Jedro

Sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 1. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 7. 2022 ter na priznanje pravice do invalidnine za skupno 90 % telesno okvaro (telesna okvara 2. stopnje), ki je nastala dne 26. 11. 2019 zaradi bolezni ter na odmero invalidnine za telesno okvaro v višini 65,55 EUR mesečno od 7. 8. 2021 dalje z nadaljnjimi uskladitvami.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožnik že v predhodnih postopkih, ki jih je neuspešno vodil proti odločitvam toženca, vztrajal, da se mu godi velika krivica. V predhodnih postopkih se namreč ni pravilno ugotovilo stanje poškodb. Meni, da je zdravstveno stanje posledica poškodbe na delu, ki jo je utrpel 8. 12. 1984. Dne 27. 2. 1985 je bil z operativnim posegom odstranjen počen disk. S tem je prišlo do izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije. Sodni izvedenec v zadnjem mnenju spreminja datum nastanka telesne okvare na 1. 9. 1995 in znižuje telesno okvaro s 40 na 30 %, kar je po mnenju tožnika napačno in nesprejemljivo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V tem postopku naj sodišče postavi novega izvedenca oziroma skupino medicinskih izvedencev s strani fakultete A., Univerze v B. Pri tem še pojasnjuje, da ima težave v ledvenem delu hrbtenice že od 8. 12. 1984, ko se je poškodoval na delovnem mestu in od poškodb nastalih na poti na delo 8. 10. 1986. Hujše posledice teh poškodb s težavami v vratni in prsni hrbtenici so se pojavile nekaj let pozneje. V predhodnih postopkih mu ni bila ustrezno priznana niti stopnja invalidnosti zaradi okvare vratne hrbtenice in posledične ohromelosti peroneusa levo s težavami v desni in levi nogi, bolečinami pod desno lopatico in v desni nogi. Vse to je posledica že omenjenih poškodb pri delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 1. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 7. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da ima tožnik pravico do invalidnine za skupno 80 % telesno okvaro, tj. telesno okvaro 3. stopnje, ki je nastala 26. 11. 2019 in je posledica bolezni. Invalidnino je odmeril v znesku 59,59 EUR na mesec, ki se mu izplačuje od 7. 8. 2021 dalje z nadaljnjimi uskladitvami.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal odpravo navedenih odločb ter priznanje pravice do invalidnine za skupno 90 % telesno okvaro, ki je nastala 26. 11. 2019 in je posledica bolezni.

7. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Zakona o spremembah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2J).3 Navedena novela je posegla v drugi in tretji odstavek 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4 in sicer tako, da se do uveljavitve novega seznama o vrstah in stopnjah telesnih okvar, pri pripravi izvedenskih mnenj iz osmega odstavka 181. člena navedenega zakona uporablja Samoupravni sporazum o Seznamu telesnih okvar.5 Nadalje je bilo določeno, da se do uveljavitve predpisov iz področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Seznama TO ali novega seznama o vrstah in stopnjah telesnih okvar pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 145., 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).6 Navedeni predpis je tako omogočil pridobitev pravice do invalidnine za telesno okvaro tudi v primeru, da je le-ta posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela. Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje je bila sprejeta tudi nova Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar, ki vsebuje tudi seznam telesnih okvar (v nadaljevanju: Seznam TO).7

8. Skladno s 143. členom ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

9. Sodišče prve stopnje je vprašanje obstoja telesnih okvar razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izr. prof., dr. C. C., dr. med., specialista ortopeda. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožniku do dne 13. 1. 2023 podana 30 % telesna okvara po poglavju VIII., tč. 1 c Seznama TO zaradi izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije od 1. 9. 1995 (datum RTG slikanja). Vzrok je bolezen. Nadalje je podana 30 % telesna okvara po poglavju IV. A tč. 2 d. zaradi ohromelosti mišic n. peroneus levo od 18. 4. 2016, ko je bila potrjena prvič z EMG pregledom spodnjih udov. Vzrok je bolezen. Podana je tudi 30 % telesna okvara po poglavju VIII., tč. b. zaradi fiksirane torakalne kifoze z nagibom 57 st. od 11. 3. 2009 (izmerjeno na RTG slikah dne 11. 3. 2009). Vzrok je bolezen. Podana je tudi 50 % telesna okvara (30 + 10 + 10) zaradi posledic bolezni po poglavju VIII., tč. 1a (popolna izguba funkcije treh segmentov vratne hrbtenice C3-C4, C5-C6 in C6-C7) od 5. 11. 2012 dalje. Skupni odstotek telesnih okvar tako znaša 50 + 10 + 10 + 10) torej skupaj 80 %.

10. Enak odstotek je že v predsodnem postopku ugotovil tudi toženec.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je upošteval tako predloženo medicinsko dokumentacijo, tožnika pa je tudi osebno pregledal. Sodišče prve stopnje je zato odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.

12. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se tožnik ne strinja z vzrokom in datumom nastanka telesne okvare.

13. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter na priznanje pravice do invalidnine za 90 % telesno okvaro, ki je nastala 26. 11. 2019 in je posledica bolezni. O tako postavljenem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje tudi razsodilo.

14. Vprašanje vzroka nastanka telesnih okvar je bilo tudi že predmet sodnega odločanja. S sodbo opr. št. V Ps 994/2019 z dne 31. 3. 2022, ki je bila potrjena s sodbo opr. št. Psp 188/2022 z dne 7. 9. 2022 je bil tožnikov zahtevek, da se kot vzrok nastanka telesne okvare ugotovi poškodba pri delu, zavrnjen. Že tedaj je tožnik uveljavljal, da je telesna okvara posledica poškodbe pri delu, ki naj bi jo utrpel 8. 12. 1984 in posledica poškodbe na poti na delo 8. 10. 1986. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je telesna okvara posledica bolezni. Tožnik tako neutemeljeno v pritožbi ponavlja, enako kot v predhodnem postopku, da je telesna okvara posledica poškodbe pri delu.

15. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na datum nastanka telesne okvare. Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju pojasnil od kdaj naprej je pri tožniku podana določena telesna okvara. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tožbeni zahtevek iz katerega izhaja, da tožnik uveljavlja, da ima telesno okvaro od 26. 11. 2019 dalje. Pri tem pa je že sodišče prve stopnje tožniku tudi pravilno pojasnilo, da sam datum nastanka telesne okvare, torej tudi če bi bil ugotovljen pred 26. 11. 2019, na samo izplačilo nima nobenega vpliva. Invalidnina se skladno z določbo drugega odstavka 145. člena ZPIZ-1 sicer odmeri glede na stopnjo in vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2J ni bilo pravne podlage za izplačilo invalidnine v primeru, da je vzrok nastanka telesne okvare bolezen, kot je to podano pri tožniku. Torej šele od uveljavitve ZPIZ-2J (7. 8. 2021) je podana pravna podlaga za izplačilo invalidnine.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 121/2021. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 163/2021.