Jedro

Tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred podajo odpovedi. Tožnici izredne odpovedi ni podala upravičena oseba. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 21. 6. 2016 podala tožena stranka tožnici, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka) in da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo 3. 6. 2016 in ji je trajalo do 27. 9. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnico za obdobje od 3. 6. 2016 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač, in sicer za junij 2016 v višini 692,27 EUR za meseca julij in avgust 2016 v višini 790,73 EUR na mesec in za mesec september 2016 sorazmerni del nadomestila plače (do 27. 9. 2016), upoštevaje obračunan mesečni znesek nadomestila v višini 790,73 EUR, plača od tako obračunanih bruto zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 19. dne v mesecu, za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni (točka II izreka), da ji v roku 8 dni obračuna sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v bruto znesku 593,05 EUR, od tega zneska plača predpisan davek in tožnici izplača neto znesek zmanjšan za znesek 263,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila (točka III izreka). V presežku (za reintegracijo in del zahtevka za razliko med vtoževanim zneskom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 527,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila, in prisojenim zneskom sorazmernega dela regresa za letni dopust za to leto) je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 383,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka do plačila in ta znesek nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (točka V izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Ker sodišče ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič A.A. in B.B., ki bi lahko potrdila vse v zvezi s pooblastilom, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tudi napačno presodilo, da tožena stranka tožnice ni pravilno vabila na zagovor. Vabilo na zagovor ji je poslala na službeni e-mail, za katerega ji je že v letu 2014 izročila uporabniško ime in geslo službenega elektronskega naslova. Ta mail ni bil vezan na določen računalnik, čeprav je res, da je bil na enem računalniku nameščen poštni odjemalec, ki je bil nastavljen zaradi odjemanja pošte s tega službenega računalnika. Če tožnica res ni imela dostopa do službenega elektronskega naslova, kaže na njeno malomarnost, ki jo je sodišče celo nagradilo. Po ZDR je primarni način neposrednega vročanja vročitev na delovnem mestu, kar pa v tožničinem primeru ni bilo možno, ker je na delovnem mestu ni bilo. Tožnica bi morala toženo stranko opozoriti, če ni imela dostopa do službenega e-maila. Vročanje na drug elektronski naslov ne bi bilo pravno veljavno. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnica želela udeležiti zagovora, čeprav do sedaj ni nikoli zadovoljivo pojasnila, zakaj je neopravičeno izostala z dela. Svojega zatrjevanja, da ji tožena stranka ni zagotovila dela, ni v postopku z ničemer izkazala. Prav tako ni izkazala svoje prisotnosti na delovnem mestu in tudi ne, da bi toženo stranko opozorila, da naj ji zagotovi delo. V pogodbi o zaposlitvi je v točki 10 določeno, da v primeru samovoljne zapustitve javnih del, delodajalec ni dolžan omogočiti zagovora, kar je povzeto iz Navodil za izvajanje programov javnih del v letu 2015 za izvajalce programov. Pogodbo je sestavil Zavod za zaposlovanje RS. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je neutemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane ne. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica za obdobje od 25. 1. 2016 do 27. 9. 2016 vključena v program javnega dela na podlagi z Zavodom za zaposlovanje Republike Slovenije sklenjene pogodbe. S toženo stranko kot izvajalko javnih del je imela za to obdobje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje javnih del. Dne 21. 6. 2016 ji je tožena stranka s sklepom o izredni odpovedi odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz obrazložitve izhaja, da tožnice brez obvestila ni bilo od 3. 6. 2016 na delovno mesto, da ji je toženka 17. 6. 2016 na služben elektronski naslov poslala obvestilo o datumu zagovora, ki pa se ga tožnica ni udeležila, in da zaradi porušenega zaupanja delodajalca nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Dne 23. 6. 2016 je bila tožnici izredna odpoved vročena, dne 28. 6. 2016 pa ji je tožena stranka preko službenega e-maila in s priporočeno pošiljko znova poslala vabilo na zagovor za 4. 7. 2016, ki se ga je tožnica udeležila, po tem datumu pa ji tožena stranka ni poslala nobenega dokumenta več. Nadalje je ugotovilo, da tožnici izredne odpovedi ni podala upravičena oseba, saj ji odpovedi ni podal direktor in zakoniti zastopnik tožene stranke C.C., ampak prejšnji direktor A.A., ki dne 21. 6. 2016, ko je bila izredna odpoved podana, ni bil več upravičena oseba, pa tudi ne pooblaščenec zakonitega zastopnika tožene stranke, saj mu je bilo pooblastilo podano naknadno za potrebe tega spora. Prav tako pa tožnici ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo, saj ji ni bilo vročeno vabilo. Na podlagi navedenega je tako pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in je v nasprotju z določbo 2. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) in določbo 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v zvezi z Aktom o modifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), po katerih mora biti delavcu pred odpovedjo omogočen zagovor, da se lahko izjasni tako o očitkih delodajalca, kot tudi o svojih ravnanjih. Obravnavana izredna odpoved pa je nezakonita tudi zato, ker je ni podala oseba, ki bi jo v imenu delodajalca morala podati (20. člen ZDR-1), torej zakoniti zastopnik tožene stranke oziroma od njega pooblaščena oseba.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje iz točke 6 obrazložitve o tem, zakaj ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov tožene stranke. S tem, ko v dokaznem postopku nista bili zaslišani priči A.A. in B.B., toženi stranki ni bila kršena nobena pravica, saj je, kar je izčrpno obrazloženo v točkah 31 in 32 obrazložitve, na podlagi vpogleda v pooblastilo z dne 31. 5. 2016, potrdila D.D. z dne 17. 6. 2016, izpovedi C.C., izpisa iz AJPES-a in ugotovitev Inšpektorata RS za delo v prilogah pod C1, sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni podpisala upravičena oseba.

9. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora pred podajo odpovedi. Iz točke 38 obrazložitve jasno izhaja, da tožena stranka svojih trditev, da je tožnico vabila na njen služben elektronski naslov, ni dokazala. Vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2016, ki ga je tožena stranka predložila kot dokaz tem svojim trditvam, ni naslovljeno na tožnico in tudi ni bilo poslano na njen elektronski naslov. Tožnici je bila tako kršena pravica do zagovora, ki ji jo dajeta ZDR-1 in Konvencija MOD št. 158, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tožničino željo udeležiti se zagovora in njeni malomarnosti v zvezi z dostopom na njen službeni e-mail. 10. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami, pa pritožbeno sodišče toženi stranki še pojasni, da bi tožnici vabilo na zagovor lahko vročila tudi na naslov njenega prebivališča, ki je zapisan v pogodbi o zaposlitvi, in da v točki 10 tožničine pogodbe o zaposlitvi ni določeno, da ji delodajalec v primeru samovoljne zapustitve javnih del ni dolžan omogočiti zagovora. V primeru, če bi bilo to dejansko določeno v pogodbi o zaposlitvi, pa bi bila takšna določba nezakonita.

11. Tožena stranka se ne pritožuje na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z denarnimi zahtevki. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter tožnici dosodilo mesečna nadomestila plač glede na plače določene v njeni pogodbi o zaposlitvi in za čas, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, prav tako pa tudi regres za letni dopust. Pravilna pa je tudi odločitev, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, saj je tožena stranka s plačilom v zamudi.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 155. členu istega zakona. Tožena stranka stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.