Jedro

Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če se posamezni deli izreka medsebojno izključujejo, razlogom sodbe pa, če ni skladnosti med navedbami v opisu kaznivega dejanja ter navedbami in zaključki v obrazložitvi.

Kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP je podana, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabi napačen zakon, in to tako, da uporabi zakon, ki ga sploh ni mogoče uporabiti ali zakon, ki ga je treba uporabiti, pa ga je uporabilo na nepravilen način. Slednje se izraža v napačni pravni oceni kaznivega dejanja.

V primerih, v katerih sodišča obravnavajo vinjene storilce kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, se izrekajo nepogojne zaporne kazni, zlasti še v primerih, v katerih gre za visoko stopnjo alkoholiziranosti, ki je hkrati povezana z drugimi hudimi kršitvami prometnih predpisov.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.09.2002 obs. J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo do 19.09.2002 plačano denarno kazen v znesku 60.000 SIT, izrečeno z odločbo sodnika za prekrške z dne 20.09.2000. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa tudi, da je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.03.2004 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in primarno obsojenca oprosti obtožbe, ali sodbi obeh nižjih sodišč razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa predlaga izrek pogojne obsodbe z zagroženo kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ocenjuje, da zahteva z zatrjevanjem, da je obsojenec kršil določbo 2. odstavka 21. člena ZVCP in ne 1. odstavka 38. člena ZVCP, v bistvu oporeka sodišču pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pravilnost zaključka, da obsojenec pri srečanju z drugim vozilom ni pustil dovolj prostora, da bi se s tem vozilom neovirano srečal. V ostalem meni, da sodbi nižjih sodišč v zvezi z uporabo blanketne določbe nista nezakoniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da izreka sodb nižjih sodišč nasprotujeta sama sebi, posebej pa še njunim razlogom, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču je obrazložitev obeh izpodbijanih sodb v nasprotju z izrekom, ker obrazlagata drugo kršitev in ne tisto, ki je predmet obtožbe in obsodbe.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim storjena, če izrek sodbe nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če se posamezni deli izreka medsebojno izključujejo, razlogom sodbe pa, če ni skladnosti med navedbami v opisu kaznivega dejanja ter navedbami in zaključki v obrazložitvi.

V obravnavani zadevi je obsojencu poleg kršitve 1. odstavka 116. člena v času storitve kaznivega dejanja veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98, 21/02 in 67/02), očitana tudi kršitev določb 1. odstavka 38. člena istega zakona.

Kršitev te določbe je v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe opisana z navedbo, da se obsojenec pred srečanjem z nasproti vozečim osebnim avtomobilom, ki ga je upravljala N.D., ni umaknil dovolj v desno ter je s sprednjim delom svojega avtomobila trčil v prednji del osebnega avtomobila N.D. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino določbe 1. odstavka 38. člena ZVCP ter ob upoštevanju in presoji izvedenih dokazov zaključilo, da obsojenec pri srečanju z vozilom oškodovanke ni pustil na svoji levi strani za srečanje zadostne razdalje. Sodišče druge stopnje je s takim prvostopenjskim zaključkom soglašalo in presodilo, da je obsojenec s svojim vozilom "krepko" zapeljal preko namišljene sredinske črte na oškodovankin vozni pas in tako povzročil prometno nesrečo. Poudarilo je, da vzrok nastanka prometne nesreče ni v oškodovankini vožnji, ampak izključno v obsojenčevi vožnji, ki je upravljal avtomobil pod močnim vplivom alkohola in posledično v vožnji preko zamišljene sredinske črte.

Glede na navedeno ni nasprotja v samem izreku, prav tako ne v zahtevi zatrjevanega neskladja med izrekom in obrazložitvijo pravnomočne sodbe. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Sicer pa zahteva s trditvijo, da nastanek prometne nesreče ni v vzročni zvezi z neupoštevanjem pravil srečevanja po 38. členu ZVCP, pač pa je lahko le posledica kršenja 2. odstavka 21. člena ZVCP ter z navedbo, da obsojenec ni storilec dejanja, ki ga je obsojen in da ga je ob smiselni uporabi določbe 4. točke 372. člena ZKP potrebno oprostiti, uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Čeprav se sklicuje na 4. točko 372. člena ZKP, ni povsem jasno, ali uveljavlja to kršitev ali ob navedeni formulaciji kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Iz vsebine obrazložitve izhaja, da zahteva meri na napačno uporabo blanketne določbe in s tem dejansko na kršitev 4. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona po navedeni določbi je podana, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabi napačen zakon, in to tako, da uporabi zakon, ki ga sploh ni mogoče uporabiti ali zakon, ki ga je treba uporabiti, pa ga je uporabilo na nepravilen način.

Slednje se v bistvu izraža v napačni pravni oceni kaznivega dejanja.

