Jedro

Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru, ni mogoče šteti, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila postopkovne obveznosti 2. člena EKČP, ki varuje posameznikovo pravico do življenja. Je pa s svojim protipravnim ravnanjem pri tožniku povzročila strah in hud občutek ogroženosti, povezan z nezaupanjem v delovanje pravne države, s čemer je bilo nedvomno grobo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter duševno celovitost, ki je zaobsežena v okviru varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Zato ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja, da je kot neposredni oškodovanec upravičen do višje odškodnine kot je bila staršema prisojena v zadevi Šilih. Res je tudi, da v praksi Vrhovnega sodišča še ni primerljivega primera, vendar vse izpostavljene okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča dajejo dovolj podlage za oceno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično odškodnino (analogna uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil žrtev poskusa umora dne 16. 7. 1999, ko je bil napaden na dvorišču svoje stanovanjske hiše, do nezavesti pretepen tako, da mu je krvavela glava, in nato odpeljan z lastnim kombijem na "črno" odlagališče odpadkov v S., kjer ga je našel naključni mimoidoči. Tožnik je s tožbo z dne 24. 1. 2008 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena država dolžna plačati odškodnino v znesku 50.000,00 EUR za škodo, ki mu je nastala zato, ker organi pregona in kazenskega pravosodja svojih nalog v zvezi s preiskavo in obravnavo tega kaznivega dejanja niso opravili skrbno in vestno. Navedel je, da so s tem posegli v njegovo duševno celovitost, saj ga je strah in ima občutek nemoči in negotovosti zaradi osebne varnosti. Iz tega naslova zahteva plačilo 25.000,00 EUR. Zahteva pa tudi plačilo odškodnine v višini 25.000,00 EUR kot nadomestilo za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v napadu in je zaradi nestrokovnosti organov pregona ni mogel iztožiti od odškodninsko odgovornih oseb.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo. Prisodilo mu je odškodnino v znesku 10.000,00 EUR zaradi posega v pravico do nedotakljivosti življenja, telesa, varnosti in svobode, v presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi zahtevek za nadomestitev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogel iztožiti od odškodninsko odgovornih oseb in obrazložilo, da kazenski pregon ni v neposredni vzročni zvezi z izidom pravdnega postopka, v katerem bi moral tožnik uveljaviti svojo odškodninsko terjatev.

3. Sodišče druge stopnje je v prvem sojenju ugodilo pritožbi tožene države in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. To sodbo je razveljavilo Ustavno sodišče z odločbo št. Up-1082/12. V obrazložitvi je navedlo, da je bil v konkretnem primeru predkazenski postopek izrazito počasen, da so organi pregona brez dvoma nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj in da takemu načinu vodenja postopka ni mogoče odreči pomena za zastaranje kazenskega pregona. Navedlo je tudi, da je policija uporabila le majhno število preiskovalnih ukrepov od vseh, ki so ji bili potencialno na voljo, pri čemer je še posebej izpostavilo zanemarjanje motiva kot vodila za nadaljnja preiskovalna dejanja. Ustavno sodišče je ocenilo, da takšno postopanje preiskovalnih organov, ki, upoštevaje vse okoliščine primera, ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti, ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca. Odločilo je, da to pomeni kršitev tožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava v 34. in 35. členu in poudarilo, da je opisano postopanje državnih organov zaradi izpostavljenih okoliščin kumuliralo v protipravno celoto, ki utemeljuje protipravno ravnanje in s tem eno izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.

4. Višje sodišče je v ponovnem sojenju pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in je prisojeno odškodnino znižalo na 7.500,00 EUR, zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pa razveljavilo in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje in Ustavnega sodišča, da so organi pregona nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj, da postopanje preiskovalnih organov v obravnavanem primeru ustvarja videz njihove nekompetentnosti in ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca. Tako je potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje pristojnih organov protipravno, da je to povzročilo strah in izgubljeni občutek varnosti pri tožniku, nato je opravilo primerjavo s primerljivimi primeri in znižalo prisojeno odškodnino na 7.500,00 EUR. Odločilo je tudi, da zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave tožnik v obravnavanem primeru ni imel razumne možnosti vložiti civilno tožbo. Zato je v zavrnilnem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in mu naložilo, naj ugotovi še obseg škode in odloči o višini odškodnine.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 292/2015 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali odškodnina v višini 7.500,00 EUR predstavlja ustrezno nadomestilo tožniku za ugotovljene kršitve človekovih pravic.

