarja zgolj na življenjske okoliščine, ki so povezane z njegovimi finančnimi zmožnostmi (tj. neplačevitost in brezposelnost), povsem pa spregleda oziroma zanemari okoliščine, ki kažejo na njegov podcenjujoč in nekritičen osebni odnos do preteklih dejanj in z njimi povezanih dolgov ter druge okoliščine, ki sta jih tožena stranka in Upravno sodišče upoštevala pri svoji presoji o tem, ali si je uspel povrniti zaupanje v to, da je vreden opravljanje poklica odvetniškega kandidata.

30.Upravno sodišče je namreč v tem primeru presodilo, da revident ni uspel povrniti zaupanja v to, da je vreden opravljanja poklica odvetniškega kandidata, saj niti v času po zavrnitvi njegove prve prošnje za vpis v imenik odvetniških kandidatov v njegovem življenju in obnašanju ni najti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da ga odlikujejo višji etični standardi in visoka moralna integriteta oziroma ni najti okoliščin, s katerimi bi si povrnil zaupanje, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic. Prav tako pa ni spremenil niti subjektivnega odnosa do svojih ravnanj in odprave njihovih posledic. Pri tem je poudarilo, da bi za povrnitev zaupanja v to, da bo vestno in pošteno opravljal poklic odvetniškega kandidata, moral vsaj začeti odplačevati svoje dolgove, ki jih ima do Republike Slovenije oziroma te poplačati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. V zvezi s plačilom njegovih (naturalnih) obveznosti do Republike Slovenije je Upravno sodišče pritrdilo navedbam tožene stranke, da razlog za neplačilo ni v tem, da revident ne bi zmogel poplačati niti centa,27 pač pa v tem, da sam meni, da dolga ni dolžan poplačati. Ob tem je izpostavilo vprašanje, ali je revident v resnici storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dohodke in dolg vsaj delno poravnal, glede na to, da je bil zaposlen le v času preizkusne dobe med postopkom osebnega stečaja in da je sam priznaval, da je po pridobitvi diplome iskal zaposlitve le za delovna mesta pravnika in še to le na območju Primorske in Notranjske, najdlje do Cerknice. Povedano drugače: po presoji Upravnega sodišča je torej pomembna okoliščina njegov subjektivni odnos do dolga, posredno pa tudi njegov subjektivni odnos do njegovih preteklih (protipravnih) dejanj v povezavi z neplačilom in ne dejstvo neplačila samo po sebi.

31.Glede na predstavljeno izhodišče v zvezi z okoliščinami iz revidentovega življenja, ki so upoštevne in so tudi bile upoštevane pri presoji izpolnjenosti pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdt, se pokaže, da je nosilno stališče Upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, povzeto v prejšnji točki obrazložitve, pravilno. V zvezi z razlago nedoločenega pravnega pojma, ki ga je v zvezi z uporabo 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv ter prvega odstavka 27. člena ZOdv sprejela toženka in potrdilo Upravno sodišče, pa Vrhovno sodišče tudi ne vidi nerazumnosti oziroma razlage, ki je ustaljene metode razlage prava ne bi dopuščale. Toženka je namreč navedeno pravno normo zapolnila v okviru polja lastne presoje, ki ji ga je s ciljem učinkovitega izvrševanja njene funkcije podal zakonodajalec. Prav tako nerazumnosti in nelogičnosti ni mogoče očitati niti uporabi te pravne podlage v konkretnem primeru.

32.Po povedanem in ker ostale revizijske navedbe za odločitev niso bistvene, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

33.Revident z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

34.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan.

-------------------------------

1Z njo je bilo šestim obsojencem, med katerimi je tudi revident, naloženo solidarno plačilo odškodnine v višini 1.698.949.732,00 SIT (kar po izračunu Upravnega sodišča po menjalnem tečaju v juniju 1999 znaša 8.728.439,54 EUR).

2Tako tudi Dežman, A., Komentar k 137. členu Ustave, 5. odstavek (dostopno na e-kurs.si)

3Ibidem, 7. odstavek.

