Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da dogovor o izvedbi del na objektu v R. med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Za odločitev o pritožbi tako ni pomembno, kako je sodišče prve stopnje opredelilo zatrjevano pravno razmerje med pravdnima strankama: kot gradbeno pogodbo ali kot podjemno pogodbo. Pritožnik zato s sklicevanjem na določbe 650. člena do 655. člena OZ ne more uspeti. Isto velja za sklicevanje na teorijo realizacije po 58. členu OZ, saj ta lahko velja le v razmerju med strankama pogodbe.

Pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbe o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), ni utemeljen. Iz trditvene podlage tožnika namreč ne izhaja, da je bila toženka neupravičeno obogatena, pač pa da je tožnik z njo sklenil pogodbo. Taka navedba pa izključuje uporabo določil o neupravičeni obogatitvi.

Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5557/2018 z dne 26. 1. 2018 ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki njene stroške postopka v znesku 1.048,18 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Presodilo je, da tožnik ni dokazal obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. To naj bi obstojalo med tožnikom in direktorjem toženke, B. M., ki je istočasno tudi 100 % lastnik poslovnega deleža toženke. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek na plačilo opravljenih del na objektu v R., zavrnilo.

3. Ugotovilo je, da sta izpovedi tožnika in direktorja toženke o tem, med kom je bila sklenjena pogodba, povsem različni. Ocenilo je, da (1) zapis podatkov o naročniku in plačniku storitev, ki ga je predložil tožnik, ni napisal zakoniti zastopnik toženke1; (2) da je tožnik za opravljeno delo prejel dvakrat po 1.000,00 EUR, pri čemer ostaja sporno ali je tožnik prejel denar od toženke ali od njenega direktorja, saj tožnik izdaje računa št. 01, novega računa 01-B ter dobropisa za prvi račun toženki ni dokazal; (3) da tožnik tudi ni dokazal, da bi Pogodbo (A6), ki ni podpisana s strani toženke, ob začetku del (24. 9. 2017) vročil direktorju toženke; (4) da je bilo gradbeno dovoljenje za predmetna dela izdano na ime B. M. kot fizične osebe; (5) da zatrjevanega dogovora o ceni delovne ure (za delovne ure med tednom 13,00 EUR in za nedeljske ure 10,00 EUR/uro ter za vsak prevoz na gradbišče po 30,00 EUR) ne potrjujeta računa v spisu (A8 in A10), saj so s prvim računom zaračunane vse ure po 10,00 EUR, z drugim pa približno polovico ur po 10,00 EUR, polovico pa po 13,00 EUR, pa še drobni material in prevoz, ki ga toženka ne priznava.

Pritožba tožnika

4. Proti tej sodbi je tožnik pravočasno vložil pritožbo. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo sojenje, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je bistvo pritožbe komunikacija z izpodbijano sodbo. To pomeni opozarjanje na nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki so razvidne iz same sodbe ali ki jih je sodišče prve stopnje zgrešilo z nepravilnim vodenjem postopka. Pritožnik pa je v pritožbi opozarjal na pravno podlago pogodbe, za katero je sodišče prve stopnje presodilo, da med pravdnima strankama sploh sklenjena ni bila, izpodbijal dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče v tem postopku vezano in izpostavljal posamezne absolutne bistvene postopkovne kršitve, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Na tiste kršitve, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati po uradni dolžnosti, ker so relativne narave, pa bi morda z njimi utegnil uspeti, pa pritožnik, čeprav je vložil obširno pritožbo, ni opozoril. Zato pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ne glede na to je v nadaljevanju podrobno odgovorilo prav na vse pritožbene navedbe. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da se nikoli se ne sme preleviti v pomočnika tiste stranke, za katero meni, da je pravica na njeni strani, ampak je vezano izključno na pritožbene navedbe in na okvire uradnega preizkusa izpodbijane sodbe.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da dogovor o izvedbi del na objektu v R. med pravdnima strankama ni bil sklenjen. Že zato za odločitev o pritožbi ni pomembno, kako je sodišče prve stopnje opredelilo pravno razmerje med pravdnima strankama: kot gradbeno pogodbo ali kot podjemno pogodbo. Zato pritožnik s sklicevanjem na določbe 650. člena do 655. člena OZ ne more uspeti. Isto velja za sklicevanje na teorijo realizacije po 58. členu OZ2, saj ta lahko velja le v razmerju med strankama pogodbe.

11. S pritožbenimi navedbami, da (1) je toženka del opravljenih obveznosti v višini 2.000,00 EUR plačala, (2) da sta stranki obračun uskladili v višini 2.810,00 EUR, (3) da je toženka glede tega dela stalno obljubljala plačilo, kar je potrdila tudi priča M. Š., (4) da je bila pisna pogodba pripravljena skladno s posredovanimi podatki s strani zakonitega zastopnika toženke, ki je ves čas obljubljal podpis te pogodbe, (5) da je bila toženka naročnik opravljenih storitev, B. M. kot njen zakoniti zastopnik pa je vseskozi vodil izvedbo del, ki so jih tožnik in njegovi delavci opravljali skladno s prejetimi navodili in pod nadzorom zakonitega zastopnika toženke, pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti, kot je pojasnjeno zgoraj, ni mogoče izpodbijati. Zato pritožbenemu sodišču na te navedbe ni treba odgovarjati.

12. Pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče uporabiti določbe o neupravičeni obogatitvi, ker bi sicer glede na dejansko opravljena dela pri naročniku v primeru izostanka plačila prišlo brez pravnega temelja do neupravičene obogatitve toženke in do neupravičenega prikrajšanja tožnika, ni utemeljen. Kot že rečeno, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka ni bila stranka spornega pogodbenega razmerja; da torej ni bila naročnik opravljenih del. Predpostavka neupravičene obogatitve (190. člen OZ) je prehod koristi. Iz trditvene podlage tožnika pa ne izhaja, da je bila toženka neupravičeno obogatena, pač pa da je tožnik z njo sklenil pogodbo. Taka navedba pa izključuje uporabo določil o neupravičeni obogatitvi.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče skladno s 364. členom OZ šteti, da je toženka z delnim plačilom 2.000,00 EUR pripoznala dolg v celoti in da je zato pasivno legitimirana v tej pravdi. Ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da je denar dobil od B. M. kot direktorja toženke, pritožnik s temi navedbami dejansko graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa v sporu majhne vrednosti ne more uspeti.

14. Absolutno bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, saj ni zaslišalo priče M. H. Glede tega dokaznega predloga je tožnik v svoji drugi pripravljalni vlogi navedel, da je M. H. zapisala pogodbo, ki je bila izročena v podpis toženki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik v zvezi z zaslišanjem M. H. ni zadostil standardu obrazloženosti dokaznega predloga, saj ni konkretno navedel, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo (236. člen ZPP). Dejstvo, da je navedena priča sestavila pogodbo, pa kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni pravno relevantno, niti ni bilo sporno. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje M. H. ni obrazložilo. Pritožbene navedbe, da je imela M. H. pomembno vlogo pri sklepanju pogodbe in kasneje glede izstavitve računa in izterjave zapadlih obveznosti, torej pozna vse okoliščine predmetne zadeve (od samega začetka do konca, tako od prvotnih dogovorov, sklepanja pogodbe, izvajanja del, izdajanja in pošiljanja računov, pozivov k plačilom in sodnemu uveljavljanju zahtevka za plačilo), pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na vse navedeno pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

15. Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče pričo M. Š. zaslišalo šele na drugem naroku (predhodno pa ga tudi neutemeljeno kaznovalo z denarno kaznijo, kar je neprimeren pritisk na pričo, predlagano s strani tožnika, in tudi na tožnika samega in na možnost dokazovanja njegovih navedb v pravdi). V čem naj bi omenjeno postopanje prvostopenjskega sodišča kršilo njegovo pravico do izjave, v pritožbi ni pojasnjeno. S tem, ko je bila ta priča zaslišana šele na drugem naroku za glavno obravnavo, pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj je bilo tožniku omogočeno, da se naroka udeleži in sodeluje pri izvedbi tega dokaza.

16. Neupošteven je pritožbeni očitek, da je bila priča M. Š. neutemeljeno denarno kaznovana, saj ta pritožbena navedba ne pomeni uveljavljanja absolutne bistvene postopkovne kršitve ZPP. Sodišče prve stopnje je pričo denarno kaznovalo s sklepom, opr. št. I Pg 90/2018 z dne 7. 6. 2019, ker kljub pravilnemu vabljenju na narok ni pristopila, svojega izostanka pa ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za denarno kaznovanje priče po določbi 241. člena ZPP3. 17. S pritožbenim očitkom, da prvostopenjsko sodišče povsem neutemeljeno odklanja verodostojnost priče M. Š. oziroma njegove izpovedbe na naroku ter njegove predhodne pisne izjave, s čimer tožniku ni bila dana možnost konstruktivnega in enakovrednega obravnavanja pred sodiščem, ampak je na ta način povsem neutemeljeno favoriziralo toženko, pritožnik ne zatrjuje kršitve načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo izpoved in pisno izjavo te priče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja presoja sodišča, da se pisna izjava M. Š., ki jo je sodišče upoštevalo kot del navedb, razlikuje od vsebine njegovega zaslišanja, zato je sodišče po svojem prepričanju navedeno pričo ocenilo kot neverodostojno. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

18. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so nejasni oziroma med seboj v nasprotju, zlasti glede ugotovitev in zaključkov sodišča v zvezi z dogovorom strank o gradnji, zapisom podatkov o naročniku (A3), plačilom dvakrat po 1.000,00 EUR, pogodbama med strankama, gradbenim dovoljenjem in zakoličbo. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, prav tako v njej ni očitajočega nasprotja. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidna presoja sodišča, da tožnik dogovora strank o gradnji ni dokazal. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, ki so bili za odločitev relevantni. Opredelilo se je do izpovedi obeh strank, napravilo dokazno oceno zapisa podatkov o naročniku (A3), plačilo zneskov dvakrat po 1.000,00 EUR pa je presodilo tudi v povezavi z zaslišanjem strank. Zato ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje vsak dokaz obravnavalo ločeno in izven konteksta. Prvostopenjsko sodišče je dokazno ocenilo tudi pomen gradbenega dovoljenja in zakoličbe ter na tej podlagi ugotovilo, da je pri obravnavani gradnji šlo za zasebnega investitorja. Očitek o obstoju absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

19. Z navedbami, da sodišče na splošno vsako okoliščino in vsak dokaz obravnava ločeno in povsem izolirano ter ga poskuša iztrgati iz konteksta, da bi uspelo obrazložiti izrek sodbe, pritožnik znova graja dokazno oceno sodišča, ker naj bi bila opravljena v nasprotju z 8. členom ZPP. Kot je bilo že obrazloženo, s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Te kršitve v sporih majhne vrednosti zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa ni dovoljeno uveljavljati. Vsi ti očitki se torej nanašajo na dokazno oceno, pri čemer tožnik ponuja svojo dejansko presojo glede pravno bistvenih ugotovitev sodišča o tem, da tožnik ni uspel dokazati ustnega dogovora o izvedbi del. 20. V sklop neupoštevnih navedb, s katerimi pritožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tako sodijo tudi navedbe, da (1) prvostopenjsko sodišče izhaja iz predpostavke, da sta bila ob sklenitvi dogovora za opravo del pri toženki prisotna samo tožnik in B. M. in zgolj na tej podlagi zaključi, kdo je bil dejanski naročnik; (2) da sodišče očitno spregleda druge relevantne okoliščine, ki so potrjene tako z listinami in izpovedbami tožnika ter prič; (3) da je bila vsaj okvirno napisana pogodba, kateri toženka ni nasprotovala in je obljubljala podpis in plačilo v skladu z dogovorom, naknadno pa so se pojavile še določene spremembe in nepredvidena nujna dela, ki jih je tožnik po naročilu direktorja toženke tudi izvedel; (4) da je bil dogovor dejansko tudi realiziran in delno tudi plačan ter da posledično sodišče ne more mimo te dejanske realizacije in zanikati poslovnega odnosa med pravdnima strankama; (5) da sodišče ni upoštevalo s strani toženke posredovanih listin – zapisnika o zakoličenju objekta, iz katerega izhaja zgolj prisotnost geodeta in zakonitega zastopnika toženke pri zakoličenju, ne pa tudi tožnika; (6) da je sodišče v zvezi z gradbenim dovoljenjem spregledalo, da je zemljišče v lasti B. M. osebno, zato je bilo lahko gradbeno dovoljenje izdano samo na njegovo ime ter da je rekonstrukcija obstoječega objekta (apartmaji) in dozidava novega objekta (savne) potrebno za izvajanje turistične dejavnosti toženke in ne B. M. kot fizične osebe; (7) da so bila upoštevaje vse druge izvedene dokaze vsa dela potrebna za toženko in je bila le slednja naročnik in plačnik dogovorjenih del ter (8) da specifikacija opravljenih del poleg drugih dokazov le še dodatno potrjuje dogovor med pravdnima strankama, poslovni odnos in dejansko izvedbo del po naročilu direktorja toženke.

