Jedro

Toženka je glede na ugotovljene okoliščine napačno štela, da ji osebnega razgovora s tožnikom ni treba opraviti, ker je pobegnil, saj se je po dveh dneh vrnil v azilni dom. Tam se je nahajal tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa.

S tem, ko je toženka izpodbijani sklep 16. 1. 2025 izdala ne da bi s tožnikom predhodno opravila osebni razgovor, ki je bil predviden za 17. 1. 2025, je tožniku odvzela pravico do obveščenosti iz 4. člena Uredbe Dublin III, 4. in 5. člena ZMZ-1 ter pravico do izjave.

Izrek

1.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije številka 2142-6060/2022/16 (1221-05) z dne 16. 1. 2025, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6060/2022/16 (1221-05) z dne 16. 1. 2025, zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v osemnajstih mesecih od odobritve zahteve, da ga bo Republika Bolgarija ponovno sprejela kot prosilca, to je od 19. 12. 2024 (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Toženka je uvodoma ugotovila, da je tožnik 28. 11. 2024 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Odvzela mu je prstne odtise in jih poslala v sistem EURODAC2. Ugotovila je, da je tožnika 24. 1. 2024 kot prosilca v to evidenco vnesla Republika Bolgarija. Tej državi je 16. 12. 2024 posredovala zahtevek za sprejem tožnika, in od nje 19. 12. 2024 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Po tem je toženka na podlagi uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ugotovila, da je tožnik 12. 1. 2025 brez izdane dovolilnice samovoljno zapustil azilni dom, zato osebnega razgovora z njim glede na drugi odstavek (a) točke 5. člena Uredbe Dublin III ni opravila. Po njenih podatkih se tožnik v treh dneh v azilni dom ni vrnil. Republika Bolgarija je odgovornost za obravnavo njegove prošnje sprejela, zato toženka samovoljne zapustitve azilnega doma ni mogla šteti kot umik prošnje in postopek v zvezi s tem ustaviti. Glede na Uredbo Dublin III se rok za predajo prosilca lahko podaljša za največ osemnajst mesecev, če oseba pobegne, o tem je toženka Republiko Bolgarijo že obvestila. V tej državi članici ni ugotovila sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema ter nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ker tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili proti vračanju v to državo, bo predaja izvršena.

Tožba

3.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prilaga osebno izkaznico, ki je ob vložitvi prošnje še ni imel, jo je pa nameraval predložiti na osebnem razgovoru, saj bi s tem lahko izkazal svojo identiteto. Prilaga tudi prvo stran dveh odločb Republike Bolgarije, iz katerih izhaja, da je bil tam postopek mednarodne zaščite zanj zaključen, kar po njegovem mnenju govori proti vračanju v to državo. Republika Bolgarija je že dvakrat zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tam je postopek v zvezi s tem končan, zato ta država ne more biti odgovorna za njegov sprejem.

4.Zanika, da je azilni dom samovoljno zapustil za tri dni, odsoten je bil le dva dni in nič več. Zapustil ga je 12. 1. 2025, vrnil pa se je že 14. 1. 2025, kar je razvidno tudi iz uradnega zaznamka o vročitvi izpodbijanega sklepa. Iz tega akta napačno izhaja, da je bil iz azilnega doma odsoten dlje časa in da iz tega razloga toženka z njim ni mogla opraviti razgovora. To procesno dejanje bi lahko izvedla vse od 28. 11. 2024 pa do 12. 1. 2025, vendar se to ni zgodilo. Prav tako ne drži, da toženka osebnega razgovora z njim ni mogla opraviti, ker je pobegnil. Toženka je imela za osebni razgovor na razpolago 44 dni. Izpodbijani sklep je izdala 16. 1. 2025, ko je bil že nazaj v azilnem domu in je bil dosegljiv. Iz izpodbijanega sklepa zato napačno izhaja, da se v času izdaje le-tega v azilni dom še ni vrnil. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

Odgovor na tožbo

5.Toženka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, posledično pa naj tudi ne ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Dodatno navaja, da bi moral tožnik osebno izkaznico predložiti ne glede na morebitni osebni razgovor. Izpodbijani sklep je izdala 16. 1. 2025 upoštevaje podatke iz uradnih evidenc, iz katerih je izhajalo, da je tožnik azilni dom zapustil 12. 1. 2025 in se tja do 14. 1. 2025 ni vrnil. Zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma je tožniku sklep vročila z javnim naznanilom preko oglasne deske. Ob njegovi izdaji ni bila obveščena, da se je tožnik vrnil v azilni dom 14. 1. 2025, Urad vlade Republike Slovenije je novo stanje zavedel 20 minut po izdaji izpodbijanega akta. Toženka še navaja, da je bil tožnik 27. 12. 2024 pravilno vabljen na osebni razgovor, ki naj bi potekal 17. 1. 2025. O svoji vrnitvi v azilni dom je neposredno ni obvestil, o tem je bila informirana šele 21. 1. 2025, ko ni več mogla izvesti predvidenega osebnega razgovora. Tožnik se ni zglasil na osebni razgovor, na katerega je bil pravočasno vabljen, čeprav je bil v tistem času že nazaj v azilnem domu.