Zahteva navaja, da bi ob dejanskih ugotovitvah, ki zadevajo širino cestišča, mesto trčenja in širino obeh vozil oškodovanka lahko zapeljala mimo obsojenčevega vozila na bočni varnostni razdalji 0,64 metra, če bi vozila tik ob desnem robu vozišča oziroma bi vozili tesno zapeljali eno mimo drugega pri vožnji oškodovanke 0,5 m od desnega roba. Zaključuje, da je nasprotna udeleženka imela zadosti prostora za srečanje z vozilom obsojenca. Iz tega izhaja, da ni bilo kršeno pravilo srečevanja, ker je to bilo med voziloma še možno, pač pa pravilo vožnje po desnem smernem vozišču. S temi navedbami zahteva nakazuje na zmotno presojo dejanskih okoliščin, kar pomeni da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na opis kaznivega dejanja in glede na ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče sprejelo pravilen zaključek, da je obsojenec s kršitvijo določb 1. odstavka 116. člena in 1. odstavka 38. člena ZVCP iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo in s tem storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ. Tudi sicer se zahteva neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 2. odstavka 21. člena ZVCP, ki zahteva od voznika, da mora voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje. Smerno vozišče pa je vozišče ali njegov vzdolžni del, ki je namenjen vožnji vozil v eni smeri in ga lahko sestavljajo en, dva ali več prometnih pasov (6. točka 1. odstavka 19. člena ZVCP). V obravnavanem primeru gre za cesto z nedeljenim voziščem in ne za smerno vozišče, ki ga ureja določba 2. odstavka 21. člena ZVCP. Zato kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zahteva, ni podana.

V nadaljnjih navedbah zahteva opozarja, da je obsojenec vložil ustavno pritožbo zoper izpodbijani sodbi zaradi kršitev pravice do enakosti pred zakonom in enakega sodnega varstva po 14. in 22. členu Ustave RS. Po stališču zahteve nižji sodišči tudi nista pravilno uporabili določb 41. člena KZ. Ocenjuje, da teža kaznivega dejanja ni velika, ker gre pri hudi telesni poškodbi za manjše oziroma neznatne posledice. Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, brez poprejšnje predkaznovanosti obsojenca in z opravičilom oškodovanki. Obsojenec je bil tudi sam poškodovan. V zvezi s trditvijo, da je bil obsojenec povsem neenakopravno obravnavan z drugimi obsojenci, se zahteva sklicuje na pravnomočne sodbe Okrožnega in Višjega sodišča v Celju in na časopisni članek v dnevniku Večer. Vložnik zahteve ocenjuje, da je sodišče glede na kazenske sankcije, izrečene v navedenih primerih in glede na kazen, izrečeno v obravnavani kazenski zadevi, kršilo načelo enakosti in enakega sodnega varstva.

Za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ je zagrožena denarna kazen ali kazen do treh let zapora. V okviru zagrožene kazni je sodišče obsojencu izreklo kazen sedem mesecev zapora ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, njegove krivde in obteževalnih okoliščin (1. in 2. odstavek 41. člena KZ). Zahteva za varstvo zakonitosti napada presojo teže kaznivega dejanja, obsojenčevega prejšnjega neoporečnega življenja in obnašanja po storitvi kaznivega dejanja. Navedbe v tem obsegu predstavljajo z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v zvezi z okoliščinami, ki so odločilne za odmero kazni.

Utemeljen tudi ni očitek zahteve, da je z izrečeno kaznijo sodišče kršilo obsojenčevo pravico do enakosti in enakega sodnega varstva. Iz navedb in končnega predloga zahteve sledi, da bi sodišče glede na prikazane primere moralo tudi obsojencu izreči pogojno obsodbo z nižjo določeno kaznijo.

V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Kazenski zakonik vsebuje določbe, v katerih se odraža načelo individualizacije kazenskih sankcij. Gre za splošna pravila za odmero kazni (41. člen KZ), za določbe o pogojni obsodbi in sodnem opominu (50., 51. in 56. člen KZ) ter določbe, ki zadevajo varnostne ukrepe in vzgojne ukrepe ter kazni za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Glede na navedeno načelo sodišče izmed možnih sankcij izbere tisto, ki je po njegovi presoji najprimernejša, upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine in vse možnosti, predvidene v kazenskem zakoniku. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne. Ob upoštevanju posebnosti posamezne zadeve pa je lahko različno tudi njihovo vrednotenje.

Sodišče je obsojencu izreklo in odmerilo kazen z upoštevanjem vseh zakonskih kriterijev. Predvsem je izhajalo iz povečane teže in nevarnosti storjenega dejanja, ki se kaže v ugotovitvi, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo z visoko stopnjo alkoholiziranosti, pri čemer tudi posledice takega njegovega ravnanja niso majhne, kot prikazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Sodišče je torej presodilo, da je glede na okoliščine tega primera kazen, ki jo je odmerilo v okviru, določenem v kazenskem zakoniku, najprimernejša. Višina izrečene kazni pa tudi bistveno ne odstopa od kazni, ki se izrekajo v vsebinsko podobnih primerih. Zato ni mogoče na podlagi zadev, prikazanih v zahtevi, ocenjevati primernosti obsojencu izrečene kazni. Pogojno obsodbo sodišče izreče, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji (51. člen KZ). Materialni pogoj za izrek te kazenske sankcije je prepričanje sodišča, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Gre za oceno bodočega storilčevega vedenja, pri čemer sodišče v vsakem posameznem primeru upošteva in ocenjuje posebna merila vsebinske narave, določena v 3. odstavku 51. člena KZ. V primerih, v katerih sodišča obravnavajo vinjene storilce kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, se izrekajo nepogojne zaporne kazni, zlasti še v primerih, v katerih gre za visoko stopnjo alkoholiziranosti, ki je hkrati povezana z drugimi hudimi kršitvami prometnih predpisov. Glede na to prikazane zadeve ne omogočajo sklepanja, da se praviloma v podobnih zadevah, kot je obravnavana, izrekajo pogojne obsodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Po podatkih kazenskega spisa obsojenec ni zaposlen in tudi nima premoženja. Zato ga je bilo treba v skladu z določbami 98 a. člena in 4. odstavka 95. člena ZKP oprostiti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.