Jedro

Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi.

Za neupravičeno pridobitev je značilno, da je iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi stranki pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere ene stranke v sfero druge stranke ni pravne podlage ali je le-ta kasneje odpadla.

DURS-a nima položaja „specifičnega upnika“, saj je eno temeljnih pravil v postopkih zaradi insolventnosti načelo enakega obravnavanja upnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo zneska 55.651,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter II.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva vračilo neupravičeno pridobljene koristi, pri čemer tožbeni zahtevek utemeljuje na določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Med strankama ni sporno, da se zahtevek nanaša na denarna nakazila v višini 55.651,51 EUR, ki jih je tožena stranka prejela po začetku stečajnega postopka, in sicer na podlagi davčnih izvršb, začetih pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Ker so zarubljene premičnine predstavljale zaloge blaga, so le-te ostale v posesti tožeče stranke, davčni organ pa je tožniku dovolil prodajo blaga in tožnika za tako prodajo tudi pooblastil. Na tej podlagi je tožeča stranka prodajala zarubljene zaloge kupcem vse do začetka stečajnega postopka 3.6.2009. Kupcem je izdala račune, v katerih je bilo zapisano, da naj terjatev kupnine plačajo neposredno na račun davčnega organa. Kupci so v skladu s temi navodili kupnine nakazovali na račun slednjega, in tako je tožnik poravnal svoj dolg do toženca.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je tožena stranka v postopku davčne izvršbe pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko pridobila ločitveno pravico na zarubljenih zalogah z dnem vpisa rubeža premičnin pri AJPES. Svojo terjatev in ločitveno pravico je tudi prijavila. Sodišče prve stopnje glede na specifičnost unovčevanja premičnin s sklenitvijo prodajne pogodbe po dolžniku v postopku davčne izvršbe šteje, da določila 4. odstavka 132. člena ZFPPIPP niso neposredno uporabljiva, ZDavP pa posebnih pravil prodaje, razen tega, komu kupec izpolni obveznost plačila kupnine, ne določa. Zaradi tega je štelo, da je bila prodaja izvedena po tem, ko je bila sklenjena prodajna pogodba za prodajo premičnin. Sodišče prve stopnje tudi meni, da je DURS specifičen upnik, ki je pridobil ločitveno pravico v postopku davčne izvršbe, ki jo je dejansko vodil sam.

7. Višje sodišče soglaša s pritožbenim opozorilom, da stališče izpodbijane sodbe glede položaja DURS-a kot „specifičnega upnika“ ni pravilno, saj je eno temeljnih pravil v postopkih zaradi insolventnosti načelo enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP). Nobenega razloga ni, da se DURS-u v stečajnem postopku priznava drugačen, „specifičen“ položaj. Prav tako drži, da po uvedbi stečajnega postopka noben upnik ne more biti poplačan mimo določil ZFPPIPP o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelilne mase, kar je odraz prej navedenega temeljnega načela, ki določa enakomerno in istočasno poplačilo stečajnih upnikov.

8. Ne glede na navedeno pa višje sodišče kot pravilno potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v tem postopku ne izpodbija pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določbah ZFPPIPP, pač pa tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi določil OZ, ki urejajo neupravičeno pridobitev (190. člen OZ). Pogoji, ki jih za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve določa OZ, so: obogatitev (na škodo drugega), prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (prim. 190. člen OZ). Obogatitev na škodo drugega brez pravnega temelja je konstitutivni element za nastanek terjatve za vrnitev prejetega na tej pravni podlagi. Predvideno prikrajšanje ne utemeljuje zahtevka po navedenih zakonskih določbah; to mora biti že izkazano z dejanskim nastopom (prim. II Ips 185/2010). V primeru, ko še ni nastopilo prikrajšanje tožeče stranke, vrnitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ ni utemeljen.

9. Predvideno prikrajšanje v višini vtoževanega zneska torej ne utemeljuje zahtevka po navedeni zakonski določbi; prikrajšanje mora biti že izkazano z dejanskim nastopom, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ne zatrjuje in ne izkazuje, kolikšno naj bi prikrajšanje sploh bilo. Zagotovo ne more biti enako celotnemu znesku denarnih nakazil, ki jih je tožeča stranka prejela po začetku stečajnega postopka. Stečajni postopek še ni končan in poplačilo upnikov še ni bilo izvedeno. Tožena stranka je terjatev in ločitveno pravico prijavila, kar pomeni, da bi bila poplačana v enakem deležu in istočasno z ostalimi stečajnimi upniki oziroma v primeru priznane ločitvene pravice prednostno (iz denarnega dobroimetja, doseženega z unovčitvijo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice). Zaradi tega tudi ni mogoče govoriti, da je bila neupravičeno obogatena v višini (celotnega) prejetega zneska. Do kakšnega poplačila in v kakšni višini je upravičena, ni znano, to pa pomeni, da tudi dejanske ugotovitve prikrajšanja tožeče stranke v višini vtoževanega zneska stranke ni.

10. Tudi sicer je za neupravičeno pridobitev značilno, da je iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi stranki pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere ene stranke v sfero druge stranke ni pravne podlage ali je le-ta kasneje odpadla. Za kaj takega v konkretnem primeru ne gre. Ni namreč sporno, da so kupci terjatev kupnine plačali v skladu z navodili v računih, ki jih je na podlagi dovoljenja in pooblastila tožene stranke izdala tožeča stranka. V računih je bilo navedeno, da kupnino plačajo neposredno na račun davčnega organa, kar so tudi storili. Že zgolj iz tega razloga torej ni mogoče govoriti, da pravne podlage za plačilo ni bilo, to pa pomeni, da zahtevku na podlagi 190. člena OZ ni mogoče ugoditi.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.