6. Tožnik tako vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 17., 22., 23., in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 2. in 6. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Meni, da je sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine odmerjeno odškodnino primerjalo s primeri iz sodne prakse, ki ne obravnavajo primerljivega nedopustnega ravnanja države. Sklicuje se na zadevi Evropskega sodišča za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) Jularić proti Hrvaški ter Skendžić in Krznarić proti Hrvaški, v katerih je bila pritožnici v prvem primeru prisojena odškodnina v znesku 30.000,00 EUR, v drugem primeru pa 150.000,00 EUR. V obeh primerih je bilo ugotovljeno, da je bil pritožnikoma zaradi neučinkovitega pregona kršen tako imenovani procesni vidik pravice do življenja iz 2. člena EKČP. Opozarja, da se je tudi sam skliceval na to kršitev, da pa Ustavno sodišče drugih kršitev ni ugotavljalo potem, ko je ugotovilo, da je podana kršitev pravice iz 34., 35. in 26. člena Ustave, kar pa ne pomeni, da zatrjevane kršitve iz 2. člena ESČP ni bilo. Meni, da je primer podoben primeru Šilih proti Sloveniji. Opozarja, da je sodišče prve stopnje poudarilo, da prostost, osebna varnost in pravica do nedotakljivosti življenja spadata v sam vrh človekovih pravic, kljub temu mu je od zahtevanih 25.000,00 EUR prisodilo 10.000,00 EUR, sodišče druge stopnje pa je to odškodnino znižalo še na 7.500,00 EUR. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne, njegovi pritožbi pa ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi ves zahtevani znesek odškodnine v višini 25.000,00 EUR. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Meni, da v obravnavanem primeru država ni kršila tožnikove pravice do življenja. Poudarja, da je do napada na tožnika prišlo pred 17 leti in da je verjetnost, da bi se ponovno zgodil napad na tožnika iz istega motiva in s strani istih storilcev zaradi poteka časa manjša. Poudarja tudi, da porušeno ravnotežje pri tožniku ne more biti enako, kot je bilo neposredno po napadu. Opozarja, da zadeva ni primerljiva z zadevo Šilih proti Sloveniji, v kateri je veliki senat ESČP pritožnikoma prisodil 7.540,00 EUR odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka in poudarja, da je sodišče druge stopnje opravilo povsem primerno primerjavo in tudi obrazložilo, zakaj primera ESČP, na katera se sklicuje revident, nista primerljiva z obravnavanim. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

8. Revizija je delno utemeljena.

9. ESČP določbi 2. in 3. člena EKČP, ki varujeta pravico do življenja, osebno integriteto in človeško dostojanstvo, razlaga tako, da vsebujeta tudi procesno obveznost za izvedbo učinkovite preiskave zatrjevanih kršitev vsebinskega vidika teh določb. Iz pregleda prakse ESČP je mogoče razbrati, da procesno obveznost po 2. členu EKČP praviloma sproži smrt posameznika v sumljivih okoliščinah. Ta obveznost zavezuje države podpisnice, da bodo sprejele ukrepe, katerih cilj je razjasnitev okoliščin smrti, in da bodo ugotovile odgovornost z zvezi z njo. Opustitev preiskave poškodb je ESČP obravnavalo v sklopu te določbe v primerih, ko je bila poškodovana oseba najdena na območjih, ki so bila pod nadzorom državne oblasti, zlasti vojske.(1) Pri ocenjevanju, ali je država kršila procesno obveznost po 2. členu EKČP, se ESČP praviloma sploh ne spušča v vsebinska vprašanja povezana s kršitvijo pravice do življenja. V praksi ESČP se je tako procesna obveznost za izvedbo učinkovite preiskave po 2. členu EKČP razvila v ločeno in avtonomno dolžnost. 10. Primera Jularić proti Hrvaški ter Skendžić in Krznarić proti Hrvaški, na katera se sklicuje tožnik v reviziji, sta takšna. V prvem primeru je šlo za neučinkovito preiskavo smrti pritožničinega moža, ki je bil leta 1991 ubit v Vukovarju s strani srbskih paravojaških enot. ESČP je ugotovilo kršitev postopkovnih obveznosti iz 2. člena EKČP in ji je prisodilo 30.000,00 EUR odškodnine. V drugem primeru je mož in oče pritožnikov, ki je bil srbske narodnosti, izginil v letu 1991 potem, ko je bil aretiran strani policistov in odpeljan v operativni štab v Gospić. ESČP je prav tako ugotovilo kršitev postopkovnih obveznosti 2. člena EKČP, vendar pritožnikom ni prisodilo odškodnine, ker so že prejeli odškodnino v višini 230.000,00 HRK v civilnem postopku pred hrvaškimi sodišči. 11. Sodišče druge stopnje je pravilno izpostavilo, da se tožnikov primer razlikuje od primerov, ko smrt ali poškodbe posameznika neposredno povzročijo policijske, vojaške ali paravojaške enote obsojene države. Zato so s tožnikovo bolj primerljive zadeve ESČP, v katerih je bilo ugotovljeno, da država ni zagotovila učinkovite preiskave smrti kot posledice medicinske napake, kot v zadevi Šilih proti Sloveniji. V tej zadevi je ESČP ugotovilo, da slovenski pristojni organi zahtevka pritožnikov, ki je izhajal iz smrti njunega sina, niso obravnavale s stopnjo prizadevnosti, ki jo zahteva 2. člen EKČP in je zato posledično ocenilo, da je prišlo do kršitve procesnega vidika te določbe ter pritožnikoma prisodilo 7.540,00 EUR.

12. Tudi v obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da država ni zagotovila učinkovite preiskave napada na tožnika. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da glede na ugotovljene okoliščine v tožnikovem primeru, ni mogoče šteti, da je država z opustitvijo učinkovite preiskave opustila postopkovne obveznosti 2. člena EKČP, ki varuje posameznikovo pravico do življenja. Je pa s svojim protipravnim ravnanjem pri tožniku povzročila strah in hud občutek ogroženosti, povezan z nezaupanjem v delovanje pravne države, s čemer je bilo nedvomno grobo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter duševno celovitost, ki je zaobsežena v okviru varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Zato ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja, da je kot neposredni oškodovanec upravičen do višje odškodnine kot je bila staršema prisojena v zadevi Šilih. Res je tudi, da v praksi Vrhovnega sodišča še ni primerljivega primera, vendar vse izpostavljene okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča dajejo dovolj podlage za oceno, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično odškodnino (analogna uporaba 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

13. Revizijsko sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji tožnika delno ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in je v ugodilnem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sicer je revizijo na podlagi 278. člena ZPP zavrnilo.

14. Glede na to, da o delu tožbenega zahtevka na prvi stopnji še ni bilo odločeno, je Vrhovno sodišče odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights-Commentary, C.H. Beck oHG, Munchen, 2014, str. 29.