21. Pritožbene navedbe, da so bili ob sklepanju dogovora med strankama prisotni tudi tožnikovi delavci, ki so tožnika čakali v avtu in so bili seznanjeni glede dogovora in izvedbe del, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote.

22. Neutemeljen je tudi očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). S pritožbenim očitkom, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zlasti glede izpovedbe M. Š. in njegove pisne izjave ter posledično njegove verodostojnosti ter izpovedb ter pisnih izjav tožnikovih delavcev, specifikacije opravljenih ur in del oziroma obračuna ter računov in dobropisov, tožnik graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Tožnik namreč prvostopenjskemu sodišču ne očita napake pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič (torej, da jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici), pač pa zgolj izpodbija dokazno presojo sodišča prve stopnje. Tožnik tako izpostavlja pristransko in neutemeljeno oceno izpovedbe in pisne izjave M. Š., saj sodišče dokaza ni obravnavalo kot celoto, ampak je iz njegove izpovedbe in izjave izpostavilo zgolj nekaj delov, kar pa, kot rečeno, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

23. Tudi s pritožbenim očitkom, da je zaključek sodišča o spreminjanju izjave priče M. Š. povsem v nasprotju z zapisanim v zapisniku in pisni izjavi, tožnik dejansko izpodbija zgolj dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. S trditvami, da je M. Š. dejansko celovito predstavil situacijo, od začetka, ko sta se pravdni stranki začeli dogovarjati o opravi del, do konca, ko je tožnik direktorja toženke pozival, naj mu plača za naročena in opravljena dela, tožnik namreč ne graja postopka prenosa vsebine zapisnika o zaslišanju priče oziroma pisne izjave M. Š. v obrazložitev sodbe, pač pa podaja svojo oceno vsebine zapisnika o zaslišanju navedene priče. 24. Pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno povzelo izjav tožnikovih delavcev oziroma njihovih pisnih izjav, ki so dejansko vsi potrdili dogovor s toženko, predložitev z njene strani zapisanih podatkov o naročniku, dejansko izvedbo del po navodilih in nadzorom naročnika, je premalo konkretiziran, da bi lahko pritožbeno sodišče naj konkretno odgovorilo. Očitno je le, da želi pritožnik z njim doseči drugačno dokazno oceno.

25. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni dokazal poslovnega odnosa s toženko, ni pomembno, da se račun za mesec november (01-B na A9) ne ujema s specifikacijo opravljenih del (A15).

O pritožbenih stroških

26. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Do takšne ocene je prišlo na podlagi zaslišanja tožnika. 2 Ta člen določa, da pogodba za katero se zahteva pisna oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. 3 Sklep o denarnem kaznovanju je sicer prvostopenjsko sodišče kasneje s sklepom, opr. št. I Pg 90/2018 z dne 17. 9. 2019, preklicalo.