Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnica dejansko ne živi na naslovu B. ter da ji ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in je tako pravilno določil, da je njeno zakonsko prebivališče na sedežu občine.

Tožnica do izdaje odločbe ni vložila zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke in ker tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je bilo pravilno določeno zakonsko prebivališče na naslovu občine in A.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožnici v register stalnega prebivalstva prijavi zakonsko prebivališče na naslovu A. 2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ, to je Upravna enota Novo mesto, po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja stalnega prebivališča za tožnico, ker je bil obveščen, da imenovana ne prebiva na naslovu B., na katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. V prvotnem postopku je upravna enota posredovala tožnici obvestilo o obveznosti prijave stalnega prebivališča na naslov B. Na ta dopis se je odzvala in navedla, da prebiva in da ima prijavljeno stalno prebivališče na tem naslovu že od leta 1969. Prvostopenjski organ je podvomil, da prebiva na tem naslovu in na podlagi tretjega odstavka 18. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) po uradni dolžnosti uvedel postopek ugotavljanja tožničinega stalnega prebivališča. Med drugim je kot priče zaslišal C. C., D. D., E. E. in F. F. Prvostopenjski organ je z zaslišanjem prič (treh sosedov in policista) ugotovil, da tožnica na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ne prebiva, temveč živi v hiši, ki nima dodeljene hišne številke in naslova, stoji pa poleg hiše z naslovom B. Glede na navedeno je prvostopenjski organ območno geodetsko upravo zaprosil za dodelitev hišne številke in naslova, a je ta odgovorila, da je pogoj za določitev hišne številke in naslova, da je stavba ustrezno evidentirana v geodetskih evidencah. Pogoj za vložitev zahteve za določitev hišne številke je evidentiranje stavbe v kataster stavb ali register nepremičnin (REN). Ta pogoj pa ni izpolnjen in mora lastnik sam zagotoviti, da bo stavba pravilno evidentirana v REN. Prvostopenjski organ je na to po pridobitvi tožničine izjave pred izdajo odločbe izdal prvotno odločbo, ki jo je po tožničini pritožbi Ministrstvo za notranje zadeve odpravilo in vrnilo prvostopenjskemu organu v nov postopek.

3. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ tožnico pozval, naj se zglasi pri Območni geodetski upravi Novo mesto in za objekt št. 130, katerega lastnica je, poskrbi, da bodo navedeni objekti pravilno evidentirani v REN ter si po pravilnem evidentiranju pridobi hišno številko za ta objekt. Tožnica ni sledila pozivu, na kar ji je prvostopenjski organ posredoval seznanitev pred izdajo odločbe, v kateri jo je ponovno seznanil, da je bilo v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ugotovljeno, da prebiva v stavbi, kateri ni določena hišna številka. Pozval jo je na pravilno evidentiranje in pridobitev številke, tožnica pa se pozivu ni odzvala. Nato je posredovala pisno izjavo, v kateri navaja, da je začela urejati dokumentacijo pri območni geodetski upravi. Glede na tak odgovor je prvostopenjski organ pri Geodetski upravi Novo mesto preveril, ali je tožnica urejala zadevo pridobitve hišne številke. Ugotovljeno je bilo, da se ni zglasila in da ni ničesar uredila. Nato jo je pozval, naj v roku 7 dni predloži dokazilo o vloženi zahtevi za pridobitev hišne številke, a se stranka ni odzvala oziroma ni izkazala, da bi to storila. To potrjuje tudi potrdilo Območne geodetske uprave Novo mesto z dne 8. 1. 2019. 4. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ navaja, da 3. točka 2. člena ZPPreb-1 določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Po 4. točki prvega odstavka 2. člena ZPPreb-1 pa je zakonsko prebivališče stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo. ZPPreb-1 v prvem odstavku 5. člena določa, da mora državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijaviti stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V kolikor upravna enota dvomi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil svoje prijavne obveznosti, se ga opozori na posledice, če obveznosti ne izpolni. Če v 8 dneh po prejemu obvestila svoje prijavne obveznosti ne izpolni, upravna enota po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja njegovega stalnega prebivališča. Če pristojni upravni organ v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ugotovi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča, posamezniku na podlagi prvega ostavka 21. člena ZPPreb-1 v register stalnega prebivalstva prijavi stalno prebivališče na naslov, kjer dejansko stalno prebiva. Če pristojni upravni organ v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku določi prebivališče po določbah 19. člena ZPPreb-1, mu v register stalnega prebivalstva na podlagi tretjega odstavka 21. člena prijavi zakonsko prebivališče na naslov občine oziroma centra za socialno delo. Določilo 23. člena ZPPreb-1 pa določa, da če stavba v registru prostorskih enot nima določene hišne številke, na katero se posameznik prijavlja, ta ob prijavi poleg naslova, kjer se stavba nahaja, navede tudi številko stavbe iz katastra stavb. Geodetska uprava o določitvi hišne številke ali o tem, da niso izpolnjenji pogoji za določitev hišne številke, obvesti upravno enoto. Prvostopenjski organ je v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča tožnice ugotovil, da imenovana ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča B., ampak v sosednjem objektu. Slednje je bilo ugotovljeno na podlagi izjav prič, katerih pa tudi tožnica sama ne zanika, ampak navaja, da je začela urejati dokumentacijo za določitev hišne številke pri območni geodetski upravi. Vendar je bilo ob preverjanju pri pristojni službi ugotovljeno, da tožnica zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi, do izdaje te odločbe ni niti vložila. Prvostopenjski organ je tudi sam ugotovil, da stavba dejanskega prebivališča A. A. nima dodeljene hišne številke oziroma naslov ne obstaja. Tožnico je pozval, naj se zglasi pri Območni geodetski upravi Novo mesto in ji je bil postavljen 30 dnevni rok, da to uredi, vendar pa tožnica v postavljenem roku ni sledila pozivu. Pač pa je posredovala pisno izjavo, v kateri navaja, da je po prejemu odgovora začela urejati dokumentacijo pri območni geodetski upravi, postopka pa še ni uspela zaključiti. Vendar je bilo ugotovljeno, da se tožnica tam ni zglasila in ni ničesar uredila. V nadaljevanju postopka je prvostopenjski organ pri Geodetski upravi Novo mesto večkrat preveril, ali je tožnica vložila zahtevo za določitev hišne številke. Ugotovljeno je bilo da do dne 20. 5. 2019 ni vložila take zahteve. Glede na to, da je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke, in glede na to, da tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je prvostopenjski organ določil zakonsko prebivališče na naslovu občine in sicer A. 5. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je vse zahteve v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča izpolnila. Kljub temu je prvostopenjski organ začel z nepotrebnimi in samovoljnimi dodatnimi postopki ugotavljanja stalnega prebivališča. Zatrjuje, da ima upravičen sum, da je omenjeni postopek voden s potvarjanjem resnic in da so izjave prič neresnične. Meni, da se ji želi „ukrasti“ njeno zakonito pridobljeno stalno prebivališče B., kjer živi. Po njenem mnenju pripada hišna številka B. tudi objektu številka 130, zanj je bilo tudi izdano gradbeno dovoljenje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo opravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnica v pripravljalnih vlogah vztraja pri vseh svojih navedbah in ponovno navaja, da se ji želi „ukrasti“ njeno stalno prebivališče. Poleg tega tudi upravno sodišče komunicira z njo tako, da ji pošto pošilja na naslov B. 9. Tožena stranka v pripravljalni vlogi v zvezi z očitkom tožnice, da se ji „krade“ stalno prebivališče, navaja, da ima pristojni organ po tretjem odstavku 18. člena pristojnost, da po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prvega odstavka 18. člena ZPPreb-1. Prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 pa določa, da če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posameznika ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslovu občine, na območju katere stalno prebiva. Ugotovljeno je bilo, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak dejansko prebiva na sosednjem objektu, ki pa je brez hišne številke in evidentiranega naslova, zato je bila odločitev prvostopenjskega organa, da tožnico prijavi na naslovu Občine ..., pravilna.