Presoja sodišča

Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listine sodnega spisa, še zlasti priloge tožnika A 1, A 2 in toženke v prilogah B 1 do B5, ki jih v soglasju s strankami ni posebej naštevalo.

Dokaznih listin v prilogah A3 do A5 ni upoštevalo, saj so v tujem jeziku, tožnik pa do zaključka glavne obravnave ni predložil njihovega prevoda v slovenski jezik.

K I. točki izreka:

Tožba je utemeljena.

V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. Republika Bolgarija je s tem soglašala.

Pred izdajo izpodbijanega sklepa je bila toženka s tožnikom dolžna opraviti osebni razgovor. K temu jo zavezuje 5. člen Uredbe Dublin III, z opravo tega procesnega dejanja bi toženka olajšala postopek določanja odgovorne države članice, namen razgovora pa je tudi zagotoviti, da prosilec pravilno razume informacije, ki jih prejme v skladu s 4. členom te uredbe. Uredba Dublin III v 4. členu opredeljuje pravico prosilca do obveščenosti o uporabi te uredbe in v šestih točkah prvega odstavka našteva vse informacije, s katerimi je treba na osebnem razgovoru seznaniti prosilca. Pravico do informiranja prosilcu zagotavlja tudi ZMZ-1 v prvi alineji 4. člena, ki določa temeljna postopkovna jamstva.

V izjemnih primerih se lahko oprava osebnega razgovora tudi opusti. Glede na drugi odstavek 5. člena Uredbe Dublin III ga ni treba izvesti, če je (a) prosilec pobegnil ali (b) je po prejetju informacij iz 4. člena te uredbe že na drug način podal ustrezne informacije za postopek določitve odgovorne države članice. Država članica, ki opusti razgovor, prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici v skladu s prvim odstavkom 26. člena uredbe da vse nadaljnje informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države članice. Skladno z določbo 38. člena ZMZ-1 pa se oprava osebnega razgovora lahko opusti, če: - lahko pristojni organ na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, prizna status begunca; - če gre za osebe iz 19. člena tega zakona3; - če je prosilec že na drug način podal ustrezne informacije za postopek določitve države, odgovorne za obravnavo prošnje, in sicer pod pogojem, da pristojni organ prosilcu omogoči, da pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji odgovorni državi pošlje vse informacije, ki so pomembne za pravilno določitev odgovorne države.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka osebni razgovor s tožnikom opustila, ker je ugotovila, da je pobegnil. Njena ugotovitev v zvezi s tem je napačna iz sledečih razlogov.

Na naroku za glavno obravnavo 11. 2. 2025 je sodišče ugotovilo, da med strankama ni sporno, da: (1) je toženka osebni razgovor s tožnikom predvidela za 17. 1. 2025 in ga nanj pravilno povabila dne 27. 12. 2024; (2) toženka tega osebnega razgovora ni opravila, ker je napačno ugotovila, da je tožnik za (več kot) tri dni samovoljno zapustil azilni dom in da je pobegnil, čeprav je bil po podatkih uradnih evidenc iz azilnega doma odsoten le v času od 12. 1. 2025 do 14. 1. 2025. Na naroku sta se stranki strinjali, da je bil izpodbijani sklep ob takšnem dejanskem stanju izdan preuranjeno.

Sodišče ugotavlja, da je toženka glede na ugotovljene okoliščine napačno štela, da ji osebnega razgovora s tožnikom ni treba opraviti, ker je pobegnil (prim. drugi odstavek (a) točke Uredbe Dublin III), saj se je po dveh dneh vrnil v azilni dom. Tam se je nahajal tudi v času izdaje izpodbijanega sklepa.

S tem, ko je toženka izpodbijani sklep 16. 1. 2025 izdala ne da bi s tožnikom predhodno opravila osebni razgovor, ki je bil predviden za 17. 1. 2025, je tožniku odvzela pravico do obveščenosti iz 4. člena Uredbe Dublin III, 4. in 5. člena ZMZ-1 ter pravico do izjave, ki mu jo zagotavljata Ustava v 22. členu4 in prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno s to zakonsko določbo je treba stranki pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo treba spoštovati načelo zaslišanja stranke in tožniku (na osebnem razgovoru) omogočiti, da se izjavi o razlogih proti predaji Republiki Bolgariji.

Ker je sodišče izpodbijani akt odpravilo zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb ZUP, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredelilo.

K II. točki izreka:

Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, odločanje o začasni odredbi pa zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Tožnik navaja, da bi mu ob vrnitvi v Republiko Bolgarijo nastala težko popravljiva škoda, so mu tam že dvakrat zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, in ga ne bodo več obravnavali. Trdi, da je v tožbi izkazal zakaj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izvršitev izpodbijanega sklepa, ki ga je toženka izdala ne da bi z njim predhodno opravila osebni razgovor. S tem mu je odvzela možnost izkazati svojo identiteto in pravico izjaviti se o ugotovitvah, s katerimi je utemeljila izpodbijani akt. Tožnik tudi meni, da bi v primeru predaje Republiki Bolgariji izgubil pravni interes za ta upravni spor, saj se ne bi več nahajal v Republiki Sloveniji.

Toženka argumentirano ne prereka navedb, da bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Zato jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana, zato je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Vzpostavljen na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013).

3.To je oseba, ki ne more samostojno sodelovati v postopku.

4.Pravica do izjave je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.