Jedro

Nobene pravne podlage ni za to, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo razloge (namen) takšnega razpolaganja. Ta argument bi prišel v poštev pri uporabi nejasne zakonske določbe, ni pa mogoče na tak način spreminjati pojma „neodplačno razpolaganje“ s premoženjem. Takšna razlaga sicer jasnega zakonskega določila bi pomenila za upnike nesorazmerno dokazno breme: namesto, da bi v ugovornem postopku zatrjevali in dokazovali neodplačno razpolaganje, bi morali zatrjevati in dokazovati dolžnikov namen pri sklepanju posameznega spornega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnice N. d. o. o. proti odpustu obveznosti.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila upnica N. d. o. o.. Predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, postopek odpusta obveznosti ustavi ter predlog za odpust obveznosti zavrne, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Eden izmed razlogov za ugovor zoper odpust obveznosti je tudi neodplačno razpolaganje s premoženjem (četrta točka 399. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred začetkom postopka osebnega stečaja s sklenitvijo notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja zakoncev prevzel premoženje, ki je bistveno bolj obremenjeno s hipotekami kot nepremičnina, ki jo je prevzela njegova žena. Slednja je v popolno last prejela tudi apartma v počitniški hiši A., pri čemer pa sta se obveznosti iz naslova prevzetega kredita za navedeni apartma zavezala prevzeti tako dolžnik, kot njegova žena vsak eno polovico. Ker pa pri dolžniku ni ugotovilo namena oškodovanja upnikov oziroma je ocenilo, da dolžnik ni razpolagal z bodočo stečajno maso z namenom, da bi jo skril pred upniki, je ugovor zoper odpust obveznosti zavrnilo.

5. Višje sodišče z zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. 4. točka prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP (med drugim) določa, da odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Zakonska določba je jasna in je ni mogoče širiti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dokazni postopek je nedvomno potrdil razpolaganje s premoženjem, v posledici katerega je dolžnik prevzel trikrat bolj obremenjene nepremičnine, kot jih je prevzela njegova žena, ob hkratnem prevzemu obveznosti plačevanja polovice kredita za nepremičnino, katere idealni polovični delež je dolžnik prav tako neodplačno prenesel na ženo. Ob nesporno ugotovljeni visoki razliki med aktivo in pasivo dolžnikovega premoženja in upoštevajoč dejstvo, da dolžnik ob prevzemu trikrat večjih obveznosti ni prejel po vrednosti enakovrednega premoženja, saj se je v korist žene odpovedal manj obremenjeni nepremičnini, pri tem pa prevzel še plačevanje polovice kreditne obveznosti za nepremičnino, ki jo je neodplačno prav tako prenesel v last in posest žene, po zaključku višjega sodišča takega razpolaganja ni mogoče opravičevati na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

6. Nobene pravne podlage ni za to, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo razloge (namen) takšnega razpolaganja. Ta argument bi prišel v poštev pri uporabi nejasne zakonske določbe, ni pa mogoče na tak način spreminjati pojma „neodplačno razpolaganje“ s premoženjem kot je to storilo sodišče prve stopnje. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da bi takšna razlaga sicer jasnega zakonskega določila, kakršne se je poslužilo sodišča prve stopnje, pomenila za upnike nesorazmerno dokazno breme: namesto, da bi v ugovornem postopku zatrjevali in dokazovali neodplačno razpolaganje, bi morali zatrjevati in dokazovati dolžnikov namen pri sklepanju posameznega spornega posla.

7. Dolžnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da je do delitve premoženja prišlo na ženino zahtevo in to po tem, ko so se začele izvršbe in blokade. Slednje je v direktnem nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil namen sklenitve notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja ureditev medsebojnih razmerij med zakoncema in ne oškodovanje upnikov. Če bi bilo temu res tako, potem namreč ni pojasnjeno, zakaj je do tega sporazuma prišlo šele po tem, ko so upniki začeli vlagati izvršbe ter je prihajalo do blokade računov, ne pa že prej in še zlasti, zakaj premoženje ni bilo razdeljeno vsaj približno enako. Pritrditi je zato pritožbenemu opozorilu, da (tudi) zaradi takšnega časovnega redosleda dogodkov ni mogoče pritrditi zaključkom izpodbijanega sklepa, da je dejanje stečajnega dolžnika (sklenitev notarskega sporazuma o delitvi skupnega premoženja) imelo namen ureditve medsebojnih razmerij med zakoncema, ne pa oškodovati upnike. Družba B. d. o. o. je bila skupno premoženje zakoncev in je bila predmet delitve skupnega premoženja, zaradi česar za odločitev ne more biti relevantno, ali je žena sodelovala pri upravljanju podjetja ali ne. Slednje je tudi sicer najmanj vprašljivo, upoštevajoč njene navedbe v postopku na prvi stopnji, ko je kot upnica zatrjevala in dokazovala ničnost pravnih poslov, iz katerih izhaja terjatev pritožnice do stečajnega dolžnika. Ker je torej šlo za skupno premoženje zakoncev, ni najti nobene razumne razlage, zakaj se dolgovi, nastali zaradi poslovanja omenjene družbe, niso enakomerno porazdelili med oba zakonca, prav tako pa ni najti nobene razumne razlage za to, da je dolžnik prevzel trikrat večje obveznosti kot njegova žena.

8. Višje sodišče kot zmotne ocenjuje tudi zaključke izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na vprašanje, v kolikšnem delu (če sploh) bodo (hipotekarni) upniki v stečajnem postopku poplačani. Pri odločanju o obstoju ovir v okviru ugovora zoper odpust obveznosti, ki se nanaša na neodplačno razpolaganje s premoženjem, bi bilo vprašanje višina poplačila upnikov odločilno v primeru, da bi sodišče hkrati ugotovilo, da je šlo za neodplačno razpolaganje s premoženjem neznatne vrednosti, ali pa, da si dolžnik z neodplačno odsvojitvijo premoženja ni v ničemer poslabšal svojega premoženjskega stanja. Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre. Isto velja za vprašanje, ali vrednost hipotek presega vrednost nepremičnin. Zakaj bi bilo slednje pomembno pri presoji, ali je šlo za neodplačno razpolaganje s premoženjem, sodišče prve stopnje tudi sicer ni obrazložilo; razlaga, da vrednost hipotek znatno presega vrednost nepremičnin, kar kaže na to, da dolžnik ni imel nobenega namena izigrati upnike, pa je tudi sicer zmotna, saj pomeni presojanje dejstev, povezanih z nastankom hipotek, ne pa relevantnih okoliščin v zvezi z razpolaganjem s tem premoženjem, torej s sklenitvijo notarskega sporazuma o delitvi premoženja.

9. Ker višje sodišče ocenjuje, da pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399.člena ZFPPIPP, je utemeljeni pritožbi upnika ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) tako, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne (1. točka prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP).