Jedro

Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Kadar se ne morejo sporazumeti glede njenega upravljanja in ni izvršitelja oporoke, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek 145. člena ZD). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD), za kar soglasje preostalih dedičev ni potrebno. Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja z osebo upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga potencialnih upraviteljev. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko za upravitelja zapuščine ni postavilo nobenega od dedičev, ki sta izrazito v sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da za upraviteljico zapuščine postavi A. A., EMŠO: 0000, X., in sicer do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka.

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dedič B. B. Navaja, da sodišče pristransko vodi zapuščinski postopek ter deluje zgolj v korist določenih dedičev. Za zapuščino je skrbel do dneva, ko je pokojna odšla v bolnišnico, in plačeval položnice za stanovanje. Tehnično je usposobil osebno vozilo FORD, ga registriral ter ga uporabljal. A. A. osebnega vozila ni uporabljala, saj živi v X. Tudi C. B. ga ni mogel uporabljati, ker nima vozniškega dovoljenja. Pritožniku zato ni jasno, zakaj je sodišče kot upraviteljico imenovalo A. A. Osebno vozilo že skoraj leto dni stoji, s čimer se povzroča škoda in zmanjšuje njegova vrednost, za kar bo primoran uveljavljati odškodnino. A. A. že vrsto let ne stanuje v stanovanju, ki je predmet zapuščine, ter v zadnjih letih ni prispevala k plačevanju stroškov. Dedič C. B. je v preteklosti že grozil, da bo požgal celoten blok in ga miniral s plinsko bombo, zato tudi on ni primeren za upravitelja zapuščine. Obstaja strah, da bi se na zapuščini naredila ogromna škoda. Poleg tega je C. B. psihično nestabilen in maščevalen ter lahko na zapuščini namerno povzroči škodo. A. A. je bila v zadnjem letu zgolj dvakrat pri C. B., kar pomeni, da njene trditve, da ga redno obiskuje, ne držijo. Od C. B. je s pomočjo CSD Y. želel pridobiti soglasje za zavarovanje osebnega vozila, vendar pri tem ni bil uspešen. Kasneje je slednji osebno prišel na CSD Y., kjer je želel fizično obračunati s pritožnikom, kar je prijavil na Policijsko postajo Y. A. A. sodeluje z C. B. in ga podpira pri njegovih ravnanjih z namenom, da si že sedaj zagotovi njegovo premoženje po smrti. Ne drži, da ni navedel razlogov, zakaj bi moral biti upravitelj zapuščine. Trdil je, da je do smrti pokojne sam skrbel za celotno premoženje, ga upravljal in plačeval vse stroške. Želel je sodelovati s preostalima dedičema, ki pa sta to zavrnila. Pozna svoje pravne možnosti in jih pravilno izvršuje, trenutno s pomočjo izvršbe pravnomočnega sklepa o dedovanju (pravilno motenju posesti). S pomočjo instituta postavitve upravitelja zapuščine ni želel priti do vstopa v stanovanje, kot napačno in izkrivljeno zaključuje sodišče. Pritožnik predmetni pritožbi prilaga še laično napisan odgovor na sklep. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Do delitve dediči skupno upravljajo in razpolagajo z dediščino. Kadar se ne morejo sporazumeti glede njenega upravljanja in ni izvršitelja oporoke, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek 145. člena Zakona o dedovanju, ZD). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD), za kar soglasje preostalih dedičev ni potrebno. Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja z osebo upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga potencialnih upraviteljev (tako sklep VSL I Cp 391/2021).

5. V obravnavani zadevi je očitno, da so dediči med seboj v sporu, pri čemer pritožbeno sodišče glede na podatke v spisu pritrjuje sodišču prve stopnje, da je spor zlasti med C. B., zapustničinem možem, in B. B., sinom zapustnice. Navedeni osebi sta za upravitelja zapuščine predlagali sami sebe, postavljena upraviteljica pa je za upravitelja predlagala C. B. in šele podredno sebe. V odgovoru na pritožbo omenja tudi možnost postavitve tretje osebe.

6. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko za upravitelja zapuščine ni postavilo nobenega od dedičev, ki sta izrazito v sporu. Pritožnik B. B. v svojih vlogah izraža močan premoženjski interes ter zatrjuje, da živi v spornem stanovanju skupaj z očetom (in ne s svojo ženo, začasni naslov naj bi uporabljal le za intimne trenutke in za skrb za hišnega ljubljenčka). Prav tako interes po premoženju izraža dedič C. B., zato omenjeni osebi nista primerni za vlogo upravitelja zapuščine. Upraviteljica izrazitega interesa po premoženju ne izkazuje, saj tudi v odgovoru na pritožbo navaja, da je preskrbljena. Glede na povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna, nepristranska in zmožna, da deluje v korist vseh sodedičev enakopravno. Dejstvo, da za premoženje do sedaj ni neposredno skrbela, na primernost njene vloge kot upraviteljice ne vpliva.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da nobeden od dedičev ni izkazal, da se na zapuščini dela škoda. Prepričljivo in življenjsko logično je tudi stališče, da C. B., ki v spornem stanovanju živi, v njem ne bo povzročal škode. Sicer pa je naloga upraviteljice zapuščine, da bo stanovanje vzdrževano, zavarovano in varno, pa tudi, da se bo ohranjala vrednost vozila. Pri tem višje sodišče poudarja, da je dolžna ravnati v korist vseh sodedičev (prim. sklep VSL I Cp 801/2021).

8. Pritožnik v pritožbi ne navaja drugih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da postavljena upraviteljica zapuščine ni primerna. Dejstvo, da živi v X., glede na današnjo prometno dostopnost med kraji po Sloveniji ne predstavlja razloga za njeno neprimernost. Pritožnik navaja še, da upraviteljica podaja krive izjave, vendar navedenega z ničemer ne izkazuje. Ker C. B. za upravitelja ni bil postavljen, tudi pritožbene navedbe o njegovem ravnanju niso pravno pomembne.

9. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 174. člena ZD.