10. Sodišče je v navedeni zadevi dne 14. 11. 2022 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZPPreb-1 v 3. točki 2. člena določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. V skladu s 4. točko 2. člena pa je zakonsko prebivališče stalno prebivališče, ki se posamezniku določi v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča na naslovu občine ali centra za socialno delo oziroma začasno prebivališče, če je določeno v skladu s petim odstavkom 19. člena tega zakona. V prvem odstavku 18. člena ZPPreb-1 pa je določeno, da če upravna enota dvomi, da posameznik prebiva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ali je obveščena, da posameznik ni izpolnil prijavne obveznosti iz prvega, drugega, tretjega ali petega odstavka 5. člena tega zakona, posameznika obvesti o obveznosti prijave in ga opozori na posledice, če prijavne obveznosti ne izpolni. V skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 ima upravna enota pristojnost, da po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, če posameznik ne izpolni obveznosti iz prejšnjega odstavka ali če dvomi, da posameznik kljub njegovi izjavi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno prebiva. Po prvem odstavku 19. člena ZPPreb-1 pa upravna enota, če v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku ne more prijaviti stalnega prebivališča, določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva.

13. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica dejansko ne živi na naslovu B. ter da ji ni bilo mogoče določiti drugega stalnega prebivališča, ker stavba, v kateri živi, nima naslova in je tako pravilno določil, da je njeno zakonsko prebivališče na sedežu občine. Glede navedenega se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica do izdaje odločbe ni vložila zahteve za pridobitev hišne številke in evidentiranja naslova na objektu, kjer dejansko živi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnica ne prebiva na naslovu B., ampak v hiši, ki stoji poleg in nima dodeljene hišne številke in ker tožnici po določbah ZPPreb-1 ni mogoče prijaviti novega stalnega prebivališča, saj je bilo ugotovljeno, da pogoj za določitev hišne številke in naslova ni izpolnjen, je bilo pravilno določeno zakonsko prebivališče na naslovu občine in A. 14. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da naj bi tožnica v postopku ugotavljanja njenega stalnega prebivališča izpolnila vse zahteve, saj kljub večkratnim pozivom pristojnega prvostopenjskega organa ni vložila ustreznega zahtevka, da bi bila nepremičnina, v kateri živi, vpisana v REN in bi posledično temu lahko dobila hišno številko. Prvostopenjski organ je z večkratnimi pozivi poskušal narediti vse, da bi tožnica izpolnila zgoraj navedeno dolžnost vpisa nepremičnine v REN, v posledici česar bi lahko dobila hišno številko.

15. Nadalje iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica zgolj na splošno navaja, da naj bi bil postopek voden zlonamerno in s potvarjanjem resnic. Sodišče pri presoji izpodbijane odločbe ni našlo nobene nepravilnosti, kot tudi ne pri presoji izvedbe upravnega postopka. Tudi dejansko stanje je bilo po presoji sodišča v upravnem postopku popolno ugotovljeno.

16. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se ji želelo „ukrasti“ njeno prebivališče, saj ima prvostopenjski organ zakonsko podlago za to, da začne s postopkom ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. V zvezi z navedbo, da je bilo za gradnjo nadomestne hiše pridobljeno gradbeno dovoljenje, pa se sodišče pridružuje navedbam tožene stranke v drugostopenjski odločbi, da to ne zadostuje oziroma ne spremeni dejstva, da bi morala tožnica vložiti omenjeno zahtevo za vpis nepremičnine v kataster stavb ali REN pri pristojnemu organu.

17. V zvezi z navedbami tožnice, da je bila v upravnem sporu vsa dokumentacija poslana na njen naslov B., pa sodišče pojasnjuje, da je to naslov, ki ga je tožnica navedla v svoji tožbi, iz česar izhaja, da je s tem štela ta naslov kot naslov za vročanje, kar pa še ne pomeni, da je to naslov nepremičnine, v kateri živi.

18. Ker je odločitev prvostopenjskega organa iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.