4Ibidem, 12. odstavek.

5Prim. z odločbo USRS U‑I‑371/98 z dne 24. 5. 2001, 8. točka obrazložitve.

6Ibidem, 9. točka obrazložitve.

7Prim. s sodbo Jankauskas proti Litvi (št. 2); Schöpfer proti Švici, 29.-30. točka obrazložitve, Nikula proti Finski, 45. točka obrazložitve; Amihalachioaie proti Moldaviji, 27. točka obrazložitve, Kyprianou proti Cipru, 173. točka obrazložitve.

8Prim. s sodbo Kyprianou proti Cipru, 175. točka obrazložitve.

9Prim. s sodbo Casado Coca proti Španiji, 46. točka obrazložitve;, serija A št. 285-A; Steur proti Nizozemski, 38. točka obrazložitve.

10Jankauskas proti Litvi (št. 2), 78. točka obrazložitve.

11Ibidem.

12ESČP je tudi že sprejelo stališče, da izbris iz imenika odvetniških pripravnikov oziroma zavrnitev ponovnega vpisa v imenik odvetnikov iz razloga, ker naj oseba ne bi imela dovolj visokega moralnega značaja, predstavlja poseg v posameznikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja v smislu 8. člena EKČP, vendar pa ta poseg (v okoliščinah konkretnih primerov) ni presegal tistega, kar je v demokratični družbi potrebno za doseganje legitimnega cilja zaščite pravic drugih z zagotavljanjem dobrega in pravilnega delovanja pravosodnega sistema (prim. s sodbo Jankauskas proti Litvi (št. 2) in Lekavičienė proti Litvi).

13Prim. z 11. točko obrazložitve odločbe USRS U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001.

14Prim. z 11. točko obrazložitve odločbe USRS U-I-371/98 z dne 24. 5. 2001.

15Prim. s sklepom X Ips 36/2016 z dne 17. 1. 2018, 9. tč. obrazložitve.

16Prim. s sodbo VSRS I Up 770/99 z dne 7. 2. 2001.

17Glej sodno prakso Vrhovnega oziroma Upravnega sodišča: sodbo UPRS III U 348/2013 z dne 18. 4. 2014, sodbo VSRS I Up 770/99 z dne 7. 2. 2001, sodbo in sklep UPRS IV U 55/2022-61 z dne 27. 12. 2023, sodbo UPRS I U 2053/2009 z dne 11. 5. 2010.

189. točka 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije namreč določa, da upravni odbor odloča v upravnem postopku o vpisih v imenik odvetnikov, v poseben imenik odvetnikov tujih državljanov, v imenik odvetniških kandidatov in v imenik odvetniških pripravnikov ter o izbrisih iz teh imenikov.

19Glede nedoločenih pravnih pojmov glej sodbo X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019, 21. točka obrazložitve.

20Prim. s sodbo VSRS X Ips 182/2017 z dne 9. 10. 2019 in X Ips 9/2018 z dne 4. 12. 2019.

21USRS odločba št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, 26. točka obrazložitve.

22Prim. s sklepom VSL Cst 159/2021 z dne 5. 5. 2021 (7. točka obrazložitve) in s sklepom VSL Cst 673/2015 z dne 24. 11. 2015.

23Prim. s sodbo VSRS II Ips 2/2011 z dne 6. 6. 2013, 7. točka obrazložitve.

24Prim. s sodbo in sklepom VSRS II Ips 205/2012 z dne 23. 10. 2014, 14. točka obrazložitve.

25Glede t.i. strogega testa sorazmernosti glej 20. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-290/96 z dne 11. 6. 1998.

26Druge okoliščine so revidentova ravnanja, njihove posledice, revidentovo obnašanje in njegov odnos do teh dejanj - kar je povzeto v 2. in 5. točki obrazložitve te sodbe; s tem v zvezi glej tudi 30. in 31. točko obrazložitve te sodbe.

27Prim. z okoliščinami iz 62. in 